Jedro

V konkretnem primeru je dejstvo, ali je sporna nepremičnina skupna last tožnika in matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, predhodno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna rešitev tudi konkretne zadeve.

Če bi se ugotovilo, da je sporna nepremičnina skupna lastnina tožnika in matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, kot to zatrjujeta toženca, predstavlja tožbeni zahtevek na izročitev sporne nepremičnine tožniku nedeljivo obveznost (416. člen OZ). Če je upnikov nedeljive obveznosti več, sme posamezni upnik zahtevati, naj dolžnik izpolni samo njemu le, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev (drugi odstavek 416. člena OZ), kar pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. V nasprotnem primeru bi namreč tožnik kot skupni lastnik v nasprotju z voljo skupne lastnice, torej matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, na ta način uveljavil izključno posest na nepremičnini, kar pa je v nasprotju z upravičenji skupnega lastnika oziroma solastnika, da ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje glavno obravnavo začelo znova (I) ter prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi II P 975/2016, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (II).

2. Smiselno zoper II. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz narave lastninske pravice več oseb na isti stvari, torej skupne lastnine in solastnine, izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju. Jasno je, da predstavljajo posle, ki presegajo redno upravljanje, primeroma posli, ko gre za razpolaganje s celotnim skupnim premoženjem, razpolaganje z nepremičninami itd., medtem ko v konkretnem primeru po prepričanju tožnika dejstvo, da zahteva izselitev toženih strank, ne predstavlja takšnega posega v skupno premoženje, da bi bilo potrebno soglasje drugega zakonca, zlasti ne ob tem, da je tožnik tudi v konkretnem postopku izkazal, da sporna nepremičnina predstavlja njegovo posebno premoženje. Četudi bi se v drugem postopku ugotovilo, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnika in M. T., lahko tudi samo eden od skupnih lastnikov vloži izpraznitveni zahtevek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 206. člena Zakona o pravdnem postopku1 sodišče prekine postopek, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari (primerjaj 13. člen ZPP).

5. V obravnavanem primeru je tožnik zoper toženi stranki vložil tožbo na izselitev iz nepremičnine z ID znakom 000, k.o. X, ki v naravi predstavlja stanovanje v stanovanjski hiši ... in ki obsega dnevno sobo, kopalnico, kuhinjo, hodnik, otroško sobo in spalnico in se nahaja v kletnih prostorih stanovanjske hiše, s souporabo pralnice in garaže v kletnih prostorih stanovanjske hiše, in na izročitev navedenih prostorov, prostih vseh oseb, tožniku.

6. Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka izhaja: - da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine; - da je bila sporna nepremičnina pridobljena v času sklenitve zakonske zveze z materjo prvega toženca oziroma taščo druge toženke; - da sta se toženca vselila v sporno nepremičnino na podlagi tožnikovega dovoljenja in dovoljenja matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke; - da je tožnik navedeno soglasje za bivanje tožencev v sporni nepremičnini preklical; - ter da se mati prvega toženca oziroma tašča druge toženke z njegovim preklicem ne strinja.

7. V konkretnem primeru tožnik ne zahteva le izpraznitve nepremičnine, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v 1. točki obrazložitve sklepa, temveč tudi izročitev zgoraj navedenih prostorov, prostih oseb, tožniku. V takšnem primeru pa, če bi se ugotovilo, da je sporna nepremičnina skupna lastnina tožnika in matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, kot to zatrjujeta toženca, predstavlja tožbeni zahtevek na izročitev sporne nepremičnine tožniku nedeljivo obveznost (416. člen OZ). Če je upnikov nedeljive obveznosti več, sme posamezni upnik zahtevati, naj dolžnik izpolni samo njemu le, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev (drugi odstavek 416. člena OZ), kar pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. V nasprotnem primeru bi namreč tožnik kot skupni lastnik v nasprotju z voljo skupne lastnice, torej matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, na ta način uveljavil izključno posest na nepremičnini, kar pa je v nasprotju z upravičenji skupnega lastnika oziroma solastnika, da ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ).

8. Glede na takšno dejansko stanje se kot pravilna izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru dejstvo, ali je sporna nepremičnina skupna last tožnika in matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke predhodno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna rešitev tudi konkretne zadeve. Na ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev o prekinitvi postopka niso bile odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP.