Jedro

Oljni madeži na cesti niso nepričakovan pojav, ker se na naših cestah pogosto pojavljajo, kar pomeni tudi, da ravnanje tretjih oseb, ki jih na ta ali oni način pustijo na cesti, ni nepričakovano. V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da je izhodišče za presojo pričakljivosti in preprečljivosti objektivno in abstraktno. Pri tem je odločilno merilo skrbnega človeka. Temu merilu je ustrezna presoja pritožbenega sodišča, da bi skrben voznik moral zaznati oljni oziroma naftni madež, ki se je raztezal po cesti vsaj 200 m, po nekaterih podatkih pa 500 m pred mestom trčenja, in temu prilagoditi način svoje vožnje.

Izrek

1. Revizija proti razveljavitvenemu sklepu druge stopnje in proti podlagi o premoženjski škodi v vmesni sodbi druge stopnje se zavrže. 2. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 19.12.1999 poškodovala v prometni nesreči kot sopotnica v avtomobilu, ki ga je vozil njen sin in v katerega je v ovinku zaradi oljnega oziroma naftnega madeža zaneslo toženkinega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju toženki naložilo, da mora plačati od zahtevanih 1,950.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo 1.700.000 SIT in tudi vseh zahtevanih 49.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je toženkini pritožbi ugodilo, prisodilni in stroškovni del prvostopenjske odločbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z naročilom, naj ob upoštevanju stališča sodne prakse, da se lahko tudi v situaciji iz četrtega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) tisti od več odgovornih imetnikov motornih vozil, ki ni prav nič doprinesel k škodi, oprosti svoje odgovornosti po pravilih iz prvega in drugega odstavka 177. člena ZOR. Toženka je kot ekskulpacijski razlog zatrjevala oljni madež na cesti, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek. Po dopolnjenem dokaznem postopku je presodilo, da toženkin zavarovanec v danih pogojih nočne vožnje ni mogel pričakovati oziroma predvideti obseženega oljnega (naftnega) madeža na cesti in se tudi ne izogniti ali odvrniti posledic. Njegova hitrost vožnje je bila neupoštevaje oljni oziroma naftni madež primerna, zato je bil odločilen vzrok prav ta madež. Kljub oceni o ekskulpaciji odgovornosti toženke pa je sodišče prve stopnje izrazilo tudi pomisleke v materialnopravno pravilnost takega zaključka.

Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem odločanju ugodilo tožničini pritožbi tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo toženkino odgovornost za škodo, ki je nastala tožnici v obravnavani prometni nesreči, glede višine odškodnine in stroškov pa je s sklepom prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tokrat je ocenilo, da in zakaj ugotovljeni oljni oziroma naftni madež na cesti ne pomeni situacije iz prvega odstavka 177. člena ZOR, toženka pa ekskulpacijskih razlogov iz drugega odstavka 177. člena ZOR niti ni zatrjevala.

Toženka v pravočasni reviziji proti vmesni sodbi in sklepu drugostopenjskega sodišča uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga tako spremembo vmesne sodbe in sklepa pritožbenega sodišča, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V razlogih pojasnjuje, da je vsaj posredno zatrjevala tudi nemožnost preprečitve dogodka, in graja oceno, da naj bi bilo trčenje preprečljivo. Poudarja izpoved svojega zavarovanca, da ni bilo nobenega pojava, na podlagi katerega bi lahko sklepal na nenormalno spolzkost vozišča, saj ga je šele v zadnjem ostrejšem ovinku nenadoma zaneslo na nasprotni vozni pas. Toženka meni, da je njen zavarovanec vozil s skrajno skrbnostjo. Izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da je sicer vozil s primerno hitrostjo, upoštevaje madež pa bi ostal na svojem voznem pasu le, če bi vozil s hitrostjo 30 km/h. Udeleženci v prometu niso dolžni ves čas in povsod pričakovati oljnih madežev, vožnja s takšno hitrostjo pa bi promet ohromila. Revizija poudarja, da upoštevaje temo, mokro vozišče in relativno majhno hitrost, toženkin zavarovanec ni mogel ugotoviti večje spolzkosti od običajne. Zato ni bilo potrebe za zmanjšanje hitrosti in tudi ne za ukrepanje v smislu preprečljivosti. Glede na stališče pritožbenega sodišča v tej zadevi toženka pač ne vidi, kako bi se lahko v takih primerih sploh ekskulpirala, razen z rekonstrukcijo dogodka, ki pa bi zahtevala onesnaženje določenega večjega odseka ceste in bi bila povezana z veliko in konkretno nevarnostjo za nastanek škode. Toženka tudi graja stališče pritožbenega sodišča, da nekrivi udeleženci ne odgovarjajo tretjim osebam solidarno s krivimi udeleženci. Navedbo pritožbenega sodišča, da bi moral toženkin zavarovanec madež zaznati, ocenjuje za pavšalno in v nasprotju z izpovedjo zavarovanca ter navedbo izvedenca, da ni bilo konkretnega elementa za zaznavo spremembe na vozišču in za reakcijo nanjo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti razveljavitvenemu delu odločbe pritožbenega sodišča ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je v pritožbenem sojenju odločilo z eno odločbo, ki je v prvem delu vmesna sodba o podlagi odškodninskega zahtevka, v drugem delu pa sklep o razveljavitvi prvostopenjske sodbe glede višine škode in stroškov. Po izrecni določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je revizija dovoljena le proti tistemu drugostopenjskemu sklepu, s katerim je postopek končan. Sklep o razveljavitvi prvostopenjske sodbe glede same višine tožbenega zahtevka nima take narave, saj se ob sicer pravnomočni odločitvi o podlagi terjatve o njeni višini odloča v novem sojenju. Ker toženka v uvodu revizije izrecno navaja, da izpodbija vmesno sodbo in sklep, poleg tega pa tudi predlaga tako spremembo izpodbijane odločbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, ne more biti dvoma, da izpodbija tudi razveljavitveni sklep. V tem delu njena revizija ni dovoljena.

Revizija je nedovoljena tudi proti tistemu delu drugostopenjske vmesne sodbe, ki se nanaša na podlago odškodninske terjatve za premoženjsko škodo.

Po izrecni določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih, med katere sodijo tudi odškodninski spori, dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Kadar tožnik proti istemu tožencu uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Odškodninska zahtevka za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. V tej zadevi tožnica poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva še 49.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Proti končni odločitvi o tem zahtevku revizija v nobenem primeru ne bi bila dovoljena in zato tudi ni proti vmesni sodbi o podlagi tega zahtevka.

V ostalem delu glede podlage odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo je revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč o poteku prometne nesreče izhaja, da je toženkin zavarovanec ponoči vozil po zaradi dežja mokri magistralni cesti po klancu navzdol s hitrostjo okoli 58 km/h in v dokaj ostrem desnem ovinku kljub zaviranju zapeljal na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v osebni avtomobil, ki ga je vozil tožničin sin. V tem avtomobilu se je ob trčenju poškodovala tožnica. Tožničin sin je vozil pravilno. Vzrok zanašanja nasproti vozečega avtomobila je bilo neuspešno zaviranje na obsežnem oljnem oziroma naftnem madežu. Zaradi predhodne vožnje drugih vozil se je oljni oziroma naftni madež razmazal, začel pa se je že 200 m, po nekaterih podatkih pa celo 500 m pred krajem nesreče. V ugotovljenih okoliščinah bi voznik po oceni izvedenca lahko ustavil, če bi vozil s hitrostjo 30 do 35 km/h. Sodišče prve stopnje je verjelo vozniku, da pred zaviranjem ni zaznal razlitega in razvoženega oljnega oziroma naftnega madeža. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da bi ga po merilu skrbnega voznika moral zaznati.

Ob takem poteku prometne nesreče se tožnica kot sopotnica ni odločila tožiti zavarovalnico, pri kateri je bila zavarovana odgovornost voznika avtomobila, v katerem se je vozila, temveč le zavarovalnico, pri kateri je bila zavarovana odgovornost nasproti vozečega voznika. V nesreči premikajočih se motornih vozil so imetniki teh vozil sopotnikom objektivno odgovorni (174. člen ZOR). To pomeni, da lahko sopotnik toži dva ali več imetnikov motornih vozil, udeleženih v prometni nesreči, ali le nekatere od njih in tudi samo enega. Imetnik v prometni nesreči udeleženega vozila se v razmerju do sopotnika ne more sklicevati, da je za nesrečo odgovoren le drug imetnik v isti nesreči udeleženega motornega vozila, saj ta ni tretji v smislu drugega odstavka 177. člena ZOR. V obravnavani zadevi tega tožena zavarovalnica niti ni zatrjevala, pač pa je uveljavljala druge ekskulpacijske razloge iz prvega in drugega odstavka 177. člena ZOR s trditvijo, da predstavlja razvoženi oljni oziroma naftni madež višjo silo oziroma da ga je pripisati ravnanju neznanega voznika (tovornjaka, cisterne ali avtomobila), za katerim je ostal obširen madež na cesti. Odprto je bilo torej vprašanje, ali se lahko v prometni nesreči neposredno udeleženi imetnik motornega vozila v razmerju do sopotnika iz drugega avtomobila ekskulpira svoje objektivne odgovornosti zaradi vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 177. člena ZOR), ali pa zaradi dejanja tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR).

Odgovor obeh sodišč je bil, da se v taki situaciji imetnik motornega vozila lahko ekskulpira. Presoja prvostopenjskega sodišča je kljub nekaterim pomislekom bila, da se je toženka tudi uspela ekskulpirati, presoja drugostopenjskega sodišča pa, da ji to ni uspelo.

Na tem mestu ni odveč pojasniti, da so bili sicer načeloma pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča iz prvega sojenja o tem, da imetniki motornih vozil na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZOR solidarno odgovarjajo za škodo tretjih oseb. Vendar je takrat sodišče prezrlo vprašanje, ali je v tej zadevi neznanega voznika res mogoče šteti za imetnika v prometni nesreči udeleženega motornega vozila v smislu navedene zakonske določbe. Ob dejanski ugotovitvi, da je bil oljni oziroma naftni madež že razvožen na razdalji 200 do 500 metrov, je odgovor lahko le negativen. Zato tudi ni pravno pomembna graja razlogov pritožbenega sodišča iz sedanjega drugega sojenja v zvezi z odgovornostjo krivih in nekrivih udeležencev prometne nesreče, saj neznani voznik ni bil udeleženec. Poleg tega revizijsko sodišče pojasnjuje, da bi se v ugotovljeni prometni situaciji možnost (delne) ekskulpacije toženkinega zavarovanca kot udeleženca prometne nesreče (ki sicer ni bil kriv, je pa bil v razmerju do tožnice kot sopotnice objektivno odgovoren) lahko preverjala po določbah 177. člena ZOR, če bi se obravnavala tudi odgovornost cestnega podjetja, ki naj ne bi pravočasno odstranilo obsežnega madeža. Takih trditev v sedanji fazi postopka ni več in so bile tudi prej le nakazane. Kljub temu revizijsko sodišče dodaja, da v isti situaciji nedvomna možnost ekskulpacije zaradi ravnanja cestnega podjetja kot tretje osebe v smislu 177. člena ZOR dodatno govori za možnost ekskulpacije zaradi predhodnega ravnanja neznanega voznika.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji pritožbenega sodišča, da oljni oziroma naftni madež na cesti ni višja sila v smislu prvega odstavka 177. člena ZOR. Višja sila je naravni dogodek, katerega vzrok je izven nevarne stvari in tudi izven okvira dejavnosti, ki jo opravlja objektivno odgovorna oseba. Na cesti puščenega oljnega madeža zato ni mogoče opredeliti za tak naravni dogodek.

V drugem odstavku 177. člena ZOR določeni pogoji za ekskulpacijo so praktično enaki pogojem iz prvega odstavka istega člena, le da je višja sila nadomeščena z dejanjem oškodovanca ali koga tretjega. Zato revizijsko sodišče upošteva tudi razloge pritožbenega sodišča o nepričakovanosti in nepreprečljivosti, ki jih pritožbeno sodišče zaradi stališča o neuveljavljanju razlogov iz drugega odstavka navezuje le na prvi odstavek 177. člena ZOR. Pritrditi je namreč reviziji, da je toženka uveljavljala ustrezne trditve, saj njena pravna opredelitev ni zavezujoča in tudi zahtevana ni. Toženka je med drugim zatrjevala, da njen zavarovanec v danih okoliščinah ni mogel preprečiti nesreče, kar zadostuje.

Dejanje neznanega voznika motornega vozila, ki ni bilo udeleženo v prometni nesreči premikajočih se motornih vozil, bi bilo lahko dejanje tretjega v smislu drugega odstavka 177. člena ZOR, če bi bili izpolnjeni vsi kumulativno zahtevani pogoji. Vendar v obravnavani zadevi ni bilo tako. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da oljni madeži na cesti niso nepričakovan pojav, ker se na naših cestah pogosto pojavljajo, kar pomeni tudi, da ravnanje tretjih oseb, ki jih na ta ali oni način pustijo na cesti, ni nepričakovano. Pravilni pa so tudi nadaljnji razlogi, da ne gre za nepreprečljivost dogodka oziroma pravilneje posledic. Naše odškodninsko pravo je naravnano v korist oškodovanca. Temu izhodišču je prilagojena ureditev krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, objektivne odgovornosti in tudi ekskulpacijskih razlogov. Tako je v sodni praksi sprejeto enotno stališče, da je izhodišče za presojo pričakljivosti in preprečljivosti objektivno in abstraktno. Pri tem je odločilno merilo skrbnega človeka. Temu merilu je ustrezna presoja pritožbenega sodišča, da bi skrben voznik moral zaznati oljni oziroma naftni madež, ki se je raztezal po cesti vsaj 200 m, po nekaterih podatkih pa 500 m pred mestom trčenja, in temu prilagoditi način svoje vožnje. Zato je odveč revizijsko spraševanje, kako naj bi toženka sploh dokazala možnost preprečitve prometne nesreče, zmotno pa njeno stališče o skrajno skrbni vožnji njenega zavarovanca.

Čeprav je toženka v začetku revizije navedla, da uveljavlja "vse revizijske razloge", procesnih kršitev ni konkretizirala. Revizijske trditve o "precej pavšalni navedbi" pritožbenega sodišča, da bi moral njen zavarovanec madež zaznati, ki da je v nasprotju z izpovedjo voznika in navedbo izvedenca, da ni bilo nobenega elementa za tako zaznavo, ne pomenijo uveljavljanja procesne kršitve, pač pa grajo materialnopravnih razlogov, za katere je revizijsko sodišče že pojasnilo, da so pravilni.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.