Jedro

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so v izreku odločbe o prekršku, podani vsi zakonski znaki pravni osebi in odgovorni osebi očitanih prekrškov, je ugotovilo, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo v zvezi z odgovornostjo pravne osebe prekršilo določilo četrte alineje tretjega odstavka 11. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1 in v zvezi z odgovornostjo odgovorne osebe določilo četrtega odstavka 11. člena Uredbe v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se ugotovi, da je bilo z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršeno določilo četrte alineje tretjega odstavka 11. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških in določilo četrtega odstavka 11. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah v zvezi s prvim odstavkom 15. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve je z odločbo 221-614/2013/5 (4-04) z dne 21. 3. 2014 spoznal pravno osebo V. d.o.o., v stečaju, za odgovorno prekrška po četrti alineji tretjega odstavka 11. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah (v nadaljevanju Uredba) in odgovorno osebo pravne osebe, direktorico M. Z. za odgovorno prekrška po četrtem odstavku 11. člena Uredbe. Prekrškovni organ je odgovorni osebi pravne osebe izrekel opomin ter ji na podlagi prvega odstavka 144. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) naložil plačilo sodne takse, pravni osebi določenega opomina pa iz razloga po prvem odstavku 14.b člena ZP-1 ni izrekel. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV-695/2014-2409 z dne 3. 9. 2014, ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo odgovorne osebe, postopek o prekršku iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Sodišče je odločilo, da stroški prekrškovnega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti v obrazložitev uvodoma uveljavljane kršitve materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1 navaja, da opis odločbe o prekršku za pravno osebo v celoti konkretizira zakonske znake prekrška po četrti alineji tretjega odstavka 11. člena Uredbe v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1. Opis prekrška vsebuje tudi navedbo abstraktnega dejanskega stana prekrška, po katerem se pravni in odgovorni osebi očita odgovornost po drugem odstavku 14. člena ZP-1 in v konkretnem delu izreka odločbe o prekršku, kot je pravilno ugotovilo sodišče, res ni konkretizirana. Vendar napačna navedba, sicer neobveznega abstraktnega dejanskega stana prekrška (četrti odstavek 56. člena ZP-1), nima vpliva na dejstvo, da so v izreku odločbe o prekršku opisani zakonski znaki prekrška po prvem odstavku 14. člena ZP-1. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo kršiteljic, vložnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da brez poseganja v odločitev ugotovi le, da je bil v obravnavanem primeru „prekršen zakon“. Pri tem ne pojasni, kateri zakon naj bi bil prekršen, vendar Vrhovno sodišče, glede na vsebino zahteve, njene navedbe v zvezi z odgovornostjo pravne osebe razume kot uveljavljanje kršitve določil četrte alineje tretjega odstavka 11. člena Uredbe v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1 in v zvezi z odgovornostjo odgovorne osebe kot uveljavljanje kršitve določbe četrtega odstavka 11. člena Uredbe v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni in odgovorni osebi, ki se o njej nista izjavili.

B.

4. Za prekršek po četrti alineji tretjega odstavka 11. člena Uredbe se kaznuje pravna oseba (in samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost), če ne zagotovi predpisanega minimalnega obsega varovanja (8. člen Uredbe). Po četrtem odstavku 11. člena Uredbe za tak prekršek odgovarja tudi odgovorna oseba zgoraj navedenih pravnih subjektov. Po drugem odstavku 8. člena Uredbe mora organizator javne prireditve na varovanem območju, ki sprejme nad tristo obiskovalcev in je nadzorovano z videonadzorom, zagotoviti najmanj dva varnostnika na sto obiskovalcev in enega varnostnika na vsakih nadaljnjih dvesto obiskovalcev.

Glede odgovornosti odgovorne osebe

5. Iz izreka odločbe prekrškovnega organa izhaja, da je odgovorno osebo M. Z., direktorico pravne osebe V. d.o.o., spoznal za odgovorno prekrška po četrtem odstavku 11. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah , ker je „kot direktorica in odgovorna oseba pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, ki je bila pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo in pravilnostjo ravnanja pravne osebe, s katerim bi prekršek lahko preprečila, ko je dne 18. 10. 2013 ob 23.30 uri lokal obratoval in se je v lokalu izvajala prireditev s predvajanjem elektronske glasbe, v notranjosti lokala pa obiskovalcev ni bilo. Javno prireditev je varoval varnostnik varnostne službe B. d.o.o. (A. A.). Z navedenim dejanjem je kršiteljica pravna oseba kršila določila 8. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah, saj ni zagotovila predpisanega minimalnega varovanja. Morala bi, na podlagi določil drugega odstavka 8. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah in po Načrtu varovanja št. 20/13 z dne 15. 10. 2013 lokal Klub L. varovati z najmanj dvema varnostnikoma, ko v lokalu gostov ni bilo.“

6. Po presoji Vrhovnega sodišča tak opis v izreku odločbe o prekršku vsebuje vsa odločilna dejstva in zakonske znake prekrška po četrtem odstavku 11. člena v zvezi z drugim odstavkom 8. člena Uredbe .

V opisu je namreč naveden status odgovorne osebe (direktorica pravne osebe), opredeljena pa je tudi storilkina opustitev, to je dejstvo, da 18. 10. 2013 ob 23.30, ko je Klub L. obratoval in se je v lokalu izvajala prireditev s predvajanjem elektronske glasbe, ni zagotovila predpisanega minimalnega varovanja z najmanj dvema varnostnikoma.

7. Res opis dejanja v izreku vsebuje tudi povsem nekonkretizirano navedbo o opustitvi dolžnega nadzorstva. Taka navedba je za obravnavani primer in glede na določbo prvega odstavka 15.a člena ZP-1 pravno nerelevantna in odvečna, zato opustitev konkretiziranega opisa opustitve dolžnega nadzorstva ob siceršnjem opisu storilkinega opustitvenega ravnanja za obravnavani primer ne more biti odločilna. Povedano drugače, izrek odločbe o prekršku v obravnavanem primeru vsebuje konkretno navedbo vseh zakonskih znakov očitanega prekrška, poleg tega pa so navedena še druga dejstva in okoliščine.

Glede odgovornosti pravne osebe V. d.o.o. 8. Prekrškovni očitek, vsebovan v izreku odločbe prekrškovnega organa, je v obravnavani zadevi bil, da je „odgovorna oseba pravne osebe V. d.o.o., M. Z., direktorica pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, ki je bila pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo in pravilnostjo ravnanja pravne osebe, s katerim bi prekršek lahko preprečila, ko je dne 18. 10. 2013 ob 23.30 uri lokal obratoval in se je v lokalu izvajala prireditev s predvajanjem elektronske glasbe, v notranjosti lokala pa obiskovalcev ni bilo. Javno prireditev je varoval varnostnik varnostne službe B. d.o.o. (A. A.). Z navedenim dejanjem je kršiteljica pravna oseba kršila določila 8. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah, saj ni zagotovila predpisanega minimalnega varovanja. Morala bi, na podlagi določil drugega odstavka 8. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah in po Načrtu varovanja št. 20/13 z dne 15. 10. 2013 lokal Klub L. varovati z najmanj dvema varnostnikoma, ko v lokalu gostov ni bilo.“ S tem je pravna oseba storila prekršek po četrti alineji tretjega odstavka 11. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah.

9. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe IV Ips 75/2013 z dne 29. 8. 2013, IV Ips 104/2013 z dne 15. 10. 2013 ter IV Ips 147/2013 z dne 18. 2. 2014) presodilo, da Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1G), ki je pričel veljati dne 13. 3. 2011, v 14. členu na novo ureja odgovornost pravne osebe za prekršek in uvaja neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec. Če je torej neposredni oziroma dejanski storilec prekrška znan in odgovoren, je odgovornost pravne osebe urejena v prvem odstavku 14. člena ZP-1G. Pravna oseba je odgovorna za prekršek pod pogojem, da je ta storjen pri opravljanju njene dejavnosti, v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Če je storilec prekrška znan, za prekršek torej praviloma odgovarja neposredni storilec in pod navedenimi pogoji pravna oseba. Opustitev dolžnega nadzorstva, s katerim bi se lahko prekršek preprečil, je po noveli ZP-1G kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek določena le, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren (drugi odstavek 14. člena ZP-1G). In samo v primeru, ko odgovornost pravne osebe temelji na drugem odstavku 14. člena ZP-1G, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, v čem je vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. 10. Pritrditi je treba vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da je odgovornost pravne osebe za prekršek v izreku izpodbijane odločbe o prekršku dovolj konkretizirana, opisano dejanje pa ima vse znake prekrška. Iz opisa dejanja namreč jasno izhaja, da je prekršek neposredno izvršila direktorica pravne osebe M. Z. pri opravljanju dejavnosti pravne osebe. V obravnavanem primeru torej že iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da je neposredni storilec prekrška znan, storilka pa je bila tudi spoznana za odgovorno storitve prekrška, ker na podlagi drugega odstavka 8. člena Uredbe ni zagotovila predpisanega minimalnega varovanja. Izrek odločbe o prekršku v zvezi z odgovornostjo pravne osebe res vsebuje tudi povsem nekonkretizirano navedbo o opustitvi dolžnega nadzorstva, vendar je taka navedba za obravnavani primer in glede na določbo prvega odstavka 14. člena ZP-1 pravno nerelevantna in odvečna.

C.

11. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so v prekrškovnem očitku, vsebovanem v izreku odločbe o prekršku, podani vsi zakonski znaki pravni osebi in odgovorni osebi očitanih prekrškov, je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo v zvezi z odgovornostjo pravne osebe V. d.o.o., prekršilo določilo četrte alineje tretjega odstavka 11. člena Uredbe v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1 in v zvezi z odgovornostjo odgovorne osebe M. Z. določilo četrtega odstavka 11. člena Uredbe v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZP-1.