Jedro

Zaradi dejanskega odvzema celotnega bagra, nakladalca in pritiklin namesto odvzema le tistih delov, ki so bili v izreku carinske odločbe o varstvenem ukrepu odvzema predmetov taksativno našteti, ter zaradi izostanka kakršnekoli skrbi pri varovanju celotnega bagra ravnanje carinskega organa tožene stranke protipravno in zato tudi nedopustno. Med takim ravnanjem in propadom bagra je jasno izkazana vzročna zveza z nastalo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 50.057.100,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je z nedopustnim ravnanjem svojega carinskega organa povzročila tožniku, ker je kljub odločbam o odvzemu le posameznih delov plovnega bagra zasegla in odvzela tožniku celoten bager z nakladalcem in vsemi pritiklinami vred, ker tožniku ni izročila tistih delov bagra, ki niso bili predmet carinskega postopka in tudi ni poskrbela, da stvari ne bi propadle. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji s tako spremembo sodb obeh nižjih sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na uveljavljane številne procesne kršitve bo podrobneje odgovorjeno v nadaljevanju te revizijske odločbe. Materialno pravo je po mnenju revidentke zmotno uporabljeno, ker niso podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta. Ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno oziroma nedopustno. Tožnik je bil z odločbo carinskega organa spoznan za odgovornega, da je storil carinski prekršek. Zato mu je bil v skladu s takratnim zakonom izrečen tudi varstveni ukrep odvzema predmetov, ki so bili pridobljeni s prekrškom ali so nastali s prekrškom.

Carinski zakon je predpisoval obvezen odvzem takih predmetov, zato ravnanje carinskega organa ni bilo nedopustno. Sodbi obeh nižjih sodišč ne razlikujeta med zasegom in odvzemom predmetov. Zaseg se opravi med samim vodenjem carinskega postopka, česar tožena stranka ni storila, saj je carinska odločba postala izvršljiva že v letu 1983, tožnik pa je uporabljal bager še skoraj 1 leto po pravnomočnosti odločbe. Zapisnik o plombiranju je bil izdan šele v fazi poskusa izvršitve carinske odločbe o odvzemu predmetov. Tožniku nikoli niso bili zaseženi ali odvzeti predmeti, ki niso bili označeni v uvoznih carinskih deklaracijah, temveč samo tisti deli, ki so bili označeni v teh deklaracijah in v sami odločbi o prekršku, in sicer v stanju, kot so bili v času uvoza. Izključno lastninsko pravico na ostalih delih je tožnik uveljavljal šele v tožbi z dne 8.6.1984. Pravna presoja obeh nižjih sodišč zapisnika o plombiranju je zmotna, ker je bil ta zapisnik sestavljen šele v fazi izvršitve pravnomočne odločbe o prekršku. Gre za akt, ki se ne nanaša izrecno na tožnika, ampak na nedoločen krog oseb, ki bi imele interes za dostop do bagra, zato določa, kaj je prepovedano. Napačna je razlaga, da je bil tožniku odvzet celoten bager, saj so bili odvzeti le njegovi deli. Sicer pa zaradi funkcionalne povezanosti posameznih delov tožena stranka ni mogla ravnati drugače. Ob predhodnem dogovoru bi tožnik lahko imel dostop do bagra, vendar tožnik niti ni zahteval izročitve delov bagra. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, da naj tožena stranka ne bi hotela izročiti teh delov, pa mu sodišče vseeno verjame. V zapisniku o plombiranju tudi ni bil nikjer omenjen nakladalec Caterpillar. Če je bil v bližini bagra, to ne pomeni, da ga tožnik ni mogel odpeljati. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče ugodilo. Iz vsebine začasne odredbe izhaja, da je tožnik sam s takim predlogom onemogočil izročitev bagra in s tem povzročil tudi njegov propad. Ker so organi tožene stranke ravnali v skladu z veljavno zakonodajo, ne gre za nedopustno ravnanje in zato tudi ni vzročne zveze med takim ravnanjem in škodo, ki si jo je tudi sicer s predlagano začasno odredbo povzročil oškodovanec sam. Glede skrbnosti pri hranjenju stvari se revidentka sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena tožniku, ki ni vložil revizijskega odgovora, pač pa je poslal sporočilo, da je tožena stranka po prejemu pritožbene odločbe pismeno pripoznala terjatev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tako ravnanje tožene stranke ne vpliva na njeno pravico do revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), prišlo pa tudi ni do v reviziji uveljavljanih procesnih kršitev. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje kršilo temeljno procesno načelo o neposrednosti, ker je svojo odločitev oprlo na izvedeniška mnenja, ki so si deloma v nasprotju, izvedencev in tudi strank pa ni zaslišalo. To je revidentka uveljavljala že v pritožbi, ker bi ob pravilni oceni dokazov bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in bi bilo ugotovljeno, da tožnik ni lastnik in zato ni aktivno legitimiran. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka s tako opredelitvijo zatrjevane procesne kršitve dejansko poskuša izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja o lastništvu tožnika na spornih delih bagra in nakladalcu, česar pa glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ne more uveljavljati. Ugotovitev nižjih sodišč o tožnikovem lastništvu pa niti ne temelji na izvedeniških mnenjih, temveč na presoji kupne pogodbe z nemško firmo in dejstvu, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo tožniku priznavala izključno lastninsko pravico na več kot polovici točno opredeljenih delov bagra. Na pritožbeni očitek tožene stranke o neskladju v izvedeniških mnenjih in izostanku zaslišanja izvedenca je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, med drugim tudi z ugotovitvijo, da bi zatrjevana kršitev v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP morala vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, pa v obravnavanem primeru takega vpliva ni bilo.

Revizija očita nižjima sodiščema kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj bi bilo več protispisnih ugotovitev. Sodišči sta v nasprotju s pogodbo z dne 20.5.1979 tolmačili lastništvo. V nasprotju z dopisom Republiškega sekretariata za notranje zadeve, Oddelka za zatiranje kriminalitete z dne 23.5.1984 je ugotovitev, da je bil tožniku dostop do stroja onemogočen. Iz zapisnika o ogledu na kraju samem dne 9.10.1987 izhaja, da bo I. B. lahko prečrpal nafto do 5.11.1987, ko bo obenem omogočen tudi odvoz nakladalca Caterpillarja, zato so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje protispisne.

Revizijsko sodišče poudarja, da je vprašanje tolmačenja ali pravilneje presoje, za kakšno vrsto pogodbe gre pri dne 20.5.1979 sklenjeni pogodbi med tožnikom in I. B., vprašanje materialnopravne narave. Napačna presoja ima zato lahko za posledico zmotno uporabo materialnega prava, ne pa procesne kršitve. V obravnavani zadevi pa revizijsko sodišče pritrjuje kot materialnopravno pravilni presoji obeh nižjih sodišč, da tožnik in I. B. s pogodbo z dne 20.5.1979 nista urejala lastninskih vprašanj glede bagra, njegovih delov in pritiklin, temveč le vprašanje financiranja potrebnih del v Jugoslaviji za sestavo plovnega bagra za njegovo obratovanje.

Tožena stranka s sklicevanjem na dopis Republiškega sekretariata za notranje zadeve, Oddelka za zatiranje kriminalitete z dne 23.5.1984 (priloga pod B19 spisa) nedovoljeno skuša izpodbiti dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je tožena stranka tožniku onemogočila dostop do bagra. Kljub temu revizijsko sodišče odgovarja, da se podatek v navedenem zapisniku, da je tožnik odmontiral vrtalno glavo z bagra zaradi remonta, nanaša na čas dveh mesecev pred sestavo dopisa, torej na čas, ko bager še ni bil plombiran in tožniku še ni bil onemogočen dostop, kot je tožnik pravilno opozoril v odgovoru na pritožbo in dodal, da so se vsi deli vrtalne glave, za katere je bila prisojena odškodnina, nahajali v ograjenem prostoru pod nadzorom tožene stranke. Zato niso utemeljena nadaljnja revizijska izvajanja tožene stranke, da je bilo tožniku za to glavo neutemeljeno prisojeno 2,804.250,00 SIT.

Po mnenju revizije naj bi bila ugotovitev sodišča, da je bilo I. B. po prečrpanju nafte onemogočeno odpeljati sode in tudi nakladalec Caterpillar, v nasprotju z zapisnikom o ogledu na kraju samem z dne 9.10.1987. Tožnik zatrjevanega onemogočenja teh dejanj ni dokazal. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitanega nasprotja ni in da tožena stranka tudi s to trditvijo nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev sodišč nižje stopnje, da tisto, kar je bilo dogovorjeno na ogledu, ni bilo storjeno. Sodišče je verjelo tožnikovim trditvam, da je sicer prišlo do prečrpanja nafte v sode na obali, da pa je bila kasneje onemogočena odpeljava teh sodov. Poleg tega je bila tožena stranka tista, ki se je po podatkih zapisnika (listna št. 259 spisa) zavezala posredovati podjetju K. dovljenje za odvoz nakladalca Caterpillar, zato bi tudi ona morala dokazati, da je sprejeto obveznost izpolnila.

Revizija meni, da sta bili v zvezi z vprašanjem lastništva nakladalca Caterpillar kršeni načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, po katerih bi moralo sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka ter izvesti dokaze, ki jih stranke predlagajo, pa tudi tiste, ki jih ne predlagajo, če so pomembni za odločitev. Tako posplošeno opredeljen revizijski razlog ne more predstavljati očitanih procesnih kršitev, kaže pa na nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Le zaradi revizijskega vztrajanja, da je ostalo vprašanje lastništva nakladalca nerazčiščeno, revizijsko sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje na začetku 12. strani svoje sodbe potrdilo tožnikovo aktivno legitimacijo tudi glede škode v zvezi z nakladalcem in se pri tem sklicevalo na odstopno izjavo v prilogi pod A10 spisa. S to izjavo z dne 19.12.1986 je I. B. tožniku odstopil vse svoje pravice, ki jih ima napram državi glede nakladalca Caterpillar 994. Sodišče druge stopnje se je glede odločitve v zvezi z nakladalcem v tretjem odstavku na 6. strani svoje sodbe strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje.

Končno pri uveljavljanju procesnih kršitev tožena stranka meni, da je v postopku pred nižjima sodiščema prišlo do zlorabe procesnih pravic. I. B. je v vlogah najprej kot drugotožnik nato pa kot stranski intervenient na tožnikovi strani spreminjal navedbe o lastništvu in svoje prejšnje drugačne navedbe opravičeval z nesporazumom s svojim prejšnjim odvetnikom, ki pa je nedvomno prava vešča oseba. Pri spreminjanju I. B. iz tožnika v stranskega intervenienta je ostal toženi stranki neprijeten vtis o zlorabi procesnih pravic. Revizijsko sodišče tem revizijskim izvajanjem odgovarja, da ne gre za nikakršno zlorabo procesnih pravic, saj je bilo očitano ravnanje I. B. skladno z načelom dispozitivnosti, ki na eni strani sodišču nalaga odločanje le v mejah postavljenih zahtevkov, na drugi strani pa stranke upravičuje, da prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku. Od stranke je torej odvisno, ali bo sploh vložila tožbo in kakšna bodo njena kasnejša procesna razpolaganja z zahtevkom. V obravnavani zadevi ni izkazan nobeden od razlogov iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, v katerem so določene omejitve načela dispozitivnosti, pa tudi revizija sama takih razlogov ne zatrjuje. Kolikor tožena stranka s to zatrjevano procesno kršitvijo povezuje tudi vprašanje lastništva nakladalca, pa ji je bilo v dosedanjih razlogih te revizijske odločbe že dovolj odgovorjeno.

Pravna podlaga za odločanje v odškodninskih sporih zaradi odgovornosti države je sedaj urejena v 26. členu Ustave Republike Slovenije, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. V času škodnega dogodka in nastanka škode veljavna Ustava SR Slovenije je vsebovala podobno ureditev, saj je v 248. členu določala med drugim kot pogoj te odgovornosti nezakonito ali nepravilno delo povzročitelja škode. Zakonsko izpeljavo odgovornosti države za tovrstno škodo vsebuje prvi odstavek 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerem pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Tudi za to vrsto odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi elementi odškodninskega delikta. Tožena stranka v reviziji zanika obstoj protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja njenega carinskega organa in v povezavi s tem tudi obstoj vzročne zveze med takim ravnanjem in nastalo škodo.

Odločilna dejanska podlaga za odločanje v tem sporu, kot sta jo ugotovili obe nižji sodišči in na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, je naslednja. Tožnik je v letu 1979 uvozil posamezne dele plovnega bagra in različne pritikline, nekaj jih je kupil ali sam izdelal v Jugoslaviji, nekaj uvoženih delov je popravil ali dodelal, nato izvedel montažo in v letu 1980 pričel z obratovanjem plovnega bagra na gramoznici pri M. S.. V letu 1983 je carinski organ izdal odločbo, s katero je tožnika spoznal za odgovornega storitve carinskega prekrška in mu izrekel tudi varstveni ukrep odvzema posameznih, v izreku odločbe natančno opredeljenih delov plovnega bagra, uvoženih z osmimi uvoznimi carinskimi deklaracijami. Dne 25.4.1984 je tožena stranka sestavila zapisnik o plombiranju celotnega bagra z neodvzetimi deli, pritiklinami in nakladalcem vred in ne samo plombiranja tistih delov, ki so taksativno navedeni v carinski odločbi. Bager s pritiklinami se je nahajal v ograjenem prostoru, pristop na bager, eksploatacija, popravila, demontaže ali kakršnokoli drugačno ravnanje so bili prepovedani. Dostop je bil dovoljen samo čuvajem zaradi permanentne kontrole, občasno kontrolo pa naj bi izvajali tudi delavci carinarnice in organi za notranje zadeve. Tako dejansko stanje je ugotovljeno že na podlagi samega zapisnika o plombiranju bagra z dne 25.4.1984, kateremu je priložen tudi album fotografij, potrjeno pa je še z nadaljnjim dejstvom, da do bagra kljub že izdani začasni odredbi ni mogel priti tožnikov izvedenec konec junija 1984, pa tudi sodni izvedenec je v začetku imel težave, da si je bager sploh lahko ogledal. V ograjenem in čuvanem prostoru se je nahajal tudi nakladalec Caterpillar, ki prav tako ni bil predmet carinskega postopka. To je ugotovil tudi sodnik ob ogledu 9.10.1987, zato sodišče ni sprejelo drugačne trditve tožene stranke, ki glede dejanskega odvzema nakladalca še v reviziji uporablja pogojni stavek. Tožena stranka je po plombiranju bagra razpisala javno licitacijo za njegovo prodajo. Zato je tožnik ob vložitvi tožbe dne 8.6.1984 predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove prodaja v predlogu opredeljeno navedenih sestavnih delov, ki niso bili predmet carinskega prekrška in naj se toženi stranki naloži preklic javne prodaje plovnega bagra, ki je bila razpisana za dne 11.6.1984. Sodišče prve stopnje je tako začasno odredbo izdalo. V nadaljevanju pravde je tekel obširen dokazni postopek z več izvedenci in ogledi na kraju samem. Sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka tožniku dejansko zasegla ves bager z nakladalcem in pritiklinami vred, da tožniku ni dovolila oddvojiti delov, ki so bili njegova izključna lastnina, čeprav je tudi sama že v odgovoru na tožbo vsaj glede nekaterih delov tožniku priznavala lastninsko pravico, nadalje da tudi sama ni poskušala oddvojiti vsaj tistih delov, ki jih je bilo mogoče fizično ločiti in čeprav je bila celotna naprava v njeni posesti, je postopoma prihajalo do škode, ker so bili posamezni deli ukradeni, bager in transportni trakovi slabo zasidrani, stroji niso bili primerno konzervirani itd. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena z ugotovitvami izvedenca, inšpektorja in policistov o nastajajoči in še grozeči škodi, o tatvinah, o koroziji, o slabi zasidranosti, o posledicah neurja, o delni potopitvi dveh transportnih trakov s sodi itd. Kljub temu ni ničesar storila za preprečitev škode. Tako je celotna naprava med postopkom propadala in na koncu tudi propadla, saj preostali deli niso več dosegli niti vrednosti starega železa. Zato je tožnik svoj prvotno lastninski tožbeni zahtevek spremenil v odškodninskega. Obe sodišči sta glede tega zahtevka večkrat ugotovili in poudarili, da v njem ni zajeta vrednost tistih delov bagra, ki so bili tožniku odvzeti v carinskem postopku, pač pa preostalih delov, ki so bili tudi uvoženi, vendar so bili izključna tožnikova last, vrednost v Jugoslaviji izdelane opreme, dodatna vrednost zaradi dodanega dela uvoženim delom bagra, ki so bili kasneje v predelani obliki odvzeti tožniku, vrednost mont ažnih del, vrednost nakladalca in transportni stroški.

Tožena stranka v reviziji poudarja, da je bil s Carinskim zakonom predpisan obvezen varstveni ukrep odvzema stvari, ki so bile predmet carinskega postopka in da je bilo zato ravnanje njenega carinskega organa pravilno in zakonito. Pri tem prezre, da ji sodišči nista očitali eventualnih nepravilnosti pri odvzemu v izreku carinske odločbe taksativno naštetih predmetov, temveč dejanski odvzem celotnega bagra, nakladalca in pritiklin, torej tudi delov, ki niso bili predmet carinskega postopka. Tožena stranka to dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč skuša izpodbiti s trditvami o napačni materialnopravni presoji pomena zapisnika o plombiranju bagra z dne 25.4.1984 in očita sodiščema, da ne razlikujeta med zasegom predmetov v teku carinskega postopka in izvršitvijo varstvenega ukrepa odvzema predmetov po pravnomočnem končanju postopka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka tista, ki je v pritožbi zatrjevala, da je dne 25.4.1984 šlo za zaseg predmetov, vendar revizijsko sodišče hkrati tudi poudarja, da razlika med obema ukrepoma v obravnavani zadevi sploh ni pomembna. Sodišči sta zapisnik o plombiranju obravnavali kot dokaz, kaj je bilo dejansko narejeno in že na podlagi podatkov samega zapisnika s priloženim albumom fotografij zaključili, da je šlo za dejanski (ne pa tudi pravni) odvzem celotnega bagra z nakladalcem Caterpillar in pritiklinami. Ne gre torej za materialnopravno presojo zapisnika, temveč za njegovo dokazno oceno, ki pa je v reviziji ni mogoče izpodbijati. Revizijske trditve, da je bil zapisnik naslovljen na nedoločen krog ljudi, ki bi lahko imeli interes z dostop do bagra, ne pa na tožnika, niso sprejemljive. Prav tako so neutemeljene revizijske trditve, da tožnik nikoli ni zahteval izročitve svojih delov bagra. Do dejanskega odvzema celotnega bagra je prišlo 25.4.1984, tožnik pa je v že dne 8.6.1984 vloženi tožbi poleg ugotovitve njegove izključne lastninske pravice na določenih delih med drugim zahteval tudi, da mu tožena stranka dopusti, da te svoje dele loči od z odločbo o carinskem prekršku odvzetih delov. Izdana začasna odredba toženi stranki takega ravnanja ni preprečila. Tudi sicer iz že povzete vsebine začasne odredbe jasno izhaja, da je šlo le za prepoved prodaje tožnikovih delov in preklic že objavljene javne prodaje celega bagra, to pa toženi stranki ni onemogočalo, da bi za celoten bager, nakladalec in pritikline, kar vse se je nahajalo v ograjenem in tožniku nedostopnem prostoru, primerno poskrbela in ga zavarovala pred nastankom škode. Zato je neutemeljeno revizijsko stališče, da si je tožnik s predlagano začasno odredbo sam povzročil škodo. Revizijsko sklicevanje na pritožbene navedbe glede hrambe bagra ni upoštevno. Revizija je izredno pravno sredstvo z ožjimi razlogi izpodbijanja in ožjim uradnim preizkusom od pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Zato neopredeljenega ali nepovzetega sklicevanja na pritožbene navedbe revizijsko sodišče ne more upoštevati. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa ugotavlja, da so tudi glede tega vprašanja razlogi pritožbenega sodišča pravilni.

Tožena stranka za dejansko odvzeti bager kot celoto ni skrbela, pa tudi tožniku ni omogočila, da bi karkoli ukrenil s tistimi deli, ki so bili njegova last. Po vsem obrazloženem je bilo zaradi dejanskega odvzema celotnega bagra, nakladalca in pritiklin namesto odvzema le tistih delov, ki so bili v izreku carinske odločbe o varstvenem ukrepu odvzema predmetov taksativno našteti, ter zaradi izostanka kakršnekoli skrbi pri varovanju celotnega bagra ravnanje carinskega organa tožene stranke protipravno in zato tudi nedopustno. Med takim ravnanjem in propadom bagra je jasno izkazana vzročna zveza z nastalo škodo. Zato sta materialnopravno pravilni stališči obeh nižjih sodišč o obstoju vseh potrebnih splošnih elementov odškodninskega delikta in posledično tudi o (pretežni) utemeljenosti tožnikovega zahtevka.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke.