Jedro

Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer tožnica ni dokazala niti nastanka nepremoženjske škode. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek z obrestmi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža iz 7.716,26 EUR na 7.473,86 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 7.716,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so bile priče toženke pred zaslišanjem seznanjene z navedbami toženke v njenih vlogah in listinah. Ker sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) ni upoštevalo listin tožnice, je v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi A. A., zato je storilo bistveno kršitev določb postopka. Kot verodostojne je štelo izpovedi nadrejenih, ki so izvajali trpinčenje nad tožnico in so zainteresirani za izid spora. Mnenje sodne izvedenke prof. dr. B. B. je strokovno ovrgel izvedenec mag. C. C. Tudi po dopolnitvi mnenja izvedenka ni uporabila metode, ki so strokovno opredeljene, niti jih ni pojasnila. Ni pomembna ugotovitev izvedenke, da tožnica ni iskala zdravstvene pomoči. Meni, da izvedenka ni strokovno podkovana v opredelitvi trpinčenja. Izvedenka ni upoštevala nalog, za katero je bila postavljena, saj ni ocenila posameznih dogodkov, ki jih je tožnica opisovala kot nezaželene, ni podala opisa vseh teh dogodkov kot celote ter njihovega vpliva na počutje tožnice. V mnenju izvedenke so nasprotja, ker ni upoštevala listin, izpovedi tožnice in njenega moža. Izvedenec pri tožnici ni zaznal narcisoidnosti ali mejne osebnostne motnje. Ker mnenja izvedenke, ki je bilo s strokovnega vidika pomanjkljivo in v posameznih segmentih nepravilno, tudi po njenem zaslišanju ni bilo mogoče objektivno preveriti, je predlagala postavitev drugega izvedenca. Sodišče ni ugodilo predlogu tožnice, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka. Za vse navedbe, ki jih je v svoji strokovni ekspertizi podal izvedenec mag. C. C., so podane ustrezne trditve. Če je sodišče dvomilo v seznanjenost izvedenca z listinami v spisu, bi ga moralo zaslišati. Dokazala je, da ji D. D. ni vpisala dejanskega delovnega časa in ji je rezala ure, kljub temu da je na podlagi ukaza nadrejenega oziroma odrejene službene poti bila v službi več kot sedem ur. Upoštevajoč obrnjeno dokazno breme, bi morala toženka dokazati, da navedbe tožnice, ki so razvidne iz dnevnika, ne držijo. Ker ugotovitve sodišča nasprotujejo navedbam in listini tožnice ter izpovedi D. D., je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka. D. D. v nasprotju z ukazi nadrejenih oziroma dovolilnico za 15. 5. 2015 in 21. 5. 2015 ni evidentirala dejanskega delovnega časa, zato je bila tožnica šikanirana in oškodovana. D. D. ni nikoli ustrezno popravila ročnih vnosov v ARDČ. O tem je opozorila nadrejene, vendar D. D. ni vpisala dejanskih ur. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da naj bi D. D. največ vedela o evidentiranju delovnega časa, in stališču, da naj bi šlo za dovoljene in nujne ročne vnose oziroma uskladitve sedemurnemu delovnem času. Ne drži, da tožnica ni konkretizirala ignoriranja D. D., saj je jasno izpovedala, na kakšen način ji je vročala službeno pošto. A. A. je potrdil izpoved tožnice, da jo je D. D. v času bolniškega staleža pogosto klicala glede bolniških listov. Zaradi izpostavljenosti trpinčenju je tožnica zamenjala telefonsko številko in nove številke ni posredovala nadrejeni. Po zamenjavi telefonske številke ni bilo več klicev. Strinja se, da je toženki dolžna posredovati bolniške liste, ko jih prejme od organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, a pogosto klicanje v času okrevanja med bolniškim staležem pomeni šikaniranje tožnice, zlasti ker ji je D. D. očitala tudi disciplinsko kršitev. Nadlegovanje v času bolniškega staleža ni primerno in predstavlja resen napad na osebnost tožnice. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi D. D., ki je tožnico trpinčila, čeprav je pritrdilo izpovedi A. A., da je seznanjen s klici nadrejenih glede bolniških listov. Izvedenec mag. C. C. je ocenil, da so bili klici neprijetni in neželeni ter so pri tožnici povzročili duševno stisko. Zmotno je stališče sodišča, da bi morala tožnica uveljavljati varstvo pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu. Sodišče ni povzelo izpovedi A. A., da je D. D. s tožnico komunicirala prek "post-it" listkov. D. D. ni komunicirala s tožnico in ji je s puščanjem listkov nalagala naloge, čeprav ji ni bila nadrejena. Zato je protispisen zaključek sodišča, da ta kršitev ni dokazana. D. D. je namerno opustila dolžnost preverjanja napotitve tožnice na zdravstveni pregled na dan Slovenske vojske (15. 5. 2015), o čemer jo je tožnica opozarjala. Dokazala je, da je bila zaradi neopravljenega zdravstvenega pregleda ovirana v nadaljnji poklicni karieri. Opravljen zdravstveni pregled je bil eden od pogojev za izbiro kandidata za podčastniško šolo. D. D. je tožnico neenako obravnavala in jo šikanirala, ker je ni pravočasno napotila na zdravstveni pregled. Vztraja, da jo je toženka diskriminirala, ker je v času begunske krize ni razporedila na mejo in na stražo, kljub temu da je bilo to omogočeno drugim pripadnikom, ki so uveljavljali pravice zaradi starševstva. V zvezi s tem izpoved nadrejene E. E. ni verodostojna, saj je v nasprotju s službeno oceno tožnice. Izvedenec mag. C. C. je potrdil, da je tožnica legitimno uveljavljala svoje pravice in da njene osebnostne poteze niso deviantne. Toženka je zgolj tožnici prepovedala, da se podpisuje z imenom in priimkom na poročila o dnevnih dogodkih. Zaradi tega je bila tožnica prizadeta in so jo sodelavci gledali postrani, kar predstavlja trpinčenje. F. F., čigar izpoved je sodišče protispisno povzelo in storilo bistveno kršitev določb postopka, je neenako obravnaval tožnico v primerjavi z drugimi pripadnicami, ki so pripravljale poročila pod njegovim vodstvom. Poleg tega se je z neprimernimi izjavami vmešaval v zasebno življenje tožnice. Tožničino izpoved o neprimerni izjavi G. G. je potrdil A. A., ki se je nahajal v istem prostoru. Ker nihče ni mogel potrditi izpovedi tožnice in A. A., je sodišče s to zahtevo storilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ne bi smelo verjeti "skladni" izpovedi G. G., ki izjave "pojdita se fukat drugam" ni zanikala, temveč je izpovedala, da se je ne spomni. Njene izpovedi ni nihče potrdil, zato ne more biti skladna. Posledično toženka ni dokazala, da se zaposleni niso vmešavali v zasebno življenje tožnice. Kot trpinčenje je tožnica opredelila tudi očitek nepravilnega obračuna potnih stroškov. Od komisije ni prejela nobene povratne informacije, da so bili njeni podatki pravilni. Nasprotuje razlogovanju sodišča, da tožnica ni bila v ničemer prikrajšana. O neupravičenem prejemanju potnih stroškov so G. G. in ostali pripadniki širili govorice, zaradi česar je tožnica duševno trpela. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče v zvezi s tem očitkom ni sledilo izpovedi njenega moža. Nasprotuje zaključkom sodišča, da je tožnica vsaj mesec ali dva vnaprej vedela, da bo šla na tečaj bojiščnega reševalca, da se je nanj sama prijavila in da bilo takšno usposabljanje tudi v njenem interesu. Za tečaj je izvedela le nekaj dni prej, ko je bila na letnem dopustu. Tudi H. H. je potrdil, da od nadrejenih ni prejel zadostnih informacij glede tečaja. Pojasnila je, da je od nadrejenega I. I. zaprosila za več podatkov, vendar jih ni posredoval, ker z njimi ni razpolagal. V takih okoliščinah ni utemeljena prevalitev odgovornosti (malomarnosti) za nastalo situacijo na tožnico. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnice ni nihče prisilil k odstopu od tečaja. Odstopno izjavo je podala, ker je nadrejeni niso seznanili in ni mogla prej organizirati varstva otrok v času uveljavljanja pravic zaradi starševstva. Zaradi tega dogodka je bila prizadeta, saj so se je v naslednjih dneh izogibali. Protispisna je zato ugotovitev sodišča, da ni utrpela somatskih in psihičnih težav. Pri športni vadbi je prišlo do šikaniranja, saj je nadrejenega opozorila na pravilno izvajanje in upoštevanje cestnoprometnih predpisov. Neželeno in ponižujoče vedenje predstavlja norčevanje nadrejenih, ker ni smela priti na zabavo kolektiva, kar je potrdil tudi A. A. Sodišče se ni opredelilo do izjave tožnice, da so člani odbora v postopku kandidature za podčastniško šolo izvajali nanjo psihični pritisk in jo ponižali. Poskušali so jo prikazati kot neprimerno kandidatko. Tega toženka ne more opravičiti s slabim znanjem tožnice. Tožnica je kot šikaniranje dojemala izločanje iz delovnega kolektiva oziroma dnevnih sestankov. Glede tega očitka je sodišče neutemeljeno upoštevalo izpoved nadrejenega J. J. Ravnanje D. D., ki ji ni posredovala potrebnih podatkov za opravljanje dežurstva, je dojela kot šikaniranje in poniževanje. A. A. je potrdil, da so ostali dežurni pripadniki redno pridobivali potrebne podatke. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta z možem morala vložiti veliko truda, da sta lahko šla poleti 2014 skupaj na dopust. Opozarja, da ji je nadrejeni J. J. prepovedal pisno komunikacijo preko Outlook-a, kar pomeni trpinčenje. Trpinčenje tožnice je podano tudi zato, ker na podlagi številnih prošenj niso premestili v drugo enoto nje, ampak njenega moža. Pri premestitvi toženka ni upoštevala ocene zdravstvene sposobnosti za opravljanje vojaške službe z dne 3. 10. 2017. Nadrejeni ji niso odrejali nalog in so zavrnili njene predloge za usposabljanja. Izpostavlja, da je v kontekstu trpinčenja sporen način njenega službenega ocenjevanja. Izpoved J. J., ki je tožnico ocenjeval in izvajal trpinčenje, je izrazito subjektivna in neverodostojna. Enako velja za izpoved D. D. glede vročanja službene pošte. Vztraja, da je toženka nad njo izvajala neželena ravnanja in ji ni zagotavljala takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bila izpostavljena trpinčenju nadrejenih in sodelavcev. Izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče je vse vloge toženke ovrednotilo kot prvo pripravljalno vlogo, čeprav nagrada za sestavo kasnejših vlog znaša le 50 % vrednosti odgovora na tožbo. Neutemeljeno je pooblaščenki toženke priznalo nagrado za odsotnost iz pisarne v času potovanja, saj od sedeža delodajalca do sodišča potrebuje zgolj 14 minut peš, z avtomobilom pa sedem minut. Za porabljeni čas na naroku 29. 11. 2019 bi moralo sodišče glede na določbo 6. člena OT namesto 800 točk priznati toženki le 400 točk. V nasprotju z OT je sodišče priznalo toženki urnino za ves čas trajanja naroka. Sodišče ne bi smelo toženki priznati stroške, ki so nastali zaradi odgovora izvedenke na ekspertno analizo mag. C. C. Uveljavlja povrnitev separatnih stroškov, ker je sodišče na pobudo toženke zaradi zaslišanja dveh njenih prič razpisalo narok za 18. 10. 2019, čeprav bi ju lahko zaslišalo kasneje z drugimi pričami. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. S sklepom Pdp 438/2020 z dne 29. 10. 2020 je tožničini pritožbi zoper izpodbijano sodbo ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo, izdano v ponovljenem postopku, preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen glede odmere stroškov postopka.

**K odločitvi o glavni stvari:**

6. Pritožba pod pavšalnimi trditvami, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi prič toženke, ker so bile seznanjene z njenimi vlogami in listinami, kar naj bi vzbudilo dvom v njihovo verodostojnost, in da ni upoštevalo listin tožnice, ne navede, katero bistveno kršitev naj bi zagrešilo sodišče. Ker iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, katero bistveno kršitev bi pritožba lahko imela v mislih, teh pritožbenih navedb ni bilo mogoče upoštevati. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo listin tožnice (npr. izpisi iz dnevnika, ki ga je vodila tožnica), saj je v dokaznem postopku prebralo vse listine, ki jih je predložila.

7. Četudi je sodišče v zvezi z očitanimi ravnanji trpinčenja izpoved tožničinega moža A. A. ocenilo kot neverodostojno, to ne pomeni, da je v njeno škodo kršilo določbe postopka. Tudi sicer tožnica v pritožbi ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb postopka naj bi sodišče kršilo s tem, ko ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi priče. 8. Sodišče je pri ugotavljanju elementov odškodninske odgovornosti utemeljeno izhajalo iz mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. B. B. Po naročilu ene stranke pridobljeno strokovno mnenje mag. C. C. ima v tem sporu le pravno naravo trditev. Izven postopka izdelano strokovno mnenje ne more biti dokaz v smislu določb ZPP o dokazovanju. Kljub temu, da mag. C. C. ima strokovno znanje, ne sme prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih potrebuje. Ta mu posreduje v sodnem postopku postavljeni izvedenec (prim. VSRS II Ips 253/2013). Ugotovitve mag. C. C., ki ni imel vpogleda v celotno dokumentacijo, predstavljajo le del strankinih navedb in nimajo neposredne dokazne vrednosti oziroma narave izvedenskega mnenja v tem sporu, zato jih sodišče pravilno ni vključilo v dokazno oceno. Dokaza z zaslišanjem mag. C. C. glede na navedeno sodišče ni bilo dolžno izvesti.

9. Potrebno strokovno znanje je sodišču posredovala v sodnem postopku postavljena neodvisna izvedenka s področja psihiatrije, ki je pojasnila metodo, ki jo je uporabila za izdelavo končnega mnenja. Navedla jo je že v prvem mnenju, ob zaslišanju pa to na zahtevo tožnice dodatno pojasnila. Pritožbene navedbe tožnice ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost mnenja. Tožničino nestrinjanje s tem tako v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenkinimi ugotovitvami in gre zgolj za navidezno izpodbijanje neustrezne metode dela izvedenke. V pritožbi tožnica navaja, "da izvedenka očitno ni strokovno podkovana pri opredeljevanju trpinčenja in njegovih posledic, da ni ocenila posamične dogodke, ki jih je tožnica opisala kot neželene, ter ni podala opisa vseh teh dogodkov kot celote." Tožnica spregleda namen dokazovanja z izvedencem; dokaz z izvedencem se izvede v primeru, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ni pa namen izvedbe dokaza z izvedencem ugotavljati obstoja trpinčenja. Ta dejstva ugotavlja in jih je ugotovilo sodišče. Tudi sicer ni jasno, kako bi izvedenka psihiatrične stroke lahko iz zdravstvene dokumentacije ugotovila vsa relevantna dejstva glede elementov trpinčenja tožnice. Zdravstvena dokumentacija namreč sama po sebi ne dokazuje in ne more dokazovati obstoja konkretnih protipravnih ravnanj delodajalca v smislu trpinčenja. Subjektivno dojemanje tožnice in izpoved njenega moža ne moreta nadomestiti strokovne ocene izvedenke o obstoju nepremoženjske škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanimi ravnanji. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi morala izvedenka pri podajanju strokovne ocene upoštevati njuni izpovedi in drugače oceniti vsebino dogodkov v dnevniku.

10. Kadar sodišče oceni, da so ugovori stranke zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je torej mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično oziroma da so bile pomanjkljivosti ali dvom odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenke, postavitev novega izvedenca ni potrebna. Iz 124. in 125. točke obrazložitve sodbe je jasno razvidno, da sodišče novega izvedenca ni postavilo, ker je menilo, da je izvedensko mnenje, ki ga je izvedenka na glavni obravnavi tudi obrazložila in dodatno odgovorila na pripombe tožnice oziroma mag. C. C., izčrpno in skladno z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče ovrednotilo kot jasno, strokovno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, zato je postavitev drugega izvedenca pravilno zavrnilo. Zgolj nezadovoljstvo z izvidom in mnenjem izvedenke ni razlog za postavitev novega izvedenca.

11. Tožnica je v postopku na prvi stopnji izrecno zamejila trpinčenje na čas od 1. 7. 2013 do 15. 6. 2016, ko je opravljala delo v četi K. ... brigade. Navajala je, da se je trpinčenje zaključilo z datumom premestitve tožnice v drugo enoto, to je 15. 6. 2016. Zato pritožbene navedbe o dejstvih in okoliščinah, ki so nastali po premestitvi (npr. neupoštevanje ocene zdravstvene sposobnosti za opravljanje vojaške službe z dne 3. 10. 2017 pri premestitvi), presegajo časovni okvir tega spora. Posledično se do teh navedb tožnice pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

12. Kot določa četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Za opredelitev nekega ravnanja kot trpinčenja na delovnem mestu morajo biti podani vsi elementi, ki izhajajo iz navedene opredelitve. Pri tem ne zadošča, da določena ravnanja, ki takšna niso, le delavec razume kot graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Vprašanje, ali je neko dejanje graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, predstavlja pravni standard, katerega vsebino mora napolniti sodišče. 13. V zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu je sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka pravilno štelo, da izpostavljena ravnanja, do katerih se je izčrpno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso bila takšna, da bi šlo za trpinčenje. Pritožbeno sodišče sledi podanim razlogom v ponovljenem sojenju.

14. Tožnica se je v pritožbi posebej opredelila do posameznih sklopov ravnanj, zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju, ob uporabi enakih vmesnih naslovov, opredeljuje do teh pritožbenih navedb.

**- nekorekten odnos, odrejanje dela in evidentiranje delovnega časa s strani operaterke ARDČ D. D.**

15. Glede tega sklopa ravnanj ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedbe niso povzete v nasprotju z njihovo vsebino. Zgolj to, da se tožnica, sklicujoč na zapise v dnevniku ter izpoved moža, ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča, ne pomeni navedene kršitve, temveč nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

16. Navedbe pritožbe o obrnjenem dokaznem bremenu v primeru evidentiranja delovnega časa niso utemeljene. Sodišče je presodilo na podlagi tako s strani tožnice, kot s strani toženke predlaganih dokazov. Presoja sodišča temelji predvsem na dokazih toženke, ki jih tožnica ni uspela ovreči. Tožnica ni dokazala, da je bila zaradi spornih popravkov (ročnih vnosov D. D. ure prihoda in odhoda) v sistemu KADRIS prikrajšana pri plači. Po pravilni ugotovitvi sodišča je bila tožnica za 15. 5. 2015 (napotitev na zdravniški pregled v Vojaško zdravstveno enoto L. – v nadaljevanju: VZE L.) in 21. 5. 2015 (napotitev na predavanja v M.) upravičena do plačila skladno s krajšim delovnikom. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno očita toženki kršitev ukazov, ki jih tožnica ni predložila. Pri ukazih gre za akte poveljevanja in ne delovnopravne akte, s katerim delodajalec odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2017). Za 15. 5. 2015 je sodišče pravilno ugotovilo, da bi tožnica lahko prispela nazaj v matično vojašnico v N. znotraj sedmih ur (oziroma celo bistveno prej upoštevaje oddaljenost in dejstvo, da na ta dan ni bilo zdravniških pregledov; da torej ni bila pregledana; dodatno pa tudi zato, ker ni verjelo tožnici, da je porabila več ur, preden je ugotovila, da pregledov na ta dan ne bo; to je namreč vedela najkasneje do 9.24 ure). Utemeljenega razloga za tožničino daljšo odsotnost ni ugotovilo. Izpostavilo je dejstvo, da je tožnica bila naročena na pregled ob 7.30 uri; da je torej zamujala že s samim odhodom v O., saj je službeno vozilo prevzela šele ob 7.58 uri; da je prispela na pregled v zdravstveno enoto, v katero je bila napotena, šele ob 9.12 uri in tudi, da je potrebovala skoraj šest polnih ur do vrnitve nazaj v matično enoto. Iz navedenih razlogov sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnice glede rezanja ur. To, da je sodišče glede dovolilnice za predčasni prihod oziroma odhod za dneva 15. 5. 2015 in 21. 5. 2015 ugotovilo, da urne liste za navedena dneva ne vsebujejo zapisa o dovolilnici, in se je tožnici za te dni štel sedemurni delovnik, ne pomeni, da je zanikalo obstoj dovolilnice, kot zmotno prikazuje tožnica v pritožbi in s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka.

17. Toženka ni smela od tožnice zahtevati, da bi dnevna delovna obveznost presegla sedem ur, tožnica pa ni imela pravice do prisotnosti na delu dlje časa, kot je dovoljeno. Ker elektronski sistem za evidentiranje delovnega časa pri toženki ni omogočal evidentiranja delavnika v trajanju sedem ur, je morala D. D. ročno popravljati vnose. Pri tem tožnica navaja, da sta z možem A. A. pokazala več znanja o evidentiranju delovnega časa. Poznavanje področja evidentiranja delovnega časa v tem sporu ni bistveno. Sodišče je upoštevalo izpoved D. D., ki je glede očitka vmešavanja v delovni čas tožnice izpovedala, da tožnici ni določila, kdaj med 7.00 in 15.00 uro lahko pride, njeno izpoved pa sta potrdila E. E. in J. J. Po 50. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1; Ur. l. RS, št. 26/2014 in nadaljnji) delodajalec zagotavlja delavcu pravico do krajšega delovnega časa in plače po dejanski delovni obveznosti. Bistveno je, da D. D. pri tožnici ni evidentirala manj kot sedem ur dela, kot izhaja iz odločb o priznanju pravice do krajšega delovnega časa. S tem je toženka zagotavljala pravico do krajšega delovnega časa, kar ne more predstavljati trpinčenja. Tožnica ni imela prerazporejenega delovnega časa v navedenih dnevih niti ni zahtevala plačila nadur. V zvezi s tem je pomembna tudi ocena izvedenke, da za navedeno obdobje pri tožnici ni mogoče ugotoviti kakšne psihične motnje, ki bi bila posledica evidentiranja delovnega časa.

18. Sodišče je glede očitka nekorektnega odnosa pravilno pojasnilo, da tožnica ni navedla, kdaj naj bi jo D. D. ignorirala, ali je to bilo v zvezi z njenimi delovnimi obveznostmi, ali ji je tožnica postavila vprašanja v povezavi z delom, ta pa ji ni odgovorila, in zato delovnih nalog ni mogla opraviti. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov. Dokaz je namenjen (zgolj) ugotavljanju obstoja (že prej pravočasno zatrjevanih) spornih (pravno relevantnih) dejstev, ne pa (šele) njihovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Pavšalno sklicevanje pritožbe na izpoved tožnice glede na navedeno ne zadošča. 19. Pritrditi je treba zaključku sodišča, da D. D. ni nalagala tožnici delovnih obveznosti na post-it listkih. Tožnica ni določno navedla, katero delo, kolikokrat in kdaj naj bi ji ga D. D. odrejala. Zato sodišče niti ni moglo preizkusiti teh navedb. Tudi sicer je nelogično, da je tožnica to delo opravila, saj bi ga lahko odklonila, če ni sodilo v opis njenih del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, zlasti ker ji D. D. ni bila nadrejena po PINK liniji.

**- zdravniški pregled**

20. Napotitev na zdravstveni pregled 15. 5. 2015, to je na dan Slovenske vojske, ne pomeni šikanoznega namernega (naklepnega) ravnanja sodelavke D. D. Glede tega očitka je bistvena ugotovitev sodišča, da je prišlo do napake pri naročanju s strani VZE L., ki bi morala opraviti zdravstveni pregled tožnice. Napačen datum pregleda je določila VZE L., ki je pooblaščena za izvajanje zdravstvenih pregledov, s tem pa tudi za vodenje urnika naročenih oseb na preglede. Izpoved D. D. potrjujejo elektronska sporočila z dne 9. 4. 2015, 15. 5. 2015 in 18. 5. 2015, iz katerih je razvidno, da je termine zdravstvenih pregledov določala in D. D. ter J. J. pošiljala VZE L., kjer so tožnici tudi določili napačen datum zdravstvenega pregleda na dan 15. 5. 2015 in se za to opravičili. Poleg tega so napačen termin določili tudi P. P. 21. Po pravilni presoji sodišča je šlo pri zamudah rokov zdravstvenih pregledov za sistemski problem pri toženki in ne za trpinčenje tožnice ali proti njej kot posameznici usmerjeno negativno ravnanje. Tožnica ni dokazala navedb, da je bila zaradi kasnejšega zdravstvenega pregleda ovirana v nadaljnji poklicni karieri. V zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da drugi pripadniki, med njimi nadrejeni J. J., niso bili napoteni na zdravstveni pregled, če ni šlo za nujno zadevo. V tej bistveni ugotovitvi je njegovo izpoved potrdila priča D. D. Četudi je tožnica zahtevala napotitev od nadrejenega J. J., zdravstveni pregled ne bi mogel biti opravljen, saj jih VZE ni izvajal za redne primere v vojski (le za misije in druge nujne primere). Pri napotitvi na preventivni zdravstveni pregled tožnica ni bila šikanirana, ampak je bila obravnavana enako kot ostali pripadniki, ki prav tako niso bili napoteni. Večina pripadnikov je bila brez veljavnih zdravstvenih pregledov do leta 2015. Ne drži pritožbena navedba, da je bil opravljen zdravstveni pregled eden od pogojev za izbiro kandidata za podčastniško šolo, saj je R. R. potrdil, da odbor, katerega član je bil, ni preverjal izpolnjevanja tega pogoja. Nikjer ni bil določen pogoj opravljenega zdravstvenega pregleda pri izboru za šolo za častnike.

**- bolniški listi**

22. Po pravilni ugotovitvi sodišča je bila tožnica v bolniškem staležu od 1. 6. 2015 do 30. 11. 2015 (vmes je 15., 16. in 19. 10. 2015 izrabila letni dopust). Glede na to, da A. A. med odsotnostjo tožnice ni posredoval njene telefonske številke E. E., je ta ni mogla naprej posredovati D. D. Zato je sodišče verjelo D. D., da ni razpolagala s telefonsko številko. Izvedenka ni objektivizirala navedb tožnice o poslabšanju njenega psihosomatskega stanja. Od 1. 6. 2015 je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi zloma roke, vendar do 26. 11. 2015, ko je bila na zadnjem pregledu pri osebni zdravnici zaradi zloma leve roke, ni navedb o morebitnih psihičnih težavah.

23. Pri presoji očitka sodišče ni pritrdilo izpovedi A. A., kot pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, temveč je v 59. točki obrazložitve jasno zapisalo, da njegovi izpovedi ne verjame, ker ni logična in konsistentna. Predvsem tožnica ni izkazala (primeroma z izpisi telefonskih klicev na njeno številko), koliko naj bi sploh bilo klicev v posameznem dnevu oziroma vsak drug dan obdobja, ko je bila v bolniškem staležu; s katere telefonske številke je bil klic ali več njih. Prav tako ni izkazala, da je zamenjala številko in kdaj je to storila. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča, da zatrjevanja tožnice o vsakodnevnih klicih D. D. v zvezi z bolniškimi listi ne nudijo dovolj opore za zaključek o odškodninski odgovornosti toženke zaradi trpinčenja.

**- pravica do krajšega delovnega časa in izjava po 185. členu ZDR-1**

24. Sodišče je utemeljeno upoštevalo izpoved nadrejene E. E., da je do tožnice imela korekten in profesionalen odnos in je ni poniževala. Prav tako je sodišče utemeljeno upoštevalo mnenje izvedenke, ki ni ugotovila daljših ali pomembnih psihičnih težav v povezavi z očitkom trpinčenja zaradi uveljavljanja pravice od krajšega delovnega časa. Ko je E. E. nastopila dolžnost, je opravila razgovor s tožnico glede skrajšanega delavnika. Zanikala je trditve tožnice, da ji je dejala, da si z njo ne more nič pomagati, saj je tožnica izvajala naloge, ki jih je dobila in z njo ni imela nobenih težav. Neutemeljeno je pritožbeno povezovanje očitkov trpinčenja s službeno oceno tožnice, s katero se ocenjuje letna delovna uspešnost. **- razporejanje na stražo in razporejanje v času begunske krize**

25. Tožnica je imela dogovorjen sedemurni delavnik, opravljanje straže in dela na državni meji v času begunske krize pa bi takšen čas preseglo. Po prvi alineji drugega odstavka 146. člena ZDR-1 delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa delavki v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva starševstva. Osmi odstavek 147. člena ZDR-1 določa, da velja določba 146. člena ZDR-1 o prepovedi dela preko polnega delovnega časa tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa. Delodajalec torej ne sme odrejati ali naložiti dela preko dogovorjenega (krajšega) delovnega časa, kar seveda pomeni tudi nadurnega dela. Glede na navedeno ureditev ni sprejemljivo sklicevanje pritožbe na dolžnost enake obravnave z zahtevo, da toženka omogoči tožnici nadurno delo samo zato, ker naj bi nekaterim drugim pripadnikom, ki jih ni poimensko navedla, dovolila opravljati delo na meji z begunci in stražo, ki lahko traja do 12 ur. Navedenega samo po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje in tudi ne kot trpinčenje ali kršitev prepovedi diskriminacije.

**- podpisovanje izdelkov**

26. Dejstva, da se je tožnica na dnevna poročila o situaciji in dogodkih v BiH lahko najprej podpisovala, kasneje pa ne več, ki ga je sodišče ocenilo kot neobičajnega, samega po sebi in niti v povezavi z ostalimi očitanimi kršitvami ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje in tudi ne kot trpinčenje tožnice. Presoja, ali posamezno ravnanje pomeni graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, je v prvi vrsti objektivna. Zato tožničino subjektivno dojemanje dogodka, da je odsotnost podpisa na izdelkih občutila drugače in da so jo sodelavci gledali postrani, česar priče niso potrdile, ne vpliva na drugačno presojo.

27. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je bila tožnica pri pripravi dnevnih poročil diskriminirana v primerjavi z drugimi pripadniki. V službeni oceni so bila izpostavljena tožničina priprava dnevnih poročil, torej so nadrejeni vedeli, kakšno delo opravlja in kako ga opravlja. Toženki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker se tožnica za razliko od nekaterih drugih pripadnic po 8. 11. 2013 ni več podpisovala na dnevna poročila. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so tudi sicer pomanjkljive. Tožnica zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Četudi bi bila ugotovljena neenaka obravnava s strani F. F., to ne bi dokazovalo prepovedane diskriminacije. Ker o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka izpovedi te priče in med samim prepisom, ni podana niti bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**- neprimerne izjave in vmešavanje v zasebno življenje**

28. Očitek "protispisnosti" (kot primer absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa tudi takrat, kadar sodišče izvedene dokaze napačno oceni. Sodišče s povzemanjem izpovedi F. F., D. D. in G. G. ni zagrešilo protispisnosti, saj ugotovitev o nevmešavanju v tožničino zasebno življenje izhaja iz celovite ocene dokazov v 37. in 38. točki obrazložitve.

29. Tožnica ni dokazala očitkov, ki se nanašajo na onemogočanje (oviranje) tožnice pri delu oziroma vmešavanje v njeno zasebno življenje s strani drugih nadrejenih oseb. V zvezi s tem tožnica uveljavlja, da je sodišče zaključke o odločilnih dejstvih sprejelo le na podlagi izpovedi prič, ki so kot izvajalci trpinčenja pristranske. Pritožbeni očitki v tej smeri so neutemeljeni, saj je sodišče vsako ravnanje toženke, ki naj bi po oceni tožnice predstavljalo ravnanje trpinčenja, presojalo ob upoštevanju izpovedi in pisnih izjav številnih prič. Za pravilnost in zakonitost dokazne ocene je bistveno, da sodišče svoje prepričanje o tem obrazloži, kar je tudi storilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom nima pomisleka v pravilnost dokazne ocene izpovedi prič.

30. V zvezi z očitkom tožnice, da ji je sodelavka G. G. ob vstopu v pisarno izjavila "da naj se gresta z možem fukat kam drugam", ko je bila pohvaljena s strani nadrejenih, da ji je dejala "to je itak samoumevno, ker spi z najboljšim operativcem (tožničinim možem)", je sodišče v ponovljenem sojenju upoštevalo mnenje izvedenke, da za posledice zbadljivih/vulgarnih izjav G. G. v tožničini zdravstveni dokumentaciji ni nobenih navedb o teh dogodkih, zato je o počutju tožnice možno sklepati le hipotetično. V tožničinem dnevniku ni zapisov o psihičnih ali fizičnih težavah, ki bi jih imela ob zatrjevanih izjavah G. G., je pa prisotna zamerljivost do ostalih sodelavcev v zvezi z njenim statusom poročene ženske z drugim pripadnikom vojske. Neprimeren govor je osebnostna lastnost G. G., ki se kaže v odnosu več njenih sodelavcev in ni bil usmerjen zgolj proti tožnici. Pri tem je sodišče ugotovilo, da je tožnica v dnevniku dogodkov tudi sama uporabljala neprimerne (vulgarne) besede (op. samo primeroma: podjebavanje, fak, ne me jebat ipd.). Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča, da pri navedenem očitku nista podana elementa trpinčenja in pravno priznane škode.

31. Neutemeljene so pritožbene navedbe o prepovedi pisne komunikacije v zvezi z opozorili tožnice glede očitanega vmešavanja. Nadrejeni J. J. je pisno komunikacijo prepovedal le, če bi šlo za primer preskakovanja linije vodenja in poveljevanja, drugače pa ne. Tožnici ni rekel, da ne sme napisati Outlook-a, če gre za stvar, ki je zadevala njiju. V vojski se spoštuje načelo enostarešinstva in linije poveljevanja. Dopustil je možnost, da jo je kdaj opozoril, da je do njega prišel kakšen Outlook, ki je šel mimo nekoga, ki bi ga moral prvi reševati. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče izpoved te priče utemeljeno ocenilo kot verodostojno, saj je, kot izhaja iz obrazložitve dokazne ocene, v bistvenih delih skladna z drugimi izvedenimi dokazi.

**- potni stroški**

32. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, ki jo pritožba niti ne konkretizira. Preverjanja pravilnosti izplačevanja potnih stroškov samega po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi ravnanji, ki jih tožnica očita toženki, ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu. Komisija, ki je bila sestavljena iz treh članov, je preverjala tožnico in moža glede priglašenih prevoznih stroškov. Pomembna je ugotovitev sodišča, da tožnica in njen mož po pozivu k predložitvi popravka izjave o potnih stroških nista bila sankcionirana. V takšnem primeru sprožitev predpisanega preverjanja pravilnosti obračuna potnih stroškov ne more predstavljati trpinčenja, ne glede na to, da toženka ni odgovorila tožnici po prejemu njene izjave.

**- tečaj za bojiščnega reševalca**

33. Tožnica v pritožbi navaja, da naj bi sodišče zmotno zaključilo, da naj bi vsaj mesec ali dva vnaprej vedela za to, da bo šla na tečaj in da se tožnica ni potrudila pridobiti potrebne informacije. Izpodbijana sodba teh zaključkov ne vsebuje. Sodišče je v 73. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da je bil vsaj mesec ali dva pred tečajem, torej v juliju ali avgustu 2014 pripravljen seznam udeležencev tečaja, ki je vseboval tudi rezerve. Za udeležbo na tem tečaju sta bila najprej predvidena druga dva pripadnika. Nadalje je ugotovilo, da so bile informacije tožnici in H. H. glede napotitve na tečaj bojiščnega reševalca skope (brez določitve trajanja izobraževanja, informacij o nastanitvi in potrebni opremi). Pravilno je razlogovalo, da gre za enkratno (malomarno) ravnanje na strani toženke, ki se je nanašalo na tožnico in H. H., zato ni mogoče zaključiti, da je bilo usmerjeno zgolj proti tožnici. Tožnica zaradi odstopa od tečaja ni bila sankcionirana. Nadrejeni I. I. se ni protipravno vmešaval v tožničino zasebno življenje, ko ji je po telefonu predlagal, če bi lahko njen mož, ki je bil takrat v bolniškem staležu, poskrbel za varstvo otrok med trajanjem tečaja. Po oceni izvedenke je imela tožnica kratkotrajno stresno reakcijo, ki je tudi prešla v zelo kratkem času, zato ni mogoče govoriti o pravno priznani škodi. Zato sodišče z ugotovitvijo, da tožnica ni utrpela somatskih in psihičnih težav ni zagrešilo bistveno kršitev določb postopka (t. i. protispisnosti). Na drugačno presojo ne vplivajo pritožbene navedbe glede interesa in prijave tožnice na tečaj, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

**- športna vadba**

34. Glede tega očitka tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj ni konkretizirala, kdaj naj bi prišlo do dogodkov (opozorila nadrejenemu, ki je izvajal športno vadbo, da se ji ne zdi prav, da med tekom ne upoštevajo prehoda za pešce in da je pri pravilni vadbi potrebno ogrevanje). Ker trditve niso konkretizirane, že iz tega razloga ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju toženke.

**- novoletna zabava**

35. Kot trpinčenja na delovnem mestu ni mogoče opredeliti neudeležbe tožnice na novoletni zabavi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bila tožnici prepovedana udeležba na tej zabavi, oziroma da bi se nadrejena iz nje norčevala, ker se je ne sme udeležiti. Pri presoji, ali je neudeležbo na zabavi mogoče opredeliti kot trpinčenje, je bistvena ugotovitev sodišča, da se zabave tožnica ni nameravala udeležiti, ravno tako pa se tovrstnih zabav ne udeležuje njen mož. Zato ni šlo za ravnanje, ki bi protipravno poseglo v dostojanstvo tožnice.

**- šola za podčastnike**

36. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča, da tožnica ni bila šikanirana in neenako obravnavana pred člani odbora pri uvrstitvi na šolo za podčastnike v januarju 2015. Pritožba dokazni oceni v zvezi s tem nasprotuje s sklicevanjem na izpoved A. A., ki pri dogajanju pred odborom ni bil prisoten in je o njem izpovedal posredno, kar je slišal od drugih oseb. Sodišče je zaključke v zvezi s tem sprejelo na podlagi skladnih izpovedi R. R., S. S., T. T., U. U. in V. V. Glede očitanega trpinčenja v zvezi s postopkom kandidature je ključna predvsem izpoved U. U., za katerega je tožnica trdila, da je bil do nje korekten, vendar tudi on ni potrdil njenih navedb glede dogajanja pred odborom. Svojo dokazno oceno je sodišče utemeljilo tudi z listinami, tj. protokolom poteka obravnave kandidatov pred odborom, poročilom vstopnega preverjanja z dne 1. 7. 2014 in ocenjevalnimi obrazci članov odbora z dne 23. 1. 2015. Iz ocenjevalnih obrazcev je razvidno, da tožničino znanje in veščine niso bile najboljše. Enako izhaja iz grafa rezultatov vstopnega preverjanja. Sodišče je po celoviti oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bilo pomanjkljivo znanje razlog, zaradi katerega je odbor v skupni oceni zavrnil tožnico, in ne pritiski s strani drugih oseb. Glede na navedene ugotovitve je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pri postopku kandidature tožnice na šolo za podčastnike ne gre za ravnanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu.

**- udeležba na sestankih**

37. Tožnica je kot nedopustno ravnanje navajala, da jo nadrejeni niso obveščali o dnevnih sestankih in so jo s tem izločili iz delovnega kolektiva. V tej zvezi je bistvena ugotovitev sodišča, ki temelji na izpovedi tožnice, da ni bila edina, ki ni bila obveščena o posameznih sestankih. Na dnevnih sestankih so manjkali tudi drugi pripadniki, ne le tožnica. Na tej podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da ne gre za ravnanje, ki bi bilo usmerjeno zoper tožnico, kar pomeni, da ga tudi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu.

**- posredovanje podatkov za dežurstva**

38. Glede na ugotovitev sodišča, da tožnica ni navedla oseb, ki naj bi jim D. D. dala vse potrebne podatke za opravljanje dežurstva, niti ni predložila dokazov o manj ugodni obravnavi v primerjavi z ostalimi, pritožba neutemeljeno vztraja, da je bila tožnica šikanirana. Četudi je A. A. izpovedal, da bi moral dežurni od poveljnikov vodov pridobiti podatke o številčnem stanju, ki so potrebni za opravljanje dežurstva, bi morala tožnica ukrepati in se seznaniti s potrebnimi podatki. Zato tega očitka ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu.

**- zavračanje prošenj tožnice za premestitev**

39. Zgolj to, da toženka ni tožnici na njeno željo odobrila premestitve in da je namesto nje premestila njenega moža, ne pomeni njenega trpinčenja na delovnem mestu. Stališče sodišča, da pri neodobritvi premestitve ni šlo za trpinčenje, temelji na ugotovitvi, da imata tožnica in mož dva različna čina v vojski in sta razporejena na različne dolžnosti. Ne gre torej za primerljivost položajev, ki bi narekovala njuno enako obravnavo. Zavrnitev premestitve tožnice na drugo delovno mesto in bližje kraju bivališča ter s tem povezana vojaška usposabljanja, ki so odvisna od potreb delovnega procesa, v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji, ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu.

**- letne službene ocene**

40. Tožnica v pritožbi kot dejanje trpinčenja izpostavlja način ocenjevanja. Stališče sodišča, da pri službenem ocenjevanju tožnice ni šlo za trpinčenje, ne temelji le na tem, da je komisija ugodila obema pritožbama tožnice zoper službeni oceni J. J. in E. E., temveč tudi na tem, da tožnica ni želela predložiti potrdila, ki ga je J. J. zahteval od nje. Če je nadrejeni zahteval potrdilo, ki bi bilo tožnici v korist in s katerim je razpolagala, bi ga tožnica lahko predložila. Zato načina ocenjevanja tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot graje vrednega, očitno negativnega ali žaljivega, kar pomeni, da ne gre za trpinčenje na delovnem mestu.

**- ostali primeri trpinčenja**

41. Glede očitka, ki se nanaša na izrabo letnega dopusta v letu 2014, tožnica ni konkretizirala, kdaj sta nadrejena želela tožnici in njenemu možu vsiliti ločeno izrabo letnega dopusta in ali je do tega dejansko prišlo. Navedbe tožnice, da sta morala z možem vložiti veliko truda, da sta šla lahko skupaj na dopust, same po sebi ne dokazujejo trpinčenja. Pri izrabi dopusta se upoštevajo interesi delavca in delodajalca. Po prvem odstavku 163. člena ZDR-1 se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Bistvena je ugotovitev sodišča, da sta tožnica in njen mož v poletnem času skupaj izrabila letni dopust. 42. Ne drži pritožbeni očitek, da D. D. ni vročala tožnici službene pošte skladno s predpisi. Pri tej presoji je sodišče upoštevalo, da tožnica ni navedla, da ji pošta ni bila vročena in da je zato zamudila rok ali ni izpolnila akta poveljevanja. Navedbe tožnice, da se ob ravnanju D. D. ni počutila prijetno in ga je dojemala kot trpinčenje, same po sebi niso odločilne. V ugotovitvah sodišča ni podlage za zaključek o obstoju elementa trpinčenja.

43. Glede na navedeno očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer tožnica ni dokazala niti nastanka nepremoženjske škode. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek z obrestmi.

**K odločitvi o stroških postopka:**

44. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče za kasnejše pripravljalne vloge toženke priznati 50 % vrednosti postavke, ki je določena za odgovor na tožbo. Sodišče je utemeljeno priznalo nagrado po tar. št. 16/2 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), tj. 75 % od vrednosti 400 točk oziroma 300 točk za vsako pripravljalno vlogo.

45. Skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk. To določbo je sodišče uporabilo pravilno. Za čas potovanja na sodišče in nazaj, ki ne traja dlje kot 30 minut, pripada pooblaščenki toženke za vsakega od narokov 2 x po 20 točk, to je skupno 40 točk. Ker je bil torej pristop na narok za pooblaščenko toženke povezan z določeno izgubo časa, ji tožnica neupravičeno odreka pravico do nagrade za odsotnost iz pisarne.

46. Pritožba utemeljeno opozarja, da po prvem odstavku 6. člena OT pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje. Navedeno pomeni, da urnina za narok 29. 11. 2019 namesto 800 točk znaša 400 točk. Po navedeni določbi pripada pooblaščenki za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro še urnina v vrednosti 50 točk. To določbo je sodišče uporabilo pravilno.

47. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nepravilnem obračunu stroškov za odgovor izvedenke na ekspertno analizo mag. C. C. Sklep sodišča o izvedenini z dne 12. 12. 2022 je pravnomočen. To pomeni, da je tožnica dolžna toženki, ki je položila predujem za pisno dopolnitev mnenja in je v tem sporu o glavni stvari uspela, povrniti izdatek za opravljeno storitev izvedenke.

48. Po prvem odstavku 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali naključju, ki se ji je primerilo. Po prvem naroku je bilo opravljenih več narokov. Razpis in izvedba šestega naroka zaradi zaslišanja prič Z. Z. in I. I. 18. 10. 2019, kljub temu da ju je sodišče prvotno nameravalo zaslišati z drugimi pričami na naroku 14. 11. 2019, ne predstavlja krivdnega ravnanja toženke in zavlačevanja postopka. Ob podanih razlogih pritožbeno sodišče zaključuje, da predlog tožnice za povrnitev separatnih stroškov ni utemeljen.

49. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno stroške toženke znižalo za 400 točk, kar z upoštevanjem pripadajočega dela materialnih stroškov (2 % od vrednosti 1000 točk + 1 % od presežka nad 1000 točk) ter izdatkov za pričnine in izvedenino znaša skupaj 7.473,86 EUR. To pomeni, da mora tožnica namesto 7.716,26 EUR toženki povrniti 7.473,86 EUR pravdnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo v II. točki izreka (stroškovni odločitvi) tako, kot je razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

50. Ker v ostalem niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

51. Tožnica je s pritožbo uspela v manjšem obsegu, in sicer le v delu, ki se nanaša na stroške postopka kot stransko terjatev. Zato sama krije svoje stroške pritožbe (tretji odstavek 154. člena v povezavi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).