Jedro

Za odločitev je bistveno, da je tožnica v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pristala na odpravnino v višini 4.500,00 EUR ter soglašala, da razen obveznosti tožene stranke iz naslova odpravnine, tožnica do tožene stranke nima terjatve ter se odpoveduje vsem morebitnim kasnejšim zahtevkom. Pritožbeno sodišče v zvezi z odpovedjo višjemu znesku odpravnine najprej poudarja, da se je v sodni praksi v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 uveljavilo stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova, ne more veljavno odpovedati. Takšna praksa se je nanašala tudi do vprašanja veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tak dogovor ničen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III izreka tako, da se znesek 4.962,83 EUR zniža na znesek 4.181,18 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini v višini 16.966,98 EUR z zamudnimi obrestmi (točka I izreka) in zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012 (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 4.962,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ne zadosti zahtevi po obrazloženi sodni odločbi v smislu določbe 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje se ni z zadostno jasnostjo opredelilo do razlogov, ki so vodili k zavrnitvi predlaganih dokazov. Tožnica se je prijavila pri Zavodu za zaposlovanje RS na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kar dokazuje odločba zavoda za zaposlovanje z dne 20. 2. 2013 in izpoved priče A.A., zaposlene na zavodu za zaposlovanje. B.B., računovodja, zaposlena pri toženi stranki, je izpovedala nasprotno, in sicer, da nje ni nihče kontaktiral z zavoda. Sodišče bi moralo oceniti izpoved A.A. in B.B., ter ju nato primerjati z drugimi dokazi ter tako sprejeti dokazno oceno. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe tožene stranke so izrazito nasprotujoče. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s preiskovalnim načelom iz 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti izvesti dokaze, da bi ugotovilo, kakšna je praksa tožene stranke v zvezi z različnimi načini prenehanja pogodb o zaposlitvi. Tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav C.C. je pomanjkljivo. Potrdil je, da gre za izvirnik, ni pa se opredelil do tega, ali bi bilo mogoče, da bi nekdo, ki ponareja podpis, toliko časa vadil podpis, da bi ga podpisal "in uno acto". Tožnica poudarja, da če bi res podpisala sporazum zaradi tega, ker bi tako izpolnila pogoje za upokojitev, bi bilo navedeno, da gre za "sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve". Poleg tega bi tožnici pripadala odpravnina zaradi upokojitve. Tudi to je okoliščina, ki kaže na to, da sporazum ni bil podpisan. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti, ali je bil sporazum sploh sklenjen, šele v nadaljevanju pa bi se moralo opredeliti do vprašanja, če so podani razlogi za ničnost sporazuma. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožničina volja v času sklepanja sporazuma ni odločilna. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, v kakšnih okoliščinah je bil sporazum sklenjen, in kaj sta stranki z njim zasledovali oziroma kakšen je bil namen oziroma vsebina sporazuma. Tožena stranka se spreneveda, da ni vedela, da je tožnica na bolniški, saj je sodna izvedenka psihiatrične stroke izr. prof. dr. D.D., dr. med., potrdila, da ima tožnica depresije že od leta 2004. Sodišče ni upoštevalo tožničinih pripomb na izvedensko mnenje, s tem pa je bistveno kršilo določbe postopka, posledično pa nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Navedbe izvedenke so povsem netočne, saj ni res, da bi tožena stranka tožnici dala dve leti kasneje 4.500,00 EUR. Nepravilna je tudi ugotovitev izvedenke, da si tožnica sama prilagaja terapijo. Svoje ugotovitve, da tožnica 21. 12. 2012 ni bila psihotična, izvedenka ni obrazložila. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo, saj izvedenka ne pojasni, ali je upoštevala samo zdravstveno dokumentacijo, ki jo ima tožnica pri svojem osebnem zdravniku, ali pa tudi medicinsko dokumentacijo tožnice iz psihiatrične ambulante E.. Ni se opredelila do zdravil, ki jih tožnica uživa in do njihovih stranskih učinkov. Zato sodišče ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja. Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti sporazuma, ker nasprotuje moralnim načelom. Sodišče pride samo s seboj v nasprotje, ker se ne opredeli do ničnosti sporazuma, Sodišče je namreč pomešalo ničnost in izpodbojnost. Nadalje pritožba navaja, da dokazna ocena ni sprejeta v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Opozarja na nasprotujoče si navedbe tožene stranke v pripravljalnih vlogah. V drugi pripravljalni vlogi je tožena stranka zatrjevala, da je sporazum podpisala le tožnica, ne pa tudi drugi delavci, v nadaljevanju pa, da so sporazum podpisali tudi ostali delavci. V isti pripravljalni vlogi je navedla, da je originalna listina (sporazum) samo ena, v nadaljevanju pa, da sta podpisana dva izvoda sporazuma. Sporazum je podpisan 21. 12. 2012, tožnici pa je delovno razmerje prenehalo šele 28. 12. 2012, kar ni niti smiselno niti logično. Ponavadi ob podpisu takega sporazuma delovno razmerje preneha takoj.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in o glavnem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo, glede odločitve o stroških postopka pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Teh pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj ima sodba razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih in jo je mogoče preizkusiti.

7. Pritožba v zvezi s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena navaja, da bi moralo sprejeti dokazno oceno, da bi ocenilo izpoved A.A.in B.B., ter ju nato primerjalo z drugimi dokazi, česar pa ni storilo. Navedeno namreč ne predstavlja navedene absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega dostavka ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ki je torej vestna in skrbna ter analitično sintetična, in tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče se je namreč opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev in izvedenih dokazov, bodisi neposredno ali posredno, tudi do izpovedi A.A. in B.B.. Prav tako je pravilno povzelo izpoved priče F.F., zato je mogoče pritožbo razumeti kot tožničino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

8. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba ne ustreza kriterijem ustrezne obrazloženosti ter da je sodišče posledično kršilo ustavno pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS, št. št. 33/91-I in nasl.) ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Razlogi za sprejem sodbe so jasni, odločitvi pa tudi ni mogoče očitati sodniške samovolje. Zato so v tem delu neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki jih je mogoče šteti tudi kot uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer, da se sodišče ni z zadostno jasnostjo opredelilo do razlogov, ki so vodili k zavrnitvi predlaganih dokazov.

9. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo tožničino tezo, da je sprejela predlog tožene stranke, da ji tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nesposobnosti in da se kot brezposelna oseba prijavi na zavod za zaposlovanje in nato prejema nadomestilo za brezposelne do njene upokojitve pod pogoji, ki so bili pred spremembo pokojninske zakonodaje zanjo ugodnejši. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je 21. 12. 2012 v kadrovski službi pri F.F., ne da bi jih prebrala, podpisala listine, ki so bile antidatirane, kar pomeni, da sta bila tako obvestilo o nameravani odpovedi, kakor tudi odpoved, dejansko s tožničine strani dne 21. 12. 2012 podpisane z vnaprej pripravljenim datumom za nazaj. Od F.F. je nato prejela dve listini, s katerima se je kot brezposelna oseba prijavila pri zavodu za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje torej ni verjelo navedbam tožene stranke, da je tožnica sama predlagala podpis sporazuma. Pravilno pa je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, štelo, da je bil sporazum sklenjen. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne pa zaradi sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi dokazovala odločba zavoda za zaposlovanje z dne 20. 2. 2013 in izpoved A.A, zaposlene na zavodu za zaposlovanje. Tožnica je namreč na podlagi odpovedi uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in kot brezposelna oseba, prijavljena na zavodu za zaposlovanje, izpolnila pogoje za uveljavitev starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Ker je tožnica kot brezposelna oseba na zavodu uveljavila vse pravice prenehanja delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, niso odločilne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpostavlja komunikacijo med zavodom za zaposlovanje in računovodsko službo tožene stranke glede posredovanja podatkov o tožničini plači, ter da naj bi tožena stranka v zvezi s tem v peti pripravljalni vlogi navajala, da zavodu za zaposlovanje ni posredovala nobenih podatkov o tožničini plači. 10. Za odločitev je namreč bistveno, da je tožnica v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012 (B2) pristala na odpravnino v višini 4.500,00 EUR ter soglašala, da razen obveznosti tožene stranke iz naslova odpravnine, tožnica do tožene stranke nima terjatve ter se odpoveduje vsem morebitnim kasnejšim zahtevkom. Pritožbeno sodišče v zvezi z odpovedjo višjemu znesku odpravnine najprej poudarja, da se je v sodni praksi v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 uveljavilo stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova, ne more veljavno odpovedati. Takšna praksa se je nanašala tudi do vprašanja veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.1 Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tak dogovor ničen. Sodišče prve stopnje je štelo, da je dogovor veljaven, ter s tem posredno zavrnilo tožničine navedbe o ničnosti sporazuma. Glede na zgoraj navedeno, da je šlo za dogovor med tožnico in toženo stranko, da bo na tak način uveljavila pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji2, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sporazum v nasprotju z moralnimi načeli. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu v celoti razčistilo dejansko stanje, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo v skladu s preiskovalnim načelom iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l RS, št. 2/2004 in 10/2004) po uradni dolžnosti izvesti dokaze, da bi ugotovilo, kakšna je praksa tožene stranke v zvezi z različnimi načini prenehanja pogodb o zaposlitvi, saj to na samo veljavnost dogovora o odpovedi višjemu znesku odpravnine ne bi vplivalo.

11. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar je tožnica zanikala. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav C.C., ki je z največjo verjetnostjo, ki meji na gotovost, ugotovil, da je podpis na sporazumu pod njenim imenom prav tožničin in ne ponarejen. Izvedenec je zavrnil tožničine navedbe o ponarejenosti dokumenta, pri čemer je pojasnil, da gre za izvirnik, ter da je s pomočjo stereo-mikroskopa s tremi vrstami presvetlitve, UV in IR svetilke preveril možnost ponarejanja s kemijskimi in fizikalnimi sredstvi. Podal je tudi analizo tožničinega podpisa ter ugotovil, da je podpis s svojimi posebnimi značilnostmi povsem svojski, ter, če bi ga kdo hotel ponarediti, tudi dovolj kompliciran. Glede na veliko stopnjo verjetnosti, s katero je izvedenec ugotovil, da gre za tožničin podpis, so neutemeljena pritožbena ugibanja tožnice, da bi lahko šlo za primer, ko bi nekdo toliko časa vadil podpis, da bi ga na koncu podpisal kot tožnica. Ne gre tudi spregledati, da je tožnica že v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2017 navedla, da je v pisarni F.F. podpisala zgolj obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter podpisala prejem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, poleg tega pa še nek papir, v katerem je bilo navedeno, da tožnica tožene stranke ne bo tožila zaradi neizplačila celotne odpravnine (list. št. 24). Po svoji vsebini je prav sporazum takšna listina, toženi stranki pa glede na to, da je tožnici ob podpisu predočila, da zaradi podpisa ne bo mogla tožiti tožene stranke, ni mogoče očitati goljufivega namena, kar je tožnica navajala kot enega od argumentov za neveljavnost odpovedi odpravnini. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, v kakšnih okoliščinah je bil sporazum sklenjen, in kaj sta stranki z njim zasledovali oziroma kakšen je bil njegov namen oziroma vsebina. Sodišče je ugotovilo, da je bil sporazum sklenjen, da ga je tožnica podpisala, čeprav ga ob podpisu ni prebrala in ga tedaj niti ni prejela.

12. Pravilne pa so tudi ugotovite sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na tožničino razsodnost v času podpisa sporazuma, oziroma glede vprašanja, ali je šlo pri tožnici ob podpisu sporazuma za motnje zavesti, ki bi vplivale na sposobnost pravilnega razumevanja dogajanja. Kakšno je bilo psihofizično stanje tožnice na dan podpisa sporazuma, je sodišče ugotavljalo s pomočjo sodne izvedenke za področje psihiatrije izr. prof. dr. D.D., dr. med. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je bila zaradi depresije žalostna in da je hotela stvar čim prej zaključiti, ter da so na podoben način ravnali sodelavci, ki so prav tako prejeli odpravnino v višini 4.500,00 EUR. Vendar pa je izvedenka pojasnila, da tožnica trpi za ponavljajočo se depresivno motnjo z anksioznostjo, vendar pa v medicinski dokumentaciji ni zapisa o morebitni motnji kontrole realnosti ali psihotičnosti, ki bi lahko privedla do napačne interpretacije vsebine zapisanega in dogodkov. Tudi odmerek zdravil ni bil tako visok, da bi lahko močno motil tožničino zbranost. V svojem zaslišanju je sodna izvedenka vztrajala pri svoji oceni, da depresivno stanje pri tožnici ni bilo tako hudo, da ne bi mogla presoditi, kaj se dogaja in kakšne dokumente podpisuje in s tem pomen svojih ravnanj, ter da bi lahko le huda psihotična reakcija povzročila situacijo, ko bi bila njena realitetna ocena, kaj podpisuje, napačna. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev izvedenke, ki je v svojem mnenju povzela podatke, ki so pomembni za njene ugotovitve, prav tako pa je pojasnila, da je bila tožnica potrta in brez energije, kar pa ni vplivalo na realitetno oceno. Zato zapis tožničine psihiatrinje v ambulantnem izvidu, ki je bil izvedenki predočen na naroku dne 25. 10. 2019, iz katerega izhaja, da je imela tožnica hudo depresijo, ni odločilen, saj je izvedenka pojasnila, da to ni vplivalo na realitetno kontrolo. Le popolna nesposobnost obvladovanja (in ne le delno okrnjena) bi pomenila nezakonitost sporazuma, to pa niti ne izhaja iz tožničinih navedb. Zato tudi ni odločilna pritožbena navedba, da izvedenka v svojem mnenju ni upoštevala podatkov iz zdravstvenega kartona, ki ga ima tožnica v psihiatrični ambulanti v E..

13. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o stroških postopka delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj je toženi stranki priznalo potne stroške pooblaščenca za prihod na obravnave 395,90 EUR za relacijo Ljubljana - Koper - Ljubljana ter za njegovo odsotnost iz pisarne v času potovanja na sodišče. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbire odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018), vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Tožena stranka je tako upravičena do povračila potrebnih stroškov postopka v višini 5600 točk po OT, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 4.181,18 EUR.

14. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških v III. točki izreka sodbe tako, da jih je ustrezno znižalo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15. Tožnica je s pritožbo le delno uspela, vendar le v delu odločitve o stroških postopka, kar na sam uspeh v pravdi ne vpliva. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške te vloge (155. člen ZPP).

1 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 1035/2018 z dne 30. 5. 2018. 2 Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica sporazum podpisala 28. 12. 2011 ter takoj potem še z dvema sodelavcema, katerima je na enak način prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, odšla na zavod za zaposlovanje, da je še lahko do 11. ure "ujela" zadnji dan roka za prijavo na zavodu in s tem za uveljavitev pokojnine po ZPIZ-1, saj je s 1. 1. 2013 pričel veljati nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.), ki je drugače določil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.