UPRS Sodba IV U 102/2020-38

Jedro

Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, po presoji sodišče ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.

Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednosti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, 1., 2. in 6. točka izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U014-41/2020/5 z dne 20. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahteva stranke z interesom A., d. o. o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR, tudi toženka) je izdalo odločbo št. U014-41/2020/5 z dne 20. 7. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je odločilo, da se koncesija za območje občin Dobrna, Štore, Vojnik, ki spadajo v Upravno enoto Celje, dodeli veterinarski organizacija A., d. o. o., ... (1. točka), da se zavrnejo zahteve veterinarskih organizacij B., d. o. o., ... (2. točka), C., d. o. o., ...1 (3. točka) in D., d. o. o., ... (4. točka), da koncesija obsega izvajanje: - dejavnosti javne veterinarske službe glede predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba), ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna UVHVVR, razen za izvajanje posebnih koncesij; - ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarski organizaciji ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali; - nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina (5. točka), da bodo koncesijsko dejavnost iz 5. točke izreka opravljali v tej točki navedeni veterinarji (6. točka), da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020 (7. točka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (8. točka).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

Navedbe tožnika

2.Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi ugovarja nepravilno uporabo kriterijev, določenih v Javnem razpisu za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev, ki je bil dne 7. 2. 2020 objavljen v Uradnem listu RS št. 8/2020 (v nadaljevanju Javni razpis), neskladnost teh kriterijev z Uredbo o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba) ter nezakonitost in neustavnost razpisnih pogojev oziroma prednostnih meril, določenih v Javnem razpisu.

3.Tožnik izpostavlja, da je Uredba v delu, ki določa prednostna merila za primer, če na javnem razpisu za isto območje kandidira več veterinarskih organizacij (četrti in peti odstavek 3. člen Uredbe), nezakonita in protiustavna, saj ureja materijo, ki bi morala biti pridržana zakonu. Posledično so nezakonita in protiustavna tudi prednostna merila, ki so na podlagi Uredbe opredeljena v VII. in VIII. točke Javnega razpisa.

4.Tožnik nadalje meni, da Uredba in Javni razpis določata prednostna merila, ki so diskriminatorna in neskladna z načelom enakosti iz 14. člena Ustave. Uredba v četrtem odstavku 3. člena določa, da ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena. Uredba tako daje očitno prednost večjim veterinarskim organizacijam, s tem pa so manjše veterinarske organizacije (kakršna je tudi tožnikova) avtomatično izključene in obravnavane diskriminatorno. V nasprotju z Uredbo je tudi prva alineja VII. točke Javnega razpisa, ki daje največje število točk veterinarski organizaciji "za območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico". Za takšen razlikovalni kriterij v Uredbi ni podlage, ki v četrtem odstavku 3. člena prednostno obravnava le veterinarsko organizacijo, ki lahko izvajanje dejavnosti zagotovi v več občinah ali celi (eni) upravni enoti. Ni pa podlage za razlikovanje med veterinarsko organizacijo, ki lahko izvajanje dejavnosti zagotovi za območje dveh ali več celih upravnih enot, ter veterinarsko organizacijo, ki lahko izvajanje dejavnosti zagotovi za območje ene cele upravne enote. Tudi Javni razpis je nezakonit in protiustaven, ker, enako kot Uredba, velikost veterinarske organizacije določa kot razlikovalni kriterij.

5.Nadalje tožnik navaja, da je merilu velikosti območja, ki ga veterinarska organizacija lahko pokrije, v primerjavi z drugimi merili dan pretirano visok in arbitraren ponder. Javni razpis je z vidika ponderiranja točk zastavljen tako, da se v primeru, če se določena veterinarska organizacija prijavi za izvajanje dejavnosti v več občinah, celi upravni enoti ali več upravnih enotah in za prijavljeno območje izpolnjuje pogoje, koncesija za to območje podeli izključno tej veterinarski organizacija. S tem je manjšim veterinarskim organizacijam pridobitev koncesije avtomatsko onemogočena.

6.Da razlikovanje med prijavitelji na Javnem razpisu po prednostnem merilu pokritja večjega območja ni razumno niti stvarno utemeljeno, po presoji tožnika kaže tudi točkovanje v izpodbijani odločbi, s katero je toženka podelila koncesijo za izvajanje dejavnosti v občinah Dobrna, Štore in Vojnik, ki vse spadajo v Upravno enoto Celje. Izbrani koncesionar pa je pridobil točke še za pokritje Upravne enote Šmarje pri Jelšah in Upravne enote Šentjur pri Celju. To še posebej pride do izraza v obravnavanem primeru, kjer tožnik sicer pokriva le eno celo upravno enoto, a je to prav Upravna enota Celje, v kateri se nahajajo občine Dobrna, Štore in Vojnik, za katere se je podelila koncesija z izpodbijano odločbo.

7.Tožnik izpostavlja tudi, da Uredba in Javni razpis prekomerno omejujeta konkurenco. Z izpodbijano odločbo je bilo udejanjeno pravilo iz Javnega razpisa, da je lahko za območje posamezne upravne enote oziroma večjega števila občin koncesija podeljena le eni veterinarski organizaciji. Uredba sicer dopušča možnost podelitve izključne koncesije, vendar pa ZVet-1 ne postavlja nobenih omejitev v zvezi s številom podeljenih koncesij. Podeljevanje izključnih koncesij predstavlja hud poseg v svobodno gospodarsko pobudo in v konkurenčna razmerja na trgu. Poleg tega, da za podelitev izključne koncesije ni podlage, je podeljevanje izključnih koncesij in ustvarjanje monopola na trgu kršitev 106. člena Pogodbe o delovanju EU. Izbira enega koncesionarja namreč pomeni umetno ustvarjanje monopolnega položaja in preprečevanja konkurence, kar toženka na tem geografskem trgu uvaja z Javnim razpisom in z izpodbijano odločbo. Ustavno sodišče je že zavzelo tudi stališče, da lahko ureditev, ki bi pomenila prekomerno omejitev konkurence, pomeni tudi poseg v svobodno gospodarsko pobudo, ki jo zagotavlja prvi odstavek 74. člena Ustave.

8.Tožnik poudarja, da je izpodbijana odločba neskladna s prednostnimi merili iz Javnega razpisa. V skladu s prvo alinejo 3. točke VIII. člena Javnega razpisa se dodeli 1 točka (ne glede na število dodatnih veterinarjev) za "dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno". Javni razpis nikjer ne določa, da bi bili dodatno ovrednoteni tudi veterinarji v podružnicah. To logično izhaja tudi iz 8. točke V. člena Javnega razpisa, kjer je kot obvezna priloga k prijavi na Javni razpis navedena "izjava glede načina zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum: navedba delovnega časa, števila veterinarjev, ki delajo v verificirani veterinarski organizaciji tekom delovnega časa od ponedeljka do petka in veterinarjev, dosegljivih na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni in izjava glede izvajanja odrejenih ukrepov izven delovnega časa, kadar je ogroženo zdravje ljudi ali živali (izpolnjen Obrazec 8 - zagotavljanje nepretrgane veterinarske dejavnosti). Za dosegljivost veterinarja po prvi alineji 3. točke VIII. člena Javnega razpisa se tako lahko dobi le 1 dodatna točka, ne glede na število dodatnih veterinarjev. Javni razpis pa ne daje podlage, da bi se dodatne točke podelile za veterinarje v podružnicah, kot je to storila toženka, ki je izbranemu koncesionarju podelila 4 točke, in sicer poleg dosegljivosti veterinarja v ambulanti še za dosegljivost vsaki od treh podružnic.

9.Glede na peti odstavek 3. člena Uredbe in glede na 3. točko VIII. člena Javnega razpisa je namen tega prednostnega merila, da največ točk dobi veterinarska organizacija z najboljšim načinom zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum. Točkovanje iz izpodbijane odločbe v ničemer ne odraža sposobnosti zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti. Izbrani koncesionar je dobil 4 točke samo zato, kjer ima dosegljive veterinarje po sedežu in podružnicah, ki so bistveno dlje od občin Dobrna, Štor in Vojnik. Točkovanje po izpodbijani odločbi tako nima nobene zveze s sposobnostjo zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti na terenu.

10.Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani akt v 1., 2. in 6. točki izreka spremeni tako, da ugodi tožnikovi zahtevi za dodelitev koncesije podredno pa, da izpodbijano odločbo v 1., 2. in 6. točki izreka odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek.

Navedbe toženke

11.V odgovoru na tožbo toženka nasprotuje tožbenim navedbam glede nezakonitosti in neustavnosti Javnega razpisa, Uredbe in ZVet-1, saj meni, da Uredba in Javni razpis na podlagi 66. člena ZVet-1 podrobneje urejata določbe ZVet-1. Uredba, ki je v veljavi od 17. 6. 2008, je podrobneje urejala pogoje in prednostna merila že pri javnem razpisu leta 2010. Navaja, da se sme z zakonom zaradi izvajanja javnih služb omejiti pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave, ker gre za izvajanje dejavnosti v javnem interesu in v javno korist. V takšnem primeru se svobodna gospodarska pobuda največkrat nanaša le še na podelitev koncesije tako, da njena pridobitev omogoča vsakemu pod enakimi pogoji. Trdi, da prednostna merila niso diskriminatorna, saj je treba glede na namen ZVet-1 pri izbiri koncesionarja upoštevati najustreznejšega kandidata za določeno območje z vidika zagotavljanja učinkovitega, pravočasnega in kvalitetnega najmanjšega obveznega obsega varstva živali pred kužnimi boleznimi. To obsega tudi dolgotrajne in obsežne ukrepe za zatiranje bolezni in ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni, v zvezi s katerimi je treba vsakodnevno sodelovati in imeti pretok informacij s koncedentom. Izbruh bolezni je vezan na območja občin in upravnih enot. Takšna razdelitev in organiziranost se odraža tudi v organiziranosti koncedenta, ki mora določiti kužne kroge in ogrožena območja. Tožnik želi, da bi imel vsak najmanjši prijavitelj koncesijo, vendar kriteriji niso sami sebi namen, saj prevelika razdrobljenost onemogoča enotnost ukrepanja, nadzora, različno razumevanje med izvajalci, enotne pristope po določbah za omejevanje premikov in prometa z živalmi in njihovimi proizvodi in živili. Prednostna merila med veterinarskimi organizacijami razlikujejo le toliko, kolikor je nujno potrebno, da se izbere najustreznejšega koncesionarja za določeno območje. V javnem interesu ni velikost veterinarske organizacije same po sebi, temveč pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje ter kadrovske zmogljivosti, bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas, zagotavljanje nepretrgane veterinarske dejavnosti, dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij, delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev. Ta merila so stvaren in razumen razlog za razlikovanje, saj so izključno povezana z zmogljivostjo in prednostmi izvajanja javne veterinarske službe. Iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da Uredba daje največjo težo veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. To se v skladu s VII. točko Javnega razpisa upošteva glede na celotno vlogo prijavitelja, ker se tudi ocenjuje prijavitelja kot celoto, pri bližini in dostopnosti pa je treba izhajati iz tega, kjer se veterinarska organizacija nahaja. S koncesijo najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali se določa izvajanje del, ki so vezana na naloge, ki jih odreja in plačuje Republika Slovenija v primeru izbruhov bolezni, izvajanja preventivnih cepljenj, sistematičnega spremljanja in ukrepanja, ki ga mora zagotavljati Republika Slovenija.

12.Toženka pojasnjuje, da je prednostna merila po VII. poglavju Javnega razpisa ocenjevala glede na vlogo prijaviteljev. A., d. o. o. je dobila 14 točk za pokritje območja dveh celih upravnih enot (Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju; ki predstavljata zaokroženo celoto in v katerih ima sedež in podružnico. V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe veterinarska organizacija ne more in ne sme biti omejena le na uveljavljanje ene upravne enote, če izpolnjuje pogoje za več upravnih enot, saj Uredba določa, da ima prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotavlja izvajanje koncesije v več občinah hkrati. Veterinarska organizacija lahko na primer uveljavlja eno upravno enoto in več občin iz sosednje upravne enote, pomembno pa je, da gre za zaokroženo celoto, ki jo je Javni razpis v zadnjem odstavku VII. poglavja definiral kot zaokroženo celoto območja dveh ali več občin, ki mejijo ena na drugo. Tožnik napačno navaja, da pri predmetni koncesiji ne gre za območje upravnih enot Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, temveč za območje Upravne enote Celje, saj se pri tem prednostnem merilu ocenjuje vlogo posamezne veterinarske organizacije kot celoto in ne po območju, kot pri prednostnem merilu bližina in dostopnost.

13.V skladu z VIII. poglavjem Javnega razpisa se dosegljivost veterinarja upošteva glede na celotno vlogo prijavitelja, in sicer se točke po tem kriteriju podeljuje z namenom preprečitve podeljevanja točk za zaprte ambulante. Prijavitelj zato (neodvisno od števila veterinarjev v ambulanti) dobi 1 točko za vsako ambulanto, v kateri je neposredno dosegljiv veterinar. Izbrani koncesionar se je za območje občine Celje prijavil s sedežem in tremi podružnicami (Kozje, Rogaška Slatina in Šentjur), iz česar izhaja, da ima štiri ambulante, v katerih je dosegljiv veterinar, zato je na tej podlagi dobil 4 točke. Toženka še pojasnjuje, da se pojem ambulante v Javnem razpisu nanaša na verificirano veterinarsko ambulanto C, ki pomeni sedež oziroma podružnico, in ne zgolj sedež, kot neutemeljeno navaja tožnik.

14.Toženka meni tudi, da tožnik neutemeljeno navaja, da Uredba in Javni razpis prekomerno omejujeta konkurenco. Z vidika zagotavljanja konkurence je treba spoštovati javni interes, pri čemer se toženka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-211/11-26 z dne 24. 5. 2012, iz katere izhaja, da je glavni cilj, da država gospodarno in ekonomsko učinkovito ter uspešno ravna z javnimi sredstvi. Sistem vedno vključuje kriterije zato ne gre za protiustavnost. Ta del dejavnosti je tudi drugačen od dejavnosti, ki jih opravlja veterinarska dejavnost na trgu, zato ne gre za poseg v tržne razmere.

15.Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Navedbe strank z interesom

16.Stranka z interesom A., d. o. o. (v nadaljevanju stranka z interesom, tudi izbrani koncesionar) v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013. Iz sodne prakse, ki jo navaja tudi tožnica, izhaja, da sme podzakonski predpis dopolnjevati zakonsko normo tako daleč, da z dopolnjevanjem ne ureja razmerij samostojno, temveč na podlagi in v okviru zakona, brez ožanja z zakonom urejenih pravic in obveznosti ter tako, da bo z dopolnitvijo zakonske norme dosežen njen cilj. Uredba zakonske materije ne ureja samostojno, saj ima za to podlago v drugem odstavku 66. člena ZVet-1, sprejeta pa je bila na podlagi prve alineje 75. člena ZVet-1. Sklicuje se tudi na odločbi Ustavnega sodišča U-I-295/12-18 z dne 9. 5. 2013 in U-I-83/20-36 z dne 27. 8. 2020. Izpostavlja, da se z merilom iz VII. točke Javnega razpisa z namenom zagotoviti učinkovit najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi daje prednost veterinarskim organizacijam, ki so zmožne zagotavljati dejavnost na širšem območju, saj se s tem v primeru morebitne epidemije kužne bolezni zagotovi bolj usklajeno, hitrejše ukrepanje te veterinarske organizacije, boljši pregled te veterinarske organizacije nad območjem, ki ga pokriva. Z merilom iz prve alineje 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa pa se daje prednost veterinarskim organizacijam, ki na več lokacijah zagotavljajo dosegljivost veterinarja v ambulanti, s čimer se zagotavlja bližina, večja dostopnost veterinarske organizacije za uporabnike in predvsem povezanost take veterinarske organizacije z občinskim okoljem. Takšna veterinarska organizacija se lahko v primeru potrebe tudi hitreje in na več območjih hkrati odzove. Za obe merili so podani razlogi, utemeljeni v javnem interesu. Merila zasledujejo cilje, povezane z vsebino koncesije, ki se podeljuje, torej izhajajo iz vsebine zakonskih norm, ki urejajo ureditev predmetne javne službe. Ni mogoče trditi, da Uredba materijo ureja samostojno, brez podlage v zakonu. Toženka izpostavlja, da se s predmetnimi merili ne posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave. Ta je svobodna, vendar se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Vsebina in meje javne koristi so razvidne iz zakonske ureditve posameznega področja. Veterinarstvo med drugim obsega ukrepe in dejavnosti za zaščito zdravja živali pred kužnimi in drugimi bolezni in zaščito prebivalstva pred zoonozami in okužbo z živili živalskega izvora. Na poseben način posega tudi na področje živinoreje, varstva potrošnikov, varstva okolja ter na področje mednarodne trgovine in prometa. Napake ali nepravilnosti pri organizaciji in delovanju veterinarstva lahko povzročijo hude posledice ali celo katastrofe pri živalih in ljudeh ter veliko gospodarsko škodo. Veterinarstvo zato predstavlja dejavnost, pri kateri je javna korist še toliko bolj poudarjena. V svobodno gospodarsko pobudo pa ni poseženo šele z Uredbo oziroma z Javnim razpisom, temveč z ZVet-1, ki to dejavnost določa kot javno službo, za izvajanje katere je potrebna koncesija.

17.Toženka navaja tudi, da prednostna merila niso diskriminatorna in neskladna z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS. Razlog za dajanje prednosti veterinarskim organizacijam, ki lahko pokrijejo večje zaokroženo območje, je razumen in stvarno utemeljen glede na predmet in cilje urejanja. Večja razdrobljenost po območjih bi pomenila tudi več usklajevanj med toženko in koncesionarji ter tudi med koncesionarji samimi in nepotrebno izgubo časa, ko je treba hitro odreagirati.

18.Glede spornega merila iz prve alineje VII. poglavja Javnega razpisa v zvezi s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe je treba pri ocenjevanju posamezne prijave gledati celotno območje, za katerega se je posamezni subjekt prijavil (stranka z interesom se je prijavila za celotna območja Upravne enote Celje, Upravne enote Šentjur pri Celju in Upravne enote Šmarje pri Jelšah, pri čemer ima pri slednjih dveh podružnico, zato je prejela 14 točk za pokritje območja celih dveh upravnih enot). Kadar veterinarska organizacija kandidira za območje dveh upravnih enot, to pomeni tudi večje število občin, kjer lahko zagotavlja izvajanje veterinarske dejavnosti. Pomembnost merila iz VII. točke Javnega razpisa oziroma iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja že iz zgoraj opisanega namena ter iz tega, da je to merilo posebej zapisano v ločenem odstavku 3. člena Uredbe (oziroma v ločenem poglavju Javnega razpisa), pred vsemi ostalimi merili. Izpostavlja tudi, da ne drži, da za podeljevanje izključne koncesije ni zakonske podlage, pri čemer se sklicuje na tretjo alinejo prvega odstavka 67. člena ZVet-1. Predmet koncesije, ki je predmet Javnega razpisa, tudi ni dejavnost veterinarskih organizacij, ki bi se prosto opravljala na trgu, imetništvo predmetne koncesije pa ni pogoj za opravljanje dejavnosti veterinarskih organizacij. Predmetna ureditev podelitev koncesije tudi ne posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave.

19.Glede očitka v zvezi s prvo alinejo 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa meni, da se to merilo glasi na posamezno ambulanto, ne na veterinarsko organizacijo kot celoto. Res je, da se glasi na občino, v kateri se prijavitelj prijavlja. Vendar se je stranka z interesom prijavila na območje treh upravnih enot, in sicer s svojim sedežem in tremi podružnicami, pri čemer ima v vsaki od teh ambulanto, torej skupno s 4 ambulantami. Tudi obrazec prijave je pri tem merilu predvideval navedbo več lokacij, kjer bo veterinar dosegljiv tekom opredeljenega delovnega časa. Ni dvoma, da je bilo točkovanje tega merila pravilno, in ne drži, da bi morala stranka z interesom v okviru tega merila prejeti le 1 točko. Ta omejitev se namreč nanaša le na število veterinarjev v posamezni ambulanti.

20.Stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

21.Sodišče je tožbo in nadaljnje vloge strank v tem postopku poslalo tudi stranki z interesom D., d. o. o., ki na tožbo ni odgovorila in v postopku tudi sicer ni aktivno sodelovala.

Zahteva za oceno ustavnosti

22.Sodišče je v zvezi s tem sporom na Ustavno sodišče predložilo zahtevo za oceno ustavnosti 66. člena ZVet-1. Predmetni postopek je zato s sklepom IV U 102/2020-20 z dne 10. 3. 2023 prekinilo in ga nadaljevalo s sklepom IV U 102/2020-25 z dne 22. 7. 2024, po tem ko je Ustavno sodišče v odločbi U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024 ugotovilo, da ZVet-1 ni v neskladju z Ustavo RS. Po stališču Ustavnega sodišča je namen meril omogočiti primerjavo med prijavami in določiti, katere okoliščine so pomembne pri izbiri koncesionarja. Določanje meril zasleduje javni interes in preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij. Ker merila za izbiro koncesionarja ne smejo biti v nasprotju z zakonom in Ustavo RS, pa sta lahko Uredba in Javni razpis predmet sodnega nadzora.

Glavna obravnava

23.Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ki sta se ga udeležila tožnik in stranka z interesom A., d. o. o., toženka in stranka z interesom D., d. o. o. se naroka nista udeležili, obe pa sta podali soglasje, da se v zadevi skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku glavna obravnava ne opravi, ampak da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog.

24.Na naroku je tožnik ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-377/2022 z dne 1. 2. 2024 navedel, da merila iz VII. in VIII. poglavja Javnega razpisa niso sorazmerna, saj ni jasno, kako bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za določeno območje, prednost pomenila, da se je izbrani koncesionar prijavil na območje, ki je večje od dodeljenega. Takšna ureditev je tudi ob upoštevanju sodne prakse Upravnega sodišča RS diskriminatorna. Tudi iz prvega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljena najmanj ena veterinarska organizacija. Sklicuje se na zadeve Upravnega sodišča RS I U 1277/2020, IV U 101/2020 in II U 276/2020.

25.Stranka z interesom je izpostavila, da je Upravno sodišče RS v zadevi IV U 100/2020 ugotovilo, da merilo pokritosti večjega območja ni diskriminatorno, teh ugotovitev pa ni upoštevalo pri tolmačenju četrtega in petega odstavka 3. člena Uredbe, saj je napačno zaključilo, da nikjer iz Uredbe ne izhaja, da se prednostno merilo nanaša samo na območje, za katerega se podeljuje konkretna koncesija. Odločitve Upravnega sodišča RS, ki jih je izpostavil tožnik, so v nasprotju z dosedanjo sodno prakso Upravnega sodišča RS (na primer I U 1545/2010, II U 414/2010 in I U 1563/2010), kjer je zavzelo povsem diametralno stališče. Da merilo ni diskriminatorno, izhaja tudi iz tega, da je predhodno koncesijo pridobila manjša veterinarska organizacija. Glede merila dosegljivosti veterinarja je stranka z interesom izpostavila, da je toženka na svoji spletni strani pred iztekom roka za prijavo na Javni razpis objavila odgovor, da se za vsako ambulanto, v kateri je veterinar dosegljiv od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, dobi eno točko. Vprašanja in odgovori so sestavni del Javnega razpisa in šteje, da je koncedent z objavo odgovora v tem delu dopolnil Javni razpis. Sodna praksa ni zavezujoča, zato sodišče poziva, da naj ne sledi slepo zadnji sodni praksi, ki je napačna.

26.Tožnik je na naroku navedel tudi, da spreminja tožbeni predlog v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, tako da se "6. točka izreka" nadomesti s "5. točka izreka". Sodišče je ob pojasnilu tožnika navedeno spremembo štelo zgolj za pisni popravek in ne kot vsebinsko spremembo tožbe, pri čemer je upoštevalo tudi, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik izpodbija (tudi) 6. točko izreka.

Dokazni sklep

27.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine upravnega spisa in priloge sodnega spisa, in sicer priloge tožeče stranke od A1-A31, pri čemer je judikate A1-18, A20-A28 in A30-A31 prebralo kot stališče sodne prakse, in priloge stranke z interesom od C1- C6.

28.Listino v prilogi A19 (Pojasnila iz izkazom A., d.o.o. iz AJPES) je tožnik predložil v zvezi z očitkom, da Javni razpis in Uredba omejujeta konkurenco oziroma omogočata monopolni položaj. Pri presoji določb Uredbe in Javnega razpisa z vidika omejevanja konkurence gre zgolj za pravno vprašanje in ne za presojo konkretnega položaja posamezne veterinarske organizacije na trgu. Sodišče je zato ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben.

K I. točki izreka:

29.Tožba je utemeljena.

30.Sodišče uvodoma pripominja, da je že v zadevi IV U 99/2020 ugodilo tožbi zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U014-41/2020/5 z dne 20. 7. 2020, ki je predmet presoje tudi v tem sporu, in odpravilo točko 1, ki se nanaša na podelitev koncesije izbranemu koncesionarju. Kljub temu je sodišče tudi v tej zadevi zaradi jasnosti odločitve in ob upoštevanju tožbenega predloga odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

31.V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev toženke, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi določb 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe, za območje občin Dobrna, Štore, Vojnik, podeli stranki z interesom A., d. o. o. in da zavrne vlogo tožnika in veterinarskih organizacij D., d. o. o. in C., d. o. o.

32.Javni razpis je bil objavljen na podlagi 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe. Uredba v 3. členu določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije s koncesijo na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Javni razpis za dodelitev koncesije iz prejšnjega odstavka objavi Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin2 za celotno območje Republike Slovenije z navedbo števila kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo. Veterinarske organizacije morajo v prijavi na Javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota (drugi odstavek 3. člena Uredbe).

33.V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril petega odstavka 3. člena Uredbe. Peti odstavek 3. člena Uredbe pa določa, da se, če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, pri izbiri upoštevajo prednostna merila, določena v tem odstavku, to pa so med drugim tudi v tej zadevi relevantna (sporna) merila: 1. bližina in dostopnost veterinarske organizacije, 2. način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum in 3. osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa.

34.Ob izenačenosti pogojev iz petega odstavka 3. člen Uredbe se prijavitelje pozove, da predložijo sporazum o določitvi območja po posameznih občinah. Če prijavitelji v 30 dneh takšnega sporazuma ne predložijo, se določi veterinarska organizacija za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost (šesti odstavek 30. člena Uredbe).

35.V tem postopku ni sporno, da so vse štiri prijavljene veterinarske organizacije izpolnjevale splošne pogoje, ki so določeni v IV. točki Javnega razpisa. Po določbah Javnega razpisa se za območje posamezne upravne enote oziroma večjega števila občin izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke Javnega razpisa.

36.Toženka je ugotovila, da ima veterinarska organizacija A., d. o. o. največje število točk po prednostnih merilih, zato ji je z izpodbijano odločbo podelila koncesijo. Tožnik pa toženki očita nepravilno vrednotenje po treh prednostnih merilih: pokritost večjega območja in dosegljivost veterinarja.

Glede pokritosti večjega območja

37.V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe ima prednost pri podelitvi koncesije veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena.

38.V zvezi s prednostnim merilom iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe je toženka v VII. poglavju Javnega razpisa določila: "Pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - za območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico: 14 točk; - za območje ene cele upravne enote, v kateri ima sedež ali podružnico: 12 točk; - za območje 5 občin ali več, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 10 točk; - za območje 4 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 8 točk; - za območje 3 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 6 točk; - za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele upravne enote: 4 točke. Zaokrožena celota je območje dveh ali več občin ali upravnih enot, ki mejijo ena na drugo."

39.Med strankami ni sporno, da je izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Celje, Upravne enote Šmarje pri Jelšah in Upravne enote Šentjur pri Celju, na podlagi prve alineje VII. poglavja razpisa dobil 14 točk. Tožnik, ki se je prijavil za območje Upravne enote Celje, pa je na podlagi druge alineje VII. poglavja Javnega razpisa prejel 12 točk.

40.Z izpodbijano odločbo je bila podeljena koncesija za območje občin Dobrna, Štore in Vojnik, torej za Upravno enoto Celje, kjer izbrani koncesionar nima sedeža, ampak podružnico. Toženka je stranki z interesom kljub temu priznala 14 točk, ker se je prijavil (tudi) za območje cele Upravne enote Šmarje pri Jelšah, kjer ima sicer svoj sedež, in za območje Upravne enote Šentjur pri Celju. Med strankama je sporno, ali je diskriminatorno prednostno merilo iz VII. poglavja Javnega razpisa. V zvezi s tem tožnik trdi, da so pogoji iz Javnega razpisa, ki daje dodatne točke za pokrivanje dodatnih upravnih enot v nasprotju z Uredbo, ki tega ne določa.

41.Ustavno sodišče je v 20. točki zgoraj citirane odločbe izpostavilo, da je toženka pri določanju meril za izbor koncesionarjev vezana na določila oziroma temeljna načela Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ki naj zagotavljajo preglednost, konkurenčnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva. Ta merila sicer izhajajo že iz temeljnih ustavnih načel, zlasti enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in podjetništva (74. člen Ustave RS). To pomeni, da je koncedent pri določanju in vrednotenju meril za izbiro koncesionarja vezan na Ustavo RS in zakon, zato mora sodišče zakonitost meril iz Javnega razpisa presojati v skladu z načeli iz ZJZP.

42.V skladu z načelom enakosti, ki ga ureja prvi odstavek 12. člena ZJZP, javni partner zagotovi, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva ni razlikovanja in ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno, osebno diskriminacijo kandidatov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo izvaja kandidat, ali drugo diskriminacijo. Enakopravno obravnavanje pomeni ne le enake pogoje ampak tudi jasna merila za vse.3 V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZJZP sme javni partner po načelu sorazmernosti v postopku sklepanja in pri izvajanju javno-zasebnega partnerstva uporabiti le tiste ukrepe za dosego cilja, določenega z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, ki: - objektivno vodijo do tega cilja, - najmanj omejijo oziroma prizadenejo zasebnega partnerja oziroma predstavljajo najblažji ukrep za dosego tega cilja in so po svojem obsegu in posledicah primerljivi s pomenom cilja. Kriterij mora biti torej razumno povezan s predmetom urejanja.4

43.Sodišče pritrjuje stališču toženke, da imajo zaradi zagotavljanja enotnega in učinkovitega ukrepanja v primeru pojava kužnih bolezni veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvedbo koncesijskih storitev na večjem območju, prednost pred tistimi, ki bi izvajale te storitve na manjšem območju. Takšno stališče je skladno tudi z določili ZVet-1 in Uredbe, iz katerih izhaja, da je cilj določitve mreže javne veterinarske službe zagotavljanje nemotenega in nepretrganega izvajanja veterinarskih dejavnosti v okviru javne veterinarske službe. Prav s tem namenom pa je toženka objavila Javni razpis; njegov namen je izbrati za koncesionarja najustreznejšo veterinarsko organizacijo za določeno območje, ki zagotavlja učinkovit, pravočasen in kvaliteten najmanjši obvezen obseg varstva živali. Toženka je po presoji sodišča prepričljivo pojasnila, da v primeru pojava kužnih bolezni v najmanjši obvezen obseg varstva živali sodijo tudi dolgotrajni in obsežni ukrepi za zatiranje bolezni in ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni, ki so vezani na območja občin in upravnih enot. Na območjih, ki so določena kot kužni krogi in ogrožena območja, je treba zagotoviti enotne, hitre in učinkovite ukrepe ter enotne pristope. Po presoji sodišča so izbira kvalitetnega in učinkovitega koncesionarja za določeno območje ter pravočasni, učinkoviti in enotni ukrepi v javnem interesu.

44.Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, tako po presoji sodišča ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.

45.Navedena utemeljitev pa je razumna oziroma v povezavi s kriterijem tedaj, ko se koncesija podeljuje za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami, kot je vloga prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju.

46.Navedeni argument, da naj bi imele zaradi zagotavljanja enotnega in učinkovitega ukrepanja v primeru pojava kužnih bolezni prednost veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvedbo koncesijskih storitev na večjem območju, prednost pred tistimi, ki bi izvajale te storitve na manjšem območju, je po presoji sodišča razumen, toženka pa ga je utemeljila s strokovnimi argumenti. Merilo, po katerem imajo prednost organizacije, ki "pokrivajo" - torej imajo koncesijo na večjem območju - po presoji sodišča samo po sebi tudi ne ustvari okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP. Prav tako bi merilo lahko zadostilo načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja, tj. enotnega, strokovnega in usklajenega delovanja izbrane veterinarske organizacije.

47.Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote, torej ene upravne enote, oziroma (ali) večjega števila občin znotraj te upravne enote, pri čemer je treba pri določanju tega merila upoštevati tudi merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določa, da se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, če kandidira na Javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednoti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija. Sodišče je v sodbi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da je treba pri uporabi prednostnih meril upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje, temu stališču pa je nadalje sledilo tudi v sodbah IV U 100/2020-59 z dne 7. 10. 2024 in IV U 101/2020-43 z dne 27. 9. 2024. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Da to drži, je razvidno tudi iz prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije.

48.Stranka z interesom v zvezi z obravnavanim prednostnim merilom sicer navaja starejšo sodno prakso, sodišču pa predlaga, da ne sledi stališčem novejše sodne prakse. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da sodna praksa ni statična in nesprejemljiva, nadalje pa poudarja, da je v zvezi z obravnavanim merilom predmet presoje že ugotovljeno in zgoraj pojasnjeno neskladje med Javnim razpisom in Uredbo. Ob taki ugotovitvi sodišče tudi ne vidi razloga, da bi odstopilo od pojasnjenih stališč novejše sodne prakse, ki jim je v celoti sledilo.

49.Po povedanem sodišče zaključuje, da je prva alineja VII. poglavja Javnega razpisa (ta dopušča ovrednotenje veterinarske organizacije, ki se je prijavila na območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo enoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico) v nasprotju z Uredbo. Iz Uredbe namreč izhaja, da je največje območje, za katerega se dodeli koncesija, območje ene cele upravne enote. Posledično je izbrani koncesionar po tem spornem merilu nezakonito pridobil 2 dodatni točki.

Glede dosegljivosti veterinarja

50.Med strankami je sporno tudi merilo dosegljivosti veterinarja iz 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa, ki določa: "Način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno: 1 točka".

51.Sodišče je v zadevi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da iz določb Javnega razpisa izhaja, da se to merilo presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante v ambulanti, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je ta izven nje). V obravnavani zadevi sodišče sledi razlagi tega merila, saj ni razlogov, da bi od tega stališča odstopilo. Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da je toženka stranki z interesom po merilu iz prve alineje 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa neupravičeno dodelila 4 točke za ambulanto in tri podružnice, s katerimi se je prijavil na območje dodeljene koncesije. Iz Javnega razpisa namreč jasno izhaja, da je po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja mogoče prejeti največ 1 točko, kar pomeni, da je toženka zmotno uporabila tudi merilo iz 1. alineje 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa. Ob tem sodišče izpostavlja, da je pri tem merilu še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo. Izbrani koncesionar je posledično po spornem merilu nezakonito pridobil 3 dodatne točke.

52.V zvezi z navedbami stranke z interesom, da je toženka na vprašanje zainteresiranega kandidata odgovorila, da se za vsako ambulanto, v kateri je veterinar dosegljiv od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, dobi eno točko, sodišče pripominja, da v skladu z izrecnim določilom petega odstavka 3. člena Uredbe toženka ovrednotenje prednostnih meril določi v javnem razpisu. Navedbe stranke z interesom, da lahko toženka naknadno, z javno objavljenim odgovori na vprašanja zainteresiranih kandidatov, dopolni merila iz Javnega razpisa, so glede na jasno pravno podlago neutemeljene.

53.Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča. V takšnih okoliščinah se sodišče ni opredeljevalo še do ostalih tožbenih navedb o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave ter omejevanja konkurence z Uredbo in Javnim razpisom.

54.Sodišče še dodaja, da na podlagi drugega odstavka 64. člena ZJZP odločbe oziroma drugega akta ne odpravi, temveč ugotovi njegovo nezakonitost, tožniku pa na njegovo zahtevo prisodi odškodnino oziroma ga glede uveljavljanja povračila napoti na pravdo, če bi odprava odločbe oziroma drugega akta pomenila nesorazmerno obremenitev zasebnega partnerja, ki je do tedaj izvrševal pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu. Podobno pooblastilo ima sodišče sicer tudi po drugem odstavku 64. člena ZUS-15.

55.V skladu z 8. členom Uredbe koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Gre torej za izjemo od splošnega pravila, da odločba učinkuje z njeno dokončnostjo. Ker bi izpodbijana odločba učinkovala šele s trenutkom njene pravnomočnosti, do posega v razmerje s tretjo osebo, nastalo na podlagi Javnega razpisa, ne bo prišlo. Sodišču zato ni treba opraviti presoje po 64. členu ZJZP in drugem odstavku 64. člena ZUS-1.

Glede odločanja v sporu polne jurisdikcije

56.V tej zadevi sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj zato niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretne zadeve pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožnikovi zahtevi. Sodišče dodaja še, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le, kadar bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

K II. točki izreka:

57.Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača tožena stranka.

58.Ker je bila zadeva rešena po sodniku na naroku za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 84,70 EUR) so skupni stroški postopka 469,70 EUR.

59.Tožnik je upravičen tudi do vračila plačane sodne takse, kar bo izvršeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).

60.Obresti od zneska stroškov v tem upravnem sporu je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ).

K III. točki izreka:

61.Ker ZUS-1 stroškov strank z interesom ne ureja, je sodišče stroškovni zahtevek stranke z interesom A., d.o.o. obravnavalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in sicer ob upoštevanju ureditev stroškov stranskemu intervenientu. Odločitev sodišča temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, po kateri se o stroških določa po načelu uspeha, in 155. členu tega zakona, po katerem se priznavajo le potrebni stroški, ko o tem odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Ker stranka z interesom ob upoštevanju njenega interesa (zavrnitev tožbe) glede na odločitev sodišča ni uspela, tako ni upravičena do povračila stroškov postopka.

62.Stranka z interesom D., d. o. o. stroškov ni priglasila.

-------------------------------

1Ta je bila v postopek upravnega spora vabljena kot stranka z interesom, vendar je bila 28. 2. 2022 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k drugi stranki z interesom v tem postopku (A., d. o. o.), v zadevnem sporu pa sicer ni aktivno sodelovala.

2Do 1. 1. 2023 je bila to Veterinarska uprava Republike Slovenije, ki jo omenja Uredba.

3Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 26/2023 (15. točka) in X Ips 45/2021 (14. točka).

4Primerjaj Vrhovnega sodišča RS X Ips 45/2021 (17. točka).

5Ta določa, da, če je bil izpodbijani akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih iz prvega odstavka 64. člena ZUS-1 s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.

6Gre torej za izjemo od pravila, da odločba učinkuje z njeno dokončnostjo.

7Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o veterinarstvu (2001) - ZVet-1 - člen 66

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba IV U 102/2020-38

ECLI:SI:UPRS:2025:IV.U.102.2020.38 Upravni oddelek

Jedro

Izrek

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas