Jedro

Za obveznosti nekdanjih sekretariatov za obrambo pri takratnih občinah odgovarja zakoniti pravni naslednik teh organov, to je Republika Slovenija, ne pa tudi občine, ki so nastale po uveljavitvi Zakona o lokalni samoupravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Prvotoženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka Republika Slovenija dolžna izplačati tožeči stranki A.A. znesek 95.043,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1994 dalje do plačila, v roku 8 dni. Zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka Mestna občina ... dolžna plačati znesek 95.043,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 18.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1999 dalje do plačila, v roku 8 dni in da svoje stroške postopka krije sama. Zoper navedeno sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvotoženko zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je država po Zakonu o upravi od občin prevzela vse upravne naloge in pristojnosti na področjih, za katera so ustanovljena posamezna ministrstva šele s 1.1.1995, to je po upokojitvi tožnice. Tožnica tako sploh ni bila v delovnem razmerju s prvotoženko, ampak le z Občino .... Pri terjatvi iz naslova odpravnine gre za uveljavljanje pravice iz delovnega razmerja, to pa je lahko le v breme sredstev takratnega delodajalca, oziroma njegovega pravnega naslednika. Zaradi tega je mnenje, da ne more prevzeti odgovornosti in temu posledično tudi ne obveznosti za dejanja, ki jih je zakrivil pravni prednik drugotožene stranke. Ne glede na navedeno meni, da bi bila eventuelno dolžna tožnici plačati zakonite zamudne obresti le od dneva vložitve tožbe dalje, saj je šele 4.5.1999 zavedela za obstoj dolga, ne pa od dneva upokojitve dalje, kakor je to odločilo sodišče prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Nobenen izmed pritožbenih razlogov ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo o pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje in ustrezno pravno razlago odločitve, ki je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedami pa dodaja: Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v obravnavanem sporu pasivno legitimirana le prvotožena stranka in ne tudi Mestna občina .... Med strankama ni sporno, da je bila tožnica pred upokojitvijo zaposlena kot referentka za vojaške zadeve na Sekretariatu za obrambo Občine .... To pa je področje, ki je s 1.1.1995 prešlo v pristojnost Ministrstva za obrambo, torej na Republiko Slovenijo. Po določbi 101. člena Zakona o upravi (ZUpr - Ur.l. RS št. 67/94) je namreč država navedenega dne prevzela od Občin vse upravne naloge in pristojnosti na področjih, za katere so bila ustanovljena posamezna ministrstva ter vse druge z zakonom določene upravne naloge oblastvenega značaja iz pristojnosti občin. Po določilih 111. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94) pa je z navedenim dnem prevzela tudi vse delavce občinskih in mestnih upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve. To pa pomeni, da je zaradi spremenjene državno upravne ureditve, prvotožena stranka zakoniti pravni naslednik Občinskega sekretariata za ljudsko obrambo Občine .... Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za obveznosti tožnice iz naslova izplačila razlike v odpravnini zavezana prvotožena stranka in ne Mestna občina .... Pritožene navedbe, da prvotožena stranka ni odgovorna za obveznosti, ki jih je zakrivil pravni prednik drugotožene stranke, so zato neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, glede odločitve sodišča o teku zamudnih obresti za vtoževani znesek. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogovanjem odločitve sodišča prve stopnje in ga ne ponavlja. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje denarnemu zahtevku tožnice zoper prvotoženo stranko pravilno ugodilo, zoper drugotoženo stranko pa je zahtevek utemeljeno zavrnilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP/99).