Jedro

Po uveljavitvi novega ZDR se glede na razlago komisije za razlago SKPgd ne uporablja več določba 2. odstavka 17. člena ki je delavcem zagotavljala širše varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja kot ZDR/90 in določala, da delavcu, starejšemu od 50 let (oz. delavki starejši od 45 let), ki ima najmanj 15 let delovne dobe oz. 25 let skupne delovne dobe, delovno razmerje lahko preneha kot trajno presežnemu delavcu samo z njegovim soglasjem. Ker ima KP za zavarovalstvo v 5. odstavka 17. člena vsebinsko enako določbo, komisija za razlago SKPgd pa je zaključila, da se določilo 2. odstavka 17. člena SKPgd ne uporablja, se posledično ne uporablja tudi 5. odstavek 17. člena KP za zavarovalstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka (II. točka izreka) spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sprejela tožena stranka nezakonita, ter je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju še za čas od 15.5.2004 do 22.9.2004 z vsemi pravicami in obveznostmi. Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za plačilo neto plače v znesku 167.925,50 SIT mesečno za čas od 15.6.2004 dalje do 22.9.2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 87.275,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da je z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih komisija za razlago SKPgd sprejela razlago in določila, katere določbe se po

1.1.2003 ne uporabljajo več. 2. odst. 17. člena SKPgd se sicer res ne uporablja več, vendar to ne vpliva na vsebino podjetniške kolektivne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in organizacijo sindikata pri toženi stranki, kjer je še nadalje predvideno, da brez soglasja delavca ne more prenehati delovno razmerje delavki, ki je starejša od 50 let in ima najmanj 15 let delovne dobe pri delodajalcu oziroma 25 let skupne delovne dobe. V konkretnem primeru se tako postavlja pravno vprašanje veljavnosti podjetniške kolektivne pogodbe v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici. Sodišče je prav tako nepravilno odločilo o stroških postopka ter tožnici naložilo v plačilo stroške postopka v višini 87.275,00 SIT. Nesporno je, da je predmet spora redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s tem povezanih pravic, ki pripadajo tožnici iz delovnega razmerja, med navedeno pa je vsekakor potrebno šteti tudi pripadajočo plačo. Tako mora v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec kriti svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Tožnica je res zneskovno opredelila denarni znesek, vendar bi moralo sodišče upoštevati, da gre za postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala vse pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo pritožbenih stroškov postopka. SKPgd v 5. odst. 66. člena določa, da razlage komisije za razlago kolektivne pogodbe pomenijo obvezen način uporabe določb tudi v kolektivnih pogodbah dejavnosti, kadar gre za razlago določb, ki so v kolektivnih pogodbah dejavnosti enake kot določbe SKPgd. Določila 2. odst. 17. člena SKPgd, 2. odst. 17. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije ter 5. odst. 17. člena podjetniške kolektivne pogodbe so vsebinsko enake, tako da posledično velja, da se hierarhično nižje kolektivne pogodbe v tem delu tudi ne uporabljajo več. Tako je potrebno v konkretnem primeru upoštevati določila Zakona o delovnih razmerjih in sicer 236. člen v zvezi z 201. členom ZDR, v skladu s katerim v letu 2004, ko je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, uživajo posebno varstvo delavke, ki so dopolnile starost 51 let in 4 mesece, tožnica pa je dopolnila le 50 let starosti. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka pa je potrebno upoštevati, da je tožnica postavila tudi denarni zahtevek, tako da se ne uporabljajo določila 41. člena ZDSS, temveč določila ZPP, ko se stroški odmerijo glede na uspeh strank v postopku. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ni zagrešilo in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa zmotno uporabilo materialno pravo v delu glede odločitve o stroških postopka.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica izpodbijala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29.3.2004, po kateri ji je delovno razmerje prenehalo s potekom odpovednega roka 45 dni, torej dne 15.5.2004. Tožnica je rojena 22.11.1953, torej je bila ob izdaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.3.2004 stara več kot 50 let.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe v konkretnem primeru varovana kategorija kot starejša delavka, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno argumentacijo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki v 236. členu določa, da ne glede na določilo 201. člena tega zakona, uživajo posebno varstvo delavke, ki ob uveljavitvi zakona izpolnjujejo pogoj starosti 51 let, v obdobju do 1.1.2014 - do polne uveljavitve enake minimalne starosti za vse delavce, kot enega izmed pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pa se starost za delavke zvišuje vsako leto za 4 mesece.

Ugotoviti je tudi, da je komisija za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPgd) na svoji 8. seji dne 18. in 19.12.2002 sprejela ob uveljavitvi novega ZDR razlago, katere določbe SKPgd se uporabljajo od

1.1.2003 dalje (III razlage). Za 17. člen je določila, da se določbe o določanju presežnih delavcev - uporabljajo v celoti (razen 2. odst., ki se v skladu s sodno odločbo I Kd 277/98 ne uporablja od 1.9.1999 dalje). 2. odst. 17. člena SKPgd med drugim določa, da ne more prenehati delovno razmerje brez soglasja delavki, ki je starejša od 50 let in ima najmanj 15 let delovne dobe pri delodajalcu oziroma 25 let skupne delovne dobe.

Poudariti je, da 5. odst. 66. člena SKPgd določa, da razlage komisije za razlago kolektivne pogodbe pomenijo obvezen način uporabe določb tudi v kolektivnih pogodbah dejavnosti, kadar gre za razlago določb, ki so v kolektivnih pogodbah dejavnosti enake kot določbe te kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur.l. RS št. 60/98 - branžna KP) vsebuje v 2. odst. 17. člena enako določilo glede varstva starejših delavcev kot SKPgd v 2. odst. 17. člena. Enako določilo vsebuje tudi 5. odst. 17. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Ker se po razlagi SKPgd v tem delu ne uporablja, se posledično ne uporablja branžna KP in tudi ne podjetniška kolektivna pogodba.

Tako po oceni pritožbenega sodišča glede na določilo 236. člena ZDR ni mogoče šteti, da je bila tožnica v času podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga varovana kategorija kot starejša delavka, zato še ni uživala posebnega varstva in ji je tožena stranka tako utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposliti iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških postopka pri tem upoštevaje 154. člen ZPP.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) v 5. odst. 41. člena določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica izpodbijala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in posledično iz tega izhajajoče mesečne neto plače, kar pomeni, da je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, ugotoviti pa tudi je, da tožnica v postopku ni zlorabljala procesnih pravic. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in odločilo tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in sicer tožnica krije svoje stroške postopka zato, ker v postopku ni uspela, kot to določa 154. člen ZPP. Tožena stranka kot delodajalec pa je dolžan kriti svoje stroške postopka iz razloga, ker gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krije sama iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbenega postopka.