Jedro

Odškodninska odgovornost je podana, ker druga tožena stranka ni ustrezno zavarovala mesta odvoza zamrzovalnih skrinj. Ker v svoje prostore vabi ljudi zaradi pridobitne dejavnosti (prodaje izdelkov), mora z ustrezno skrbnostjo zagotoviti varno okolje za takšno dejavnost. Ustaljena sodna praksa za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznava odškodnino v višini najmanj ene povprečne plače v Republiki Sloveniji. Pogoj za prisojo takšne odškodnine je nastanek pravno priznane škode.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 300,00 EUR nadomesti z zneskom 993,70 EUR; - v 2. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka; - v 4. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 89,90 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2008 dalje ter mu povrne pravdne stroške v višini 139,21 EUR. Prvi toženi stranki je poleg tega še naložilo, da na račun sodnih pologov povrne 66,37 EUR stroškov za izvedenca in priče. 2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujta tožnik in prva tožena stranka.

3. Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izvedenec potrdil, da je utrpel udarec v koleno in se zdravil najmanj štiri tedne, med nevšečnosti pa je treba všteti protibolečinska sredstva, hlajenje z ledom in enomesečni počitek. Izvedenec je poleg tega potrdil, da je trpel srednje bolečine en teden, lahke bolečine pa še nadaljnje tri tedne, kar pomeni, da je trpel skoraj štiritedensko bolečinsko obdobje in precejšnje nevšečnosti. Sodna praksa za udarce priznava odškodnino v okviru povprečne slovenske plače. Sodišče bi mu moralo prisoditi najmanj 1.300,00 EUR iz tega naslova, zato se pritožuje za nedosojenih 1.000,00 EUR. Nadalje navaja, da so napačno prisojeni tudi stroški postopka. Tožnik je po temelju uspel 100 %, česar sodišče ni upoštevalo. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka izpodbija 1., 2. in 4. točko sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Glede temelja odškodninske obveznosti navaja, da nobena priča ni videla zatrjevanega škodnega dogodka, edino priča C. je povedala, da je takrat, ko je tožnik zavpil, videla gospoda, ki se je tožnika dotaknil z ramo. Priče so si bile enotne le glede dejstva, da je tožnik začel kričati, se razburjati in izsiljevati prodajalke. Izvedenec je sicer res navedel, da dopušča možnost, da je tožnik s kolenom zadel marmorno polico hladilnika, a je hkrati pojasnil, da taka sled poškodbe lahko nastane tudi pri padcih, brcah, številnih udarcih v športu, pri delu doma, na ulici ipd. Tožnikova izpoved je bila neverodostojna, saj je pred tem škodnim dogodkom lažno prijavil še nek drug škodni dogodek, ki se sploh ni zgodil, poleg tega pa se je podpisoval z dr. med., čeprav ni bil nikoli vpisan na medicinsko fakulteto. Delavca, ki sta odvažala vitrino, nista bila delavca druge tožene stranke, poleg tega pa samo dejstvo, da naj bi do poškodbe prišlo v prostorih druge tožene stranke, ne zadošča za obstoj odgovornosti tožene stranke. Glede nepremoženjske škode zatrjuje, da je tožnik zdravnika obiskal šele naslednji dan po domnevni poškodbi, izvedenec pa je dopustil zgolj možnost nastanka sledi poškodbe oziroma nizko-energijske poškodbe levega kolena. Tožnik ni imel niti hematoma niti odrgnine, funkcionalne prizadetosti levega kolena sploh ni bilo. Na tej podlagi ni mogoče govoriti o pravno priznani škodi. Sodišče bi poleg tega moralo tožniku glede na minimalni uspeh naložiti povrnitev vseh stroškov, podredno ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, bi lahko sodišče kvečjemu odločilo, da je tožena stranka dolžna stroške plačati v proračun. Sodišče pri izračunu stroškov tudi ni upoštevalo novega Zakona o odvetniški tarifi in je zato prisodilo previsoke stroške. Ugovarja tudi teku zakonskih zamudnih obresti, ki ne morejo začeti teči pred potekom paricijskega roka. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

5. Prva tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, tožnik pa v odgovoru na pritožbo prve tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Temelj odškodninske odgovornosti je podan. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo, da so priče skladno izpovedale, da je do škodnega dogodka prišlo v trgovini M., ko sta serviserja odvažala zamrzovalno skrinjo iz trgovine. Drži sicer, da nobena izmed prič ni videla neposrednega kontakta med tožnikom in zamrzovalno skrinjo, toda izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je tožnik s kolenom zadel v marmorno polico hladilnika, ker je bil ob polico potisnjen, saj je v konkretnem primeru to edini možni način poškodovanja kolena. Priča C. je celo povedala, da je videla serviserja, ki se je z ramo dotikal tožnika, kar nedvomno potrjuje, da je bil v neposredni bližini tožnika. Tožena stranka ne vzbudi dvomov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in logična.

8. Pritožbene navedbe tožene stranke, da ni podana odgovornost druge tožene stranke, ker serviserji pri njej niso bili zaposleni, niso utemeljene. V konkretnem primeru namreč za presojo temelja odgovornosti ni bistveno razmerje med serviserji in drugo toženo stranko, temveč je pravno odločilno, da druga tožena stranka ni ustrezno zavarovala mesta odvoza zamrzovalnih skrinj. Protipravnost ravnanja tožene stranke izhaja iz načela splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Za pritožnico ni sporno, da druga tožena stranka mesta odvoza skrinj ni fizično zavarovala niti ni postavila opozorilnih tabel. Oba serviserja sta poleg tega skladno izpovedala, da odvoz ponavadi opravljajo izven obratovalnega časa preko servisnega vhoda. Ker je konkretna trgovina še posebej majhna in so zato tudi razdalje med ovirami zelo kratke, druga tožena stranka pa se je odločila, da bo menjavo hladilne omare opravila znotraj odpiralnega časa, bi morala mesto odvoza zavarovati, pa ga, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ni. Ker druga tožena stranka v svoje prostore vabi ljudi zaradi pridobitne dejavnosti (prodaje izdelkov), mora z ustrezno skrbnostjo zagotoviti varno okolje za takšno dejavnost. Glede na vse povedano v konkretnem primeru ni ravnala dovolj skrbno, zato je dogovorna za škodo, nastalo tožniku (prvi odstavek 131. člen OZ).

9. Tožnik utemeljeno opozarja, da ustaljena sodna praksa za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznava odškodnino v višini najmanj ene povprečne plače v Republiki Sloveniji. Pogoj za prisojo takšne odškodnine je ugotovitev, da je v konkretnem primeru nastala škoda, ki je pravno priznana. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja natančno in izčrpno pojasnilo vrsto poškodbe, stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter obseg nevšečnosti med zdravljenjem. Po ugotovitvi izvedenca je tožnik res utrpel samo nizko energijsko poškodbo levega kolena, a je prvi teden po poškodbi trpel srednje hude bolečine, nato pa še tri tedne občasne lahke telesne bolečine, ki si jih je lajšal z jemanjem protibolečinskega sredstva Lekadol in hlajenjem z ledom. Takšna stopnja in trajanje telesnih bolečin (dejanskih ugotovitev o stopnji in trajanju telesnih bolečin tožena stranka v pritožbi ne izpodbija) utemeljuje dvig prisojene plače na višino ene povprečne plače v Republiki Sloveniji na dan izdaje prvostopenjske sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Tožnikovo pritožbeno zavzemanje za dodatnih 300,00 EUR odškodnine bi odstopalo od podobnih primerov iz sodne prakse, zato se v pritožbi neutemeljeno zavzema za še dodaten dvig prisojene odškodnine.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da je pri izračunavanju stroškov delitev na uspeh in višino izjema od siceršnjega pravila o enotnem uspehu stranke v pravdnem postopku. Glede na to, da sta bila v postopku sporna tako temelj kot višina zahtevka, izvedenec pa je bil postavljen glede obojega ter glede na delni uspeh tožnika v postopku (993,70 EUR od vtoževanih 2.750,00 EUR) in stroške, nastale eni oziroma drugi stranki v postopku, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na mestu uporaba tistega dela drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka, zato je izpodbijano sodbo v 2. točki izreka ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Posledično je bilo treba razveljaviti 4. točko izreka izpodbijane sodbe, ki je toženi stranki nalagal, da zaradi tožnikovega delnega uspeha ustrezen del plača na TRR sodišča. Razmerje med sodiščem in tožnikom zaradi odločbe, ki tožnika upravičuje do BPP, ni stvar te odločitve, zato zadeve ni bilo treba vrniti v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

11. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je pritožbeno sodišče glede na uspeh v pritožbenem postopku (razmerje med v pritožbi še zahtevano in med s strani pritožbenega sodišča prisojeno odškodnino) priznalo del stroškov za pritožbo (70 %), kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe (107,52 EUR za pritožbo + 20,90 EUR po tar. št. 6000 in 6002). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je bil ta strošek za pravdo nepotreben (prvi odstavek 155. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).