Jedro

Sodišče sodi, da tožnik utemeljeno opozarja, da je odločba pomanjkljivo obrazložena. Sodišče namreč ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, katero konkretno je tisto vedenje, ki ga organ v zvezi z uradnim zaznamkom z dne 12. 2. 2021 ovrednoti kot žaljive pripombe osebno zoper medicinsko sestro in glede njenega opravljanja delovnih nalog. Gre za splošne izraze, izostal pa je opis konkretnega vedenja, ki ga je upravni organ štel kot tako žaljivega, da ga je umestil pod pojem vedenja, ki je huje moteče. Navedeno stališče sodišča velja tudi za navedbe v izpodbijani odločbi, da je tožnik tudi ob drugih priložnostih podajal žaljive pripombe in opazke, uperjene zoper osebnost medicinske sestre. Glede slednjih očitkov pa je utemeljena tudi tožbena graja, da organ prve stopnje ni razkril dokazov, na katerih te ugotovitve temeljijo.

Stopnja tveganja, ki utemeljuje namestitev tožnika v poseben strošnji režim, ni podana. Sodišče ocenjuje, da je upravni organ pravno normo nepravilno uporabil glede na ugotovljeno dejansko stanje (tikanje, smeh), kar pomeni, da je v tem delu podan izpodbojni razlog.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Ministrstva za pravosodje, Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, št. 720-1831/2020/33 z dne 19. 2. 2021 nezakonita.

II.Tožečo stranko se napoti, da zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 25.000,00 EUR uveljavlja v pravdi.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (v nadaljevanju organ prve stopnje) odločil, da se obsojenca A. A. (v nadaljevanju obsojenec ali tožnik) 19. 2. 2021 namesti v poseben strožji režim za čas, ko obstajajo razlogi za takšno namestitev, vendar najdlje za obdobje enega meseca, ko se bo ponovno preverjalo, ali še obstajajo razlogi za takšno namestitev.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da prvostopenjski organ svojo odločitev opira na določbe 98.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Sklicuje se na uradni zaznamek z dne 12. 2. 2021, iz katerega izhaja, da se je obsojenec neprimerno vedel do zavodske medicinske sestre, ki je skupaj s pravosodnim policistom tega dne delila jutranjo terapijo. To je storil tako, da je na nespoštljiv način, v interakciji z drugim obsojencem in z uporabo tikanja, podajal žaljive pripombe osebno zoper medicinsko sestro ter glede njenega opravljanja delovnih nalog. Iz drugega uradnega zaznamka z dne 18. 2. 2021 pa je razvidno, da je obsojenec A. A. med podeljevanjem substitucijske terapije v interakciji z drugim obsojencem in z glasnim smehom motil delavko zavoda pri izvrševanju njenih nalog v času, ko se je drug obsojenec žaljivo izražal, preklinjal in podajal izjave o spolnih namerah z medicinsko sestro. Organ prve stopnje še navaja, da je bilo tovrstno vedenje obsojenca (podajanje žaljivih pripomb in opazk, uperjenih zoper osebnost medicinske sestre ali izvrševanje delovnih nalog) podano že pred opisanima dogodkoma in se je vršilo ob skoraj vsaki priložnosti, ko je obsojenec prišel v stik z medicinsko sestro.

3.Prvostopenjski organ ugotavlja, da je obsojenec na naveden način huje motil delavko zavoda (medicinsko sestro) pri opravljanju njenih delovnih nalog, saj je dlje časa kršil nedotakljivost njene duševne celovitosti, zaradi česar se je ta počutila ponižano, obupano in je zaradi vsakokratne duševne stiske stežka opravljala delovne naloge. Nadaljevanje takega vedenja bi v zavodu lahko povzročilo stanje, v katerem se zaradi duševne stiske ne bi mogle redno in pravočasno opravljati naloge, ki so potrebne za uresničevanje pravic obsojencev na področju zdravstvene oskrbe. Dopuščanje huje motečega vedenja bi negativno vplivalo na splošno zaznavo obsojencev o dopustnosti takega vedenja in bi posledično lahko privedlo do nadaljnjega poseganja v duševno ali telesno celovitost drugih delavcev zavoda s strani drugih obsojencev, s čimer bi bila ogrožena varnost, red in disciplina v zavodu.

4.Organ prve stopnje oceni, da je obsojenec s svojim vedenjem huje moteč za druge obsojence in delavce zavoda (medicinsko sestro), pri čemer je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo s podobnimi dejanji nadaljeval, zato odloči, da se obsojenca namesti v poseben strožji režim po drugi alineji drugega odstavka 98.a člena ZIKS-1 za obdobje enega meseca.

5.Generalni urad Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij je kot organ druge stopnje pritožbo obsojenca zavrnil kot neutemeljeno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6.Tožnik tožbo vlaga iz razlogov po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi prereka navedbe v izpodbijani odločbi, da je medicinska sestra delavka Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Trdi, da je delavka zdravstvenega doma, ki v zavodu opravlja zdravstveno oskrbo obsojencev. Navaja še, da izpodbijana odločba ne omogoča identifikacije medicinske sestre, čeprav bi to moralo biti razvidno.

7.Toženki očita, da ne navaja izjave oziroma pritožbe, ki bi jo naj medicinska sestra podala pravosodnemu policistu, da jo tožnik huje moti in ovira pri delu, prav tako se ne sklicuje na dokument, iz katerega bi bila pritožba in take navedbe medicinske sestre razvidne. Meni, da zato ugotovitev toženke, da je bila medicinska sestra huje motena, sploh ni možna.

8.Tožnik oporeka dokazni vrednosti uradnih zaznamkov, na katere se sklicuje toženka, češ da sta napisana s strani pravosodnih policistov oziroma policista, ki je bil pri deljenju substitucijske terapije prisoten le kot opazovalec, zato ni mogel vedeti, ali je bila medicinska sestra zaradi smeha in komunikacije tožnika huje motena. Toženka tudi nima podlage za trditve, da je bila medicinski sestri kršena nedotakljivost njene duševne celovitosti in da je bila ponižana, obupana in je le stežka opravljala delovne naloge, saj tega medicinska sestra ni nikoli trdila. Medicinska sestra ni bila motena ali ovirana, saj je substitucijsko terapijo tudi razdelila. Tožnik navaja, da smeh in pa komunikacija, kar se očita tožniku, ne ustreza določbi druge alineje drugega odstavka 98.a člena ZIKS-1.

9.Tožnik opozarja na navedbe toženke, da moteče vedenje tožnika ni bilo zaznano le ob dneh, ko sta bila zabeležena uradna zaznamka. Navaja, da toženka ne more vedeti, ali je bila medicinska sestra huje motena tudi v drugih primerih, saj o tem ni uradnih zaznamkov, tožnik pa ni bil nameščen v poseben prostor po 98.a členu ZIKS-1. Kako pa toženka ve, kako se je tožnik vedel takrat, ko ni bilo izdelanih uradnih zaznamkov, iz izpodbijane odločbe ni razvidno, čeprav bi moralo biti.

10.Tožnik trdi, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker sta bili izpodbijani odločbi izvršeni že pred vložitvijo predmetne tožbe, tožnik postavlja ugotovitveni zahtevek, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti. Pravni interes za ugotovitveni zahtevek tožnik izkazuje z navedbami, da mu je bila z nezakonitostjo izpodbijanih odločb povzročena nematerialna škoda. Zaradi neutemeljene in neupravičene namestitve pod strožji režim je poseženo v njegove osebnostne pravice, zaradi česar je duševno trpel. V primeru ugotovitve nezakonitosti take odločitve bo zato upravičen do odškodnine. Ker tožnik še vedno prestaja zaporno kazen, bi ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih odločitev toženki preprečila ponavljanje istovrstnega odločanja v zvezi s tožnikom, zato ima tožnik tudi iz tega razloga podan pravni interes za ugotovitveno tožbo.

11.Tožnik v tožbi postavlja tudi odškodninski zahtevek v višini 25.000 EUR. Tožnik je bil neutemeljeno in nezakonito nameščen v posebni strožji režim. Gre za osamitev, kjer nima obsojenec nobenih ugodnosti in je ločen od drugih zapornikov ter mu je onemogočeno normalno bivanje v zaporu. Tožnik zatrjuje ponižanje in razžaljenje zaradi izrečenega ukrepa in navaja, da je trpel duševne bolečine, zaradi katerih zahteva odškodnino.

12.Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je uradna zaznamka z dne 12. 2. 2021 in 18. 2. 2021, na katere je oprta odločitev, zapisala medicinska sestra, katera je bila deležna motečega obnašanja s strani tožnika, zato navedbe, da medicinska sestra ni prijavila, da je bila huje motena in ovirana pri delu, niso neutemeljene. Toženka navaja, da ime in priimek medicinske sestre ni relevanten za predmetno odločitev, ampak huje moteče obnašanje tožnika do nje.

13.Toženka navaja, da tožnik z navedbami, da njegovo ravnanje ne utemeljuje tako strogega ukrepa, izraža svoje subjektivno mnenje, s katerim se toženka ne strinja.

14.Toženka ugovarja plačilu odškodnine v višini 25.000 EUR, ker ta ni utemeljena. Predlaga, da sodišče zahtevek zavrne. Tožnik ima možnost uveljavljanja povračila škode pred pristojnim sodiščem.

Odločanje brez glavne obravnave

15.Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo, vendar sta stranki pred izvedbo naroka za glavno obravnavo podali soglasje, da se glavna obravnava ne opravi. Stranki sta se strinjali, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank. Ob strinjanju strank je sodišče na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da lahko odloči le na podlagi listin. Po navedenem določilu sodišče ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

K I. točki izreka

16.Tožba je utemeljena.

17.Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi določb 98.a člena ZIKS-1. Ta člen določa, da direktor zavoda določi oddelek ali prostor v zavodu, v katerem se izvaja poseben strožji režim (prvi odstavek 98.a člena ZIKS-1). Direktor zavoda namesti v poseben strožji režim tiste obsojence, ki so izrazito begosumni, ki s svojim vedenjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda, so nevarni, ker ogrožajo življenje ali zdravje drugih, ali so ogroženi, ker jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci (drugi odstavek 98.a člena ZIKS-1). Direktor zavoda izda odločbo o namestitvi obsojenca v poseben strožji režim za čas, ko obstajajo razlogi za takšno namestitev (tretji odstavek 98.a člena ZIKS-1). O namestitvi v poseben strožji režim, ki je bila določena iz razloga iz prve (begosumnost) ali druge (moteče vedenje) alineje drugega odstavka tega člena, se izda odločba za obdobje enega meseca. Trajanje take namestitve se lahko podaljšuje po en mesec, dokler obstajajo razlogi za takšno namestitev (četrti odstavek 98.a člena ZIKS-1). Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba temelji na razlogu iz druge alineje drugega odstavka 98.a člena ZIKS-1, ki namestitev obsojenca v poseben strožji režim uzakonja za primere, ko obsojenec s svojim vedenjem huje moti druge obsojence ali delavce zavoda.

18.Tožnik ne izpodbija ugotovitve organa prve stopnje, da je bil udeležen v dveh dogodkih, v katerih sta sodelovala tudi soobsojenec in medicinska sestra. Sodišče pritrjuje tožniku, da osebno ime medicinske sestre v obrazložitvi odločbe ni navedeno, vendar pa to dejstvo ne vpliva na njeno pravilnost in zakonitost. Bistveno je, kar je razvidno iz tožbenih navedb, da sta tožniku znana dogodka, na katerih temelji izpodbijana odločba in tudi ve, katera medicinska sestra, torej katera konkretna oseba je bila vpletena v dogodka. Kakor hitro je tako, ni ključnega pomena, da odločba vsebuje njeno osebno ime.

19.V zvezi z medicinsko sestro tožnik podaja tožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbija ugotovitev, da gre za zavodsko medicinsko sestro in zatrjuje, da gre za delavko zdravstvenega doma, ki v zavodu opravlja zdravstveno oskrbo obsojencev. Ta tožbeni razlog se bi z vidika druge alineje drugega odstavka 98.a člena ZIKS-1 utegnil izkazati za pravno pomembnega, saj mora biti po citiranem določilu moteče vedenje uperjeno proti delavcem zavoda, a sodišče ugotavlja, da tožnik dejstvo, da ne gre za delavko zavoda, prvič zatrjuje v tožbi, čeprav je imel možnost navajanja tega dejstva že v pritožbi.

20.Sodišče se je pri odločanju o dopustnosti novih navedb oprlo na tretji odstavek 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1, po katerih lahko tožnik v upravnem sporu nova dejstva in nove dokaze kot tožbene razloge navaja le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) je že razložilo, da prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov v procesnem smislu pomeni način izvrševanja pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen del postopka odločanja upravnih organov namreč omogoča ekonomičnost postopka in njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča, s tem pa tudi ne varstvo ustavnih in zakonskih pravic, ki jih je treba varovati v postopku. VSRS je izpostavilo, da obravnavana omejitev spodbuja tožnika, da že v upravnem postopku poda vse navedbe o dejstvih in dokaze zanje.¹ V tej zadevi je k temu mogoče dodati, da je zakonodajalec s tem nadgradil oziroma do konca izpeljal prekluzijo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP.²

21.Tožnik v tožbi navajanje novih dejstev upravičuje z navedbami, da je prava neuka stranka in da mu je dostop do interneta prepovedan, s tem pa ni upravičil svojega pasivnega ravnanja v upravnem postopku. Materialno pravna podlaga za odločitev je bila tožniku predočena že v prvostopenjski odločbi, s čemer se je tožnik seznanil s predpisom, ki izrečeni ukrep veže na hujše moteče vedenje v razmerju do delavca zavoda. Okoliščine, da tožnik ni pravni strokovnjak in nima dostopa do spleta, zato niso utemeljen razlog oziroma niso logično povezane z opustitvijo navajanja dejstev glede zaposlitve medicinske sestre. Gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto, zato je sodišče pri odločanju ni upoštevalo in se do nje ne bo opredeljevalo.

22.Tožnik nima prav, ko navaja, da je uradna zaznamka, na katera se opira izpodbijana odločba, napravil pravosodni policist. Sodišče ugotavlja, da se izpodbijana odločba opira na uradna zaznamka z dne 12. 2. 2021 in 18. 2. 2021. Čeprav se v upravnem spisu nahaja tudi krajši uradni zaznamek z dne 18. 2. 2021, ki ga je napisal pravosodni policist B. B., pa sta v njem tudi daljša uradna zaznamka z dne 12. 2. 2021 in 18. 2. 2021, ki ju je pripravila in podpisala diplomirana medicinska sestra C. C. Sodišče ugotavlja, da je pravosodni policist v uradnem zaznamku opisoval vedenje obsojenca D. D., ne pa tudi tožnika. Vedenje tožnika v uradnih zaznamkih opisuje medicinska sestra in na njenem opisu temelji izpodbijana odločba.

23.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik ob prvem dogodku (v zvezi z uradnim zaznamkom z dne 12. 2. 2021) podajal žaljive pripombe zoper medicinsko sestro in v zvezi z njenim opravljanjem delovnih nalog, kar je storil v interakciji z drugim obsojencem in z uporabo tikanja. Glede drugega dogodka (v zvezi z uradnim zaznamkom z dne 18. 2. 2021) prvostopenjski organ ugotavlja, da se je soobsojenec obnašal žaljivo, preklinjal in podajal izjave o spolnih namerah z medicinsko sestro, tožniku pa organ očita, da je pri tem medicinsko sestro motil pri izvrševanju njenih nalog z glasnim smehom.

24.Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnik v konkretni zadevi s svojim vedenjem motil delavko zavoda pri opravljanju delovnih nalog. Na tem mestu sodišče pojasnjuje, da iz zakonske dikcije, da se v poseben strožji režim namesti obsojenca, ki s svojim vedenjem huje moti druge obsojence ali delavce zavoda, ne izhaja zahteva, da bi se moralo tovrstno motenje nujno kazati le v oviranju izvajanja delovnih nalog delavca. Take interpretacije ne dopušča niti jezikovna razlaga, poleg tega je sankcija predpisana tudi zaradi hujšega motenja soobsojencev, ti pa v zaporih niso nujno vključeni v delovne procese. Sodišče zato sodi, da je izrek ukrepa upravičen že, ko gre za vedenje, ki je po objektivnih merilih tako moteče, da huje vpliva na duševno ravnovesje in fizično funkcioniranje drugih obsojencev in delavcev zavoda, kar nedvomno vključuje položaje, ko obsojenec s svojim vedenjem te osebe huje moti pri njihovih aktivnostih, delu, izvrševanju zadolžitev v zavodu in podobno. Pri tem je treba upoštevati, da ukrep iz 98.a člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena (disciplinski ukrep), ampak gre za institut varnostne narave, s katerim bi se naj v zaporskem okolju zagotovila varnost in red. Pri uporabi varnostnih ukrepov je treba zadostiti zahtevi po sorazmernosti, kar pomeni, da mora organ tehtati med posledicami osamitve zapornika (npr. vpliv na njegovo duševno stanje in socialne veščine) in varovano dobrino. Izrek oddaje obsojenca v strožji režim (samico) ni upravičen, kadar tveganje, ki ga pomeni vedenje zapornika, ni dovolj hudo.

25.Sodišče sodi, da tožnik utemeljeno opozarja, da je odločba pomanjkljivo obrazložena. Sodišče namreč ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, katero konkretno je tisto vedenje, ki ga organ v zvezi z uradnim zaznamkom z dne 12. 2. 2021 ovrednoti kot žaljive pripombe osebno zoper medicinsko sestro in glede njenega opravljanja delovnih nalog. Gre za splošne izraze, izostal pa je opis konkretnega vedenja, ki ga je upravni organ štel kot tako žaljivega, da ga je umestil pod pojem vedenja, ki je huje moteče. Navedeno stališče sodišča velja tudi za navedbe v izpodbijani odločbi, da je tožnik tudi ob drugih priložnostih podajal žaljive pripombe in opazke, uperjene zoper osebnost medicinske sestre. Glede slednjih očitkov pa je utemeljena tudi tožbena graja, da organ prve stopnje ni razkril dokazov, na katerih te ugotovitve temeljijo.

26.Ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto, sta del obrazložene odločbe (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), sicer take odločbe ni mogoče preizkusiti, torej oceniti, ali je upravni organ dejansko stanje konkretne zadeve pravilno subsumiral pod abstraktno pravno normo, v obravnavani zadevi pod drugo alinejo drugega odstavka 98.a člena ZIKS-1. Konkreten opis vedenja, ki ga organ šteje za huje motečega, je zato obvezna sestavina obrazložene upravne odločbe, sicer preizkus njene pravilnosti in zakonitosti ni mogoč. Če se odločbe ne da preizkusiti, čeprav le v določenem delu, pa gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, kamor ZUP uvršča tudi primere, ko se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri teh kršitvah se vpliv na zakonitost oziroma pravilnost odločitve domneva in ga ni potrebno posebej ugotavljati. Sodišče po navedenem zaključuje, da je v konkretni zadevi podan izpodbojni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

27.Sodišče ni prezrlo, da upravni organ v zvezi z dogodkom, ki je predmet uradnega zaznamka z dne 12. 2. 2021, tožniku v razmerju do medicinske sestre očita nespoštljiv način, pri čemer se poleg nekonkretiziranega sklicevanja na žaljive pripombe opira tudi na tikanje medicinske sestre s strani tožnika. V tem delu pa sodišče pritrjuje tožniku, da tikanja medicinske sestre ni mogoče uvrstiti med vedenje, ki bi huje motilo delavca zavoda. Pri uporabi tikanja oziroma vikanja gre za pravila vedenja, ki so sprejemljiva v določnem okolju. Tikanje oziroma vikanje ima družbeno razločevalno vlogo, izraža stopnjo vljudnosti, spoštovanja in je odvisno od dinamike odnosa, je odraz medsebojnih razmerij, vezi. Tikanje drugega je v določenih razmerjih lahko odraz pomanjkanja olikanega vedenja in tudi izraz nespoštovanja sogovornika, ki lahko vzbudi negativne občutke pri sogovorniku, ki tikanja ne odobrava, vendar pa ne gre za vedenje, ki bi pri povprečnem človeku objektivno povzročilo tako stopnjo vznemirjenosti, da bi resno vplivalo na njegovo funkcioniranje in opravljanje dela ter upravičevalo osamitev obsojenca. Enako stališče velja glede dogodka, ki ga obravnava uradni zaznamek z dne 18. 2. 2021. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je šlo za dogodek, katerega glavna akterja sta bila drug obsojenec in medicinska sestra C. C., tožnik pa je bil vanj vpleten v toliko, da je vedenje drugega obsojenca pospremil z glasnim smehom. Smeh v takih okoliščinah lahko pomeni izraz posmehovanja in podcenjevanja medicinske sestre, vzpodbujanje soobsojenca, vendar pa morajo biti podane določene spremljevalne okoliščine, da bi smeh sam po sebi pomenil takšno stopnjo tveganja za varnost in red, da upravičuje osamitev obsojenca (npr. da je smeh odstopal po stopnji intenzitete in trajanja ter je bil očitno namenjen spodkopavanju reda in varnosti v zaporu, da je vzpodbudil soobsojence in sprožil podobno vedenje, zaradi česar je nastal splošen nemir itd.). Upravni organ takih okoliščin ni ugotovil, zato je odgovor na vprašanje, ali smeh (četudi glasen) v konkretnih okoliščinah, ko se je tožnik smejal dialogu soobsojenca z medicinsko sestro, terja tak ukrep, kot ga je izrekel prvostopenjski organ, negativen. Ni podana stopnja tveganja, ki utemeljuje namestitev tožnika v poseben strožji režim. Sodišče po navedenem ocenjuje, da je upravni organ pravno normo iz druge alineje drugega odstavka 98.a člena nepravilno uporabil glede na ugotovljeno dejansko stanje (tikanje, smeh), kar pomeni, da je v tem delu podan izpodbojni razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

28.Organ prve stopnje se sicer opredeli do vpliva tožnikovega vedenja na delavko zavoda in navaja, da se je počutila ponižano in obupano ter je njegovo vedenje v taki meri vplivalo na njeno duševno celovitost, da je le stežka opravljala delovne naloge in je opravljanje dela zanjo postalo nevzdržno. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da organ za te trditve nima opore v izvedenih dokazih. Organ svoje ugotovitve opira na že obravnavane uradne zaznamke, v katerih pa (vključno s tistimi, ki jih je sestavila medicinska sestra) ne medicinska sestra in ne pravosodni policist ne opisujeta občutij medicinske sestre ob vedenju obsojencev, njenega duševnega stanja ali vpliva njunega vedenja na sposobnost opravljanja njenih delovnih nalog. Izvedeni dokazi ne podpirajo ugotovitev prvostopenjskega organa o duševnem trpljenju medicinske sestre in njenih sposobnostih izvajanja delovnih zadolžitev, kar odkazuje na sklep, da ugotovljena dejstva nasprotujejo podatkom spisa (pisnim dokazom). Tožnik utemeljeno uveljavlja tudi izpodbojni razlog iz 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

29.Sodišče po vsem navedenem sodi, da je tožba utemeljena iz zgoraj navedenih razlogov. Tožnik v tožbi postavlja ugotovitveni zahtevek iz razlogov, ker je ukrep iz izpodbijane odločbe že izvršen. Sodišče ugotavlja, da v takih okoliščinah z odpravo izpodbijane odločbe in ponovnim odločanjem ni več mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačnega zakonitega stanja. Sodišče dodaja, da iz zakonodajnega gradiva, ki se nanaša na spremembe ZUS-1, s katerimi je bila v upravni spor vnesena ugotovitvena tožba, izhaja, da se ravno z ugotovitveno tožbo zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov in s tem učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije) med drugim tudi, kadar je upravni akt že izvršen in z njegovo odpravo vzpostavitve prejšnjega stanja oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega odločanja ne bi bilo mogoče doseči, organ pa je s svojo odločitvijo vendarle neutemeljeno posegel v pravno varovan položaj posameznika. Namen sodnega varstva, ko gre za izvajanje posebnega strožjega režima, je v tem, da obsojenec ni nameščen v posebni strožji režim mimo razlogov, ki jih določa drugi odstavek 98.a člena ZIKS-1. Sodno varstvo, ki vključuje tudi pravico do vložitve ugotovitvene tožbe, omogoča takemu obsojencu, da se brani pred morebitno neupravičenostjo očitkov, s katerimi organ utemeljuje tako namestitev obsojenca, ki ima za posledico omejitev njegovih pravic in strožji nadzor. Sodišče pritrjuje tožniku, da je bil z namestitvijo v strožji režim prizadet v svojih pravicah. Za takšne obsojence namreč velja, da se jih pogosteje nadzoruje pri bivanju in gibanju znotraj zavoda, da bivajo ločeno od soobsojencev in da se jim omejijo stiki z njimi (osmi in deveti odstavek 98.a člena ZIKS-1). Tožnik je izkazal obstoj procesnih predpostavk iz 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, to je, da je z izpodbijanim aktom prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, saj je, kot je sodišče že navedlo, podan pravno utemeljen interes obsojenca, ki mu je izrečen ukrep, ki ima za posledico omejitev njegovih pravic in strožji nadzor, da se presodi njegova utemeljenost. Sodišče tožniku priznava pravni interes za ugotovitveno tožbo tudi zaradi varstva njegovih premoženjskih interesov, ki mu jih bo omogočila ugotovitev nezakonitosti odločbe. Tožnik namreč navaja, da mu je ukrep prizadejal duševno trpljenje zaradi posega v osebnostne pravice in da je utrpel nematerialno škodo, zaradi česar zahteva denarno odškodnino. Sodišče ocenjuje, da bo ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe tožniku omogočila varovanje njegovih premoženjskih interesov v okviru civilnopravnega varstva. Po navedenem je sodišče na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 ugotovitveni tožbi ugodilo.

K II. točki izreka

30.Tožnik v tožbi uveljavlja tudi odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi izvršitve izrečenega ukrepa. Sodišče ugotavlja, da odločanje o odškodninskem zahtevku zahteva ugotavljanje številnih dejstev, povezanih z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti, kar bi brez dvoma imelo za posledico bistveno podaljšanje postopka v upravnem sporu. Sodišče je zato na podlagi drugega odstavlja 64.a člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZUS-1 napotilo tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi.

-------------------------------

1Glej sodbo VSRS X Ips 33/2024 z dne 19. 3. 2025, sodbo VSRS I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018, sklep VSRS X Ips 40/2022 z dne 13. 9. 2023.

2Po določbi tretjega odstavka 238. člena ZUP je pritožniku v upravnem postopku dovoljeno navajanje novih dejstev in dokazov, vendar mora pritožnik obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Tudi po navedeni določbi ZUP se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlog le, če so obstajali na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

3Pri odločanju, oprtem na peto alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, sodišče odloča na podlagi listin in pri tem ni vezano le na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

4Tako Predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, EVA 2012-2030-0012, in M. Dobravec Puklavec in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 229.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 98a, 98a/2

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 214/1, 214/1-2, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.