Jedro

Med dejanjema, ki merita na pregon storilca prekrška, to je posredovanjem zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču dne 11. 10. 2007 in pridobitvijo seznama vodenih postopkov o prekršku dne 4. 6. 2009, nista minili dve leti, zato je bil tako imenovani relativni zastaralni rok iz prvega odstavka 42. člena ZP-1 pretrgan in je zastaranje začelo teči znova.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Slovenske Konjice je storilcu J. M. dne 16. 9. 2007 na kraju samem izdal plačilni nalog št. 84492341 zaradi storitve prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu izrekel globo v višini 125,19 EUR. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je zahtevo za sodno varstvo, ki so jo zoper plačilni nalog vložili storilčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe G. iz Šentjurja, zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 25,00 EUR.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 2. 12. 2014. Vrhovna državna tožilka navaja, da skladno s prvim odstavkom 42. člena Zakona o prekršku (v nadaljevanju ZP-1) postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Sodišče je v zahtevi za sodno varstvo odločalo 10. 11. 2009, torej že po nastopu relativnega zastaralnega roka, saj je plačilni nalog prekrškovnega organa z dne 16. 9. 2009 prejelo 11. 10. 2007. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi zastaranja pregona za prekršek oziroma kršitve določb iz 3. točke 156. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo o prekršku odpravi in postopek o prekršku ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, ki so nanjo odgovorili 29. 12. 2014. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti se v celoti strinjajo.

B.

4. Pravila o zastaranju pregona za prekršek so določena v šestem poglavju ZP-1. V prvem odstavku 42. člena ZP-1 je določeno, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativni zastaralni rok). Nadalje je v tretjem odstavku istega člena določeno, da navedeni rok pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutni zastaralni rok).

5. V obravnavani zadevi je bil storilec s prekrškom, ki ga je storil 16. 9. 2007, istega dne tudi seznanjen. Dne 24. 9. 2007 so storilčevi zagovorniki zoper plačilni nalog prekrškovnega organa vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ 11. 10. 2007 skupaj s plačilnim nalogom in spisom posredoval Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v nadaljnje reševanje. Po podatkih spisa je bila dne 28. 5. 2009 izdana odredba predsednika sodišča o dodelitvi zadeve v reševanje sodnici, ki je nato 4. 6. 2009 pridobila seznam vodenih postopkov o prekršku zoper storilca. Sodišče je s sodbo o zahtevi za sodno varstvo odločilo 10. 11. 2009. Prekrškovni organ je sodbo, ki je bila odpravljena 21. 12. 2009, prejel 22. 12. 2009 in jo z dopisom z dne 20. 1. 2010 odpravil na naslov storilca in njegovih zagovornikov. Vročitev zagovornikom iz odvetniške družbe je bila opravljena 25. 1. 2010, storilcu prekrška pa 9. 2. 2010. 6. Vrhovno sodišče je v več svojih sodbah(1) presodilo, da predstavlja preizkus in posredovanje zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču postopanje prekrškovnega organa, brez katerega se postopek o prekršku ne more nadaljevati v smeri pravnomočne odločitve. Gre torej za dejanje, ki po svoji naravi meri na pregon storilca prekrška, zato je v obravnavani prekrškovni zadevi 11. 10. 2007 zastaranje začelo teči znova. Naslednje procesno dejanje, ki je merilo na pregon storilca, je bilo opravljeno 4. 6. 2009, ko je sodišče pridobilo seznam vodenih postopkov o prekršku zoper storilca(2). S tem procesnim dejanjem je bil tek zastaranja pregona znova pretrgan in je ponovno pričel teči dveletni zastaralni rok. Znotraj navedenega roka je bila sodba sodišča z dne 10. 11. 2009 prek prekrškovnega organa z dopisom z dne 20. 1. 2010 odpravljena na naslov storilca ter njegovih zagovornikov in jim tudi vročena. Procesno dejansko stanje pokaže, da med dejanjema, ki merita na pregon storilca prekrška, to je posredovanjem zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču dne 11. 10. 2007 in naslednjim dejanjem sodišča, ki meri na pregon storilca, pridobitev seznama vodenih postopkov o prekršku dne 4. 6. 2009, nista še minili dve leti. Ker je bil tako imenovani relativni zastaralni rok iz prvega odstavka 42. člena ZP-1 pretrgan in je zastaranje začelo teči znova, vrhovna državna tožilka neutemeljeno uveljavlja, da je nastopilo zastaranje postopka o prekršku.

C.

7. Ker kršitev iz 3. točke 156. člena ZP-1 ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 91/2009 z dne 16. 2. 2010, IV Ips 82/2010 z dne 22. 4. 2010, IV Ips 179/2010 z dne 23. 11. 2010 in IV Ips 16/2011 z dne

31. 3. 2011. (2) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 16/2011 z dne 31. 3. 2011 in IV Ips 101/2012 z dne 27. 11. 2012.