Jedro

Če sodišče dedinje glede kakšnega premoženja na pravdo ni napotilo, to ni ovira, da s tožbo tako premoženje ne bi zajela brez posebne napotitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinsko obravnavano po zapustniku M. G. (I. točka izreka). Dedinjo A. Š. je napotilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa vloži tožbo za dokazovanje dejstva, da del premoženja zapustnika v višini 27.500,00 EUR ne spada v zapuščino, ker je ta vrednost njena last (II. točka izreka). Prekinitev zapuščinske obravnave bo trajala do pravnomočne rešitve pravde (III. točka izreka). Če dedinja v določenem roku pravdnega postopka ne bo sprožila in tega ne bo izkazala zapuščinskemu sodišču, se bo zapuščinski postopek nadaljeval (IV. točka izreka).

Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje dedinja A. Š.. Navaja, da je sodišče seznanila z nepoštenimi dejanji ostalih sodedičev, zlasti dediča M. G., ki je družbi T. Č. nezakonito zastavil zapustnikove nepremičnine. V času razpisanih zapuščinskih obravnav je zatrjeval, da je lastnik premičnin, na glavnih obravnavah pa je dedinjo ob pomoči ostalih dedičev žalil in ji grozil. Sodišče spornih dejstev glede lastništva ni preverilo in ni opravilo poizvedb, ki jih je predlagala. Šele s popisom zapustnikovega premoženja bi lahko sodišče ugotovilo, kakšna je čista vrednost zapuščine. V zapuščinskem postopku mora sodišče ugotoviti, katero premoženje spada v zapuščino, kdo so dediči ter zakonito podlago, na podlagi katere dedujejo. Sodišče je napačno uporabilo določila 210. in 213. člena Zakona o dedovanju. Navaja še, da je v zapustnikovo premoženje vložila znatno večja sredstva od zahtevanega izročitvenega zneska v višini 27.500,00 EUR, in sicer približno 54.700,00 EUR. Sodišče bi zato moralo o navedenem izločitvenem zahtevku odločiti v zapuščinskem postopku. Sodišče je bistveno kršilo določilo pravdnega postopka, saj ni bilo zaznati prejudicialnega pomena na strani ostalih sodedičev, zlasti M. G., ki je zatrjeval, da je lastnik nepremičnin in premičnin zapustnika. Ni bilo razčiščeno dejansko predhodno vprašanje, ali so predmeti, na katere se sklicuje dedič M. G., v celoti njegova lastnina. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se je pokojnik pred smrtjo zdravil več mesecev v ZD Črnomelj in v bolnišnici v Novem mestu ter kdo od ostalih dedičev je razpolagal s pokojnikovo pokojnino. Sodišče je brez podlage favoriziralo ostale tri sodediče. Pritožba ni utemeljena.

Kot je bilo pri tožnici tekom tega postopka že pojasnjeno, je predmet pritožbenega preizkusa zgolj pravilnost napotitvenega sklepa in vprašanje utemeljenosti prekinitve postopka.

Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (212. člen Zakona o dedovanju (1)). Ravno tak spor je v tem postopku podan med pritožnico in ostali dediči. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da med dediči obstaja spor o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino. In sicer je pritožnica na naroku za zapuščinsko obravnavo podala izločitveni zahtevek na račun vlaganj v zapustnikovo premoženje v višini 27.500,00 EUR, ostali trije dediči pa tega izločitvenega zahtevka niso priznali. Pravilno je torej ravnalo prvostopenjsko sodišče, ko je dedinjo (pritožnico) napotilo na pot pravde, v kateri bo odločeno o spornem vprašanju. Pravilno je ravnalo tudi, ko je zapuščinsko obravnavo prekinilo. Pritožbene trditve o tem, da naj bi pritožnica v zapustnikovo premoženje vložila višja sredstva, in sicer 54.700,00 DEM, kar naj sodišče ne bi upoštevalo, so neutemeljene. Kot je razvidno iz zapisnika zapuščinske obravnave, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo to, kar je pritožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala (primerjaj zapisnik na list. št. 104 in 105). Če je sodišče glede kakšnega premoženja na pravdo ni napotilo, to ni ovira, da s tožbo tako premoženje ne bi zajela brez posebne napotitve (primerjaj peti odstavek 213. člena ZD).

Ostale pritožbene navedbe napadajo tisto, česar napotitveni sklep sploh ne vsebuje, in na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivajo, zato pritožnica s temi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Sodišče druge stopnje pa je presojalo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in nanje odgovorilo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (2)).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list SRS, št. 15/76 do Uradni list RS, št. 83/2011; v nadaljevanju ZD.

(2) Uradni list RS, št. 26/1999 – 73/2007-UPB3; v nadaljevanju ZPP.