Jedro

Obračunska vrednost zapuščine je podlaga za izračun nujnega deleža. Obračun je treba opraviti upoštevaje trditve strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba pod tč. 2. razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo, imenovano sodba in sklep, najprej dovolilo spremembo tožbe, nato pa zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da imata tožeči stranki dedno pravico po pokojni materi Frančiški J. in da znaša njun dedni delež do 1/6 za vsakega na nepremičninah vl. št. 255 k.o. Š.. Ugotovilo je, da je pogodba z dne

13.5.1985 po naravi odplačna, zato bi bilo treba ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine. Ker pa tožeči stranki uveljavljata nujni delež v naravi od celotne vrednosti nepremičnin, je zahtevek neutemeljen.

Zoper sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh razlogov po 1. odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP in predlagata razveljavitev sodbe. Navajata, da je sodišče napačno uporabilo 28. člen Zakona o dedovanju - ZD, saj obračunska vrednost zapuščine ne pomeni, da je mogoče nujni delež obračunati le v denarju, pač pa je obračunska vrednost podlaga za izračun nujnega deleža v naravi. Zato ni res, da je v takih primerih mogoče zahtevati nujni delež samo v denarju in ne v naravi. Če bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, bi moralo zaradi vrednosti podrejenega tožbenega zahtevka tožbo še pred odločanjem o zadevi odstopiti Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Sodišče bo moralo izračunati višino nujnega deleža, izraženega v idealnem deležu, in nato razsoditi.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, delno pa gre tudi za nasprotujoče razloge v sodbi. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sodbo razveljaviti, sodišče prve stopnje pa bo moralo opraviti novo glavno obravnavo (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je nastala nejasnost v zvezi s tožbenim zahtevkom oziroma v zvezi s tem, kaj je predmet glavnega in kaj je predmet podrejenega zahtevka. Glede na to tudi sama odločitev ni jasna.

Povedano strnjeno, sta tožnika s tožbo zahtevala ugotovitev, da imata dedno pravico po pokojni materi in da njun dedni delež znaša 1/6 na nepremičninah, hkrati pa sta zahtevala izstavitev listine.

Z vlogo, imenovano "modifikacija" tožbe na red. št. 98, sta najprej navedla, da iz previdnosti, če bi sodišče ne priznalo zahtevka v naravi, zahtevata delež v denarju. Vztrajala sta pri prvotnem zahtevku (kot v tožbi), podrejeni zahtevek pa se je glasil na ugotovitev dedne pravice, na ugotovitev, da je delež 1/6 na nepremičninah, nato pa na izplačilo v denarju (list. št. 165). Do tu je bila stvar jasna: tako glavni kot podrejeni zahtevek sta torej vsebovala (enak) ugotovitveni del. Glavni zahtevek pod tč. 2 je vseboval izstavitev listine, podrejeni pod tč. 2 pa plačilo v denarju.

Ko pa sta z vlogo na red. št. 103 tožbo popravila z namenom, da bi bila bolj jasna, je tožba postala nejasna. Zahtevala sta namreč: 1. ugotovitev, da imata dedno pravico in da njun dedni delež na nepremičninah znaša 1/6, nato pa sta navedla, da v primeru, če sodišče temu zahtevku ne bi ugodilo, zahtevata, da sodišče razsodi, da imata pravico do vrednosti nujnega deleža v denarju.

Kaj torej ta poprava pomeni, ni jasno, kajti s popravo je očitno kot glavni zahtevek ostal le ugotovitveni del brez dajatvenega (listine), kot podrejeni pa le dajatveni del v denarju, brez ugotovitvenega.

Ko je sodišče prve stopnje odločalo, je to očitno spregledalo, saj je v razlogih sodbe zapisalo (list. št. 181 in 182), da s primarnim zahtevkom zahtevata ugotovitev dedne pravice, ugotovitev deleža in izstavitev listine. Po povedanem pa to ni res, kajti listine s popravo ne zahtevata več, sodišče pa glede na zapisane razloge očitno šteje, da je zavrnilo tudi zahtevek za izstavitev listine.

Že to so torej zadostni razlogi za razveljavitev sodbe, saj razlogi niso jasni oziroma so v nasprotju z obrazložitvijo.

Če bi se zgoraj navedeno spregledalo in bi se upoštevala zavrnitev tako kot je bil popravljen zahtevek in kot se glasi izrek sodbe v zavrnilnem delu, pa gre prav tako za nejasno odločitev. Če je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitev, da imata dedno pravico, tedaj o zahtevku za izplačilo ni več mogoče odločati. S tem ko je zavrnilo ugotovitev dedne pravice, torej temelja, je odločanje o višini ostalo brez podlage. Skratka, gre za zmedo, ki jo bosta najprej morala odpraviti tožnika, (108. člen ZPP) pri čemer bosta morala izhajati iz spremembe na red. št. 98. Jasno, določno in nedvoumno bosta morala v celoti zapisati, kakšen je njun primarni zahtevek in kakšen je njun podrejeni zahtevek, torej z vsem potrebnim besedilom, brez sklicevanja na druge vloge.

Ko gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, torej ZD, pa ima pritožba v celoti prav. To, da gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, je eno temeljnih pravil dednega prava (27. člen ZD). Nujni dedič ima torej pravico zahtevati del vsake stvari ali pravice, le oporočitelj je tisti, ki lahko določi, da gre nujnemu dediču nujni delež v denarju.

Stališče sodišča prve stopnje, da obračunska vrednost zapuščine vpliva na pravico dediča, da nujni delež dobi bodisi v naravi bodisi v denarju, tako v zakonu nima podlage. Kot je pravilno zapisano v pritožbi, je obračunska vrednost le podlaga za izračun nujnega deleža (28. člen ZD). Vprašanje, v kakšni meri je pogodba odplačna, ne vpliva na pravico dediča, v kakšni obliki bo dobil nujni delež, pač pa lahko vpliva na višino deleža. Če dedič zahteva v naravi 1/6 določene nepremičnine, pa se po ugotovitvi obračunske vrednosti ugotovi, da bi mu šlo manj, bo sodišče presežek pač zavrnilo in določilo delež v naravi, ki ustreza nujnemu deležu po opravljenem obračunu.

Doslej zbrani podatki v spisu kažejo, da je bistvo spora med strankami, koliko je bilo vredno izročeno premoženje in koliko je vrednost opravljenega dela toženca oziroma njegovih vlaganj. Če bo ugotovljena razlika, tedaj bo to predstavljalo darilo, od katerega se bo izračunal nujni delež. V naravi, torej v obliki solastninskega deleža, ga bo mogoče določiti ob upoštevanju celotne vrednosti nepremičnine (3. odstavek 26. člena in 28. člen ZD). Obračunsko vrednost zapuščine je sicer treba ugotoviti, vendar pa le v okviru pravočasnih trditev strank. Skratka v konkretnem primeru je treba upoštevati le tisto, glede česar je toženec v postopku pravočasno zatrjeval, da zmanjšuje vrednost nujnega deleža. Čeprav torej 28. člen našteva, kaj vse je treba pri obračunski vrednosti upoštevati, pa je upoštevanje treba opraviti le v okviru trditev, ne pa uradoma.

Iz teh razlogov je bilo torej treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. S tem je odgovorjeno tudi na bistvene pritožbene trditve, dana pa so tudi izhodišča za nadaljnje ravnanje sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.