29. 3. 2007

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Brežicah, na seji 29. marca 2007

odločilo:

Za odločanje o zahtevi A. A. za denacionalizacijo nepremičnine, v času podržavljenja parc. št. 779/16 k. o. Ž., je pristojno Okrajno sodišče v Brežicah.

Obrazložitev

A.

1.A. A. je kot pravni naslednik upravičenke do denacionalizacije pri upravnem organu vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, ob podržavljenju parc. št. 779/16 k. o. Ž., ki naj bi bila podržavljena z odločbo Komisije za arondacijo Okrajnega ljudskega odbora Novo Mesto št. 462-317/62-4-23 z dne 5. 7. 1962. Upravna enota Brežice je zadevo leta 1996 odstopila v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Brežicah, ker naj bi v postopku ugotovila, da je bilo sporno zemljišče že pred izdajo odločbe o arondaciji predmet kupoprodajne pogodbe, ki jo je 20. 12. 1961 lastnica zemljišča sklenila s Kmetijsko gozdarskim podjetjem Brežice kot kupcem. Po mnenju upravnega organa naj bi v zadevi šlo za podržavljenje premoženja na podlagi pravnega posla v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen), zato naj bi bilo za odločanje v predmetni zadevi po prvem odstavku 56. člena ZDen pristojno okrajno sodišče.

2.Okrajno sodišče v Brežicah v zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti navaja, da je iz zemljiškoknjižnih listin razvidno, da je bila družbena lastnina na sporni nepremičnini vpisana na podlagi odločbe o arondaciji z dne 5. 7. 1962 in ne na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20. 12. 1961, ki niti v zemljiški knjigi niti v odločbi o arondaciji ni navedena kot podlaga za vknjižbo družbene lastnine na nepremičnini. Po mnenju Okrajnega sodišča naj bi bila kupoprodajna pogodba sklenjena le z namenom doseči dogovor o višini odškodnine med bivšo lastnico zemljišča in Kmetijsko gozdarskim podjetjem Brežice. Ker je bila odločba o arondaciji z dne 5. 7. 1962 izdana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 – v nadaljevanju TZIKZ), ki je kot temelj podržavljenja naveden v 29. točki 3. člena ZDen, Okrajno sodišče meni, da je glede na določbo prvega odstavka 54. člena ZDen za odločanje v konkretnem postopku pristojen upravni organ. Ob tem se sklicuje na vrsto odločitev Ustavnega sodišča, iz katerih naj bi izhajalo, da je v primerih, kot je obravnavani, odločanje v pristojnosti upravnih organov.

B.

3.ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

4.Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je glede na trditve Okrajnega sodišča v Brežicah in Upravne enote Brežice odvisna od vprašanja, ali je pravni temelj za reševanje zahteve za denacionalizacijo 29. točka 3. člena ali 5. člen ZDen.

5.Ustavno sodišče je v zvezi z denacionalizacijo zemljišč, arondiranih na podlagi TZIKZ, že opozorilo (odločba št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 27), da se je v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije s pravnim poslom dogovorili za prenos zemljišč v državno last in da je bila arondacijska odločba, ki je večinoma sledila tako sklenjenemu pravnemu poslu, lahko zgolj fiktivna. Pravni naslov za prehod lastninske pravice na državo je bil v teh primerih pravni posel, podlaga za denacionalizacijo pa 5. člen ZDen.

6.Taka je tudi obravnavana zadeva. Okrajno sodišče zato zahteve ne more utemeljiti s sklicevanjem na odločitve Ustavnega sodišča v primerih, ko so bile kupoprodajne pogodbe sklenjene med arondacijskim postopkom. Iz obrazložitve arondacijske odločbe, je sicer razvidno, da naj bi bila arondacija dovoljena z odločbo OLO Novo mesto št. 462-317/62-4 z dne 2. 6. 1962 (te odločbe ni v denacionalizacijskem spisu), kar naj bi pomenilo, da je bila prva faza arondacijskega postopka izvedena. Vendar je bila kupoprodajna pogodba, katere predmet je bila ista nepremičnina, sklenjena več kot pol leta pred domnevno izdajo odločbe o dovolitvi arondacije. Poleg tega je v kupoprodajni pogodbi med drugim določeno, da z dnem podpisa pogodbe kupec prevzame dejansko posest zemljišča, prav tako pa iz odločbe o arondaciji izhaja, da je predlagatelj arondacije (tj. Kmetijsko gozdarsko podjetje Brežice) v času izdaje odločbe sporno zemljišče že imel v posesti. Dejanski prenos nepremičnine v družbeno lastnino je bil torej izveden že na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe, kasneje izdana arondacijska odločba pa je služila zgolj kot podlaga za vpis spremembe lastninske pravice v zemljiški knjigi. Da je šlo v obravnavanem primeru za podržavljenje na podlagi kupoprodajne pogodbe, je moč zaključiti tudi glede na to, da je bil znesek z odločbo o arondaciji določene odškodnine za predmetno zemljišče enak znesku kupnine, ki je bila za isto zemljišče dogovorjena že s kupoprodajno pogodbo in bivši lastnici zemljišča izplačana že pred domnevno izdajo odločbe o dovolitvi arondacije. Iz opombe na kopiji kupoprodajne pogodbe, ki je v spisu, je namreč razvidno, da je Kmetijsko gozdarsko podjetje Brežice že 23. 12. 1961 odobrilo izplačilo kupnine.[1]

7.V zvezi s sklicevanjem Okrajnega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-235/00 z dne 19. 10. 2000 (OdlUS IX, 235) pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da je bilo dejansko stanje v tej zadevi drugačno od obravnavanega primera. V navedeni zadevi je bila namreč pogodba o prodaji spornega zemljišča sklenjena po izdaji odločbe o dovolitvi arondacije istega zemljišča in ne pred njo, kot je bilo to v obravnavani zadevi.

8.V obravnavani zadevi je torej šlo za pogodbeni prenos nepremičnine, ki je navedena v kupoprodajni pogodbi z dne 20. 12. 1961. Zato je podlaga za denacionalizacijo 5. člen ZDen, za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pa pristojno Okrajno sodišče v Brežicah (prvi odstavek 56. člena ZDen). Iz spisa je razvidno, da je bila vloga za denacionalizacijo vložena leta 1992. Kar štirinajst let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje te zahteve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre za še en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

Opomba:

[1]Na koncu besedila kupoprodajne pogodbe je odtisnjen žig z besedilom: ”Izplačilo se odobrava! Brežice, 23. XII. 1961” z žigom Kmetijsko gozdarskega podjetja Brežice.