Jedro

Izrek sodbe ne vsebuje potrebnih sestavin iz 4. in 7. odstavka 364. člena ZKP. Sodišče prve stopnje o predlogu državnega tožilca za preklic pogojne obsodbe sploh ni odločalo, izrek sodbe niti njena obrazložitev pa prav tako nimata razlogov o odločilnih dejstvih, med katera spadajo tudi dejstva, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Okrožno sodišče v Novem mestu je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega R. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, za katero mu je izreklo kazen šest mesecev zapora. Odločilo je, da se obtoženca iz razloga po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo je vložil pritožbo okrožni državni tožilec, ki je uveljavljal pritožbena razloga po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in po 4. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZKP ter predlagal, naj sodišče druge stopnje obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje „izreče“ kazen eno leto zapora, nakar naj mu prekliče pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 307/2003, zatem pa mu izreče ustrezno enotno kazen, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe v odločbi o kazni in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi.

Pred odločanjem na seji senata je sodišče druge stopnje pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pribavilo kazenski spis opr. št. II K 307/2003 (4. odstavek 377. člena ZKP).

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje kljub temu, da je celo že v obtožnici predlagano, naj sodišče prve stopnje obtožencu prekliče pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 307/2003 z dne 20.9.2005, ki je postala pravnomočna dne 9.11.2005 in v kateri je bila obtožencu za kaznivi dejanji protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ določena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora ter preizkusna doba štiri leta, enak predlog pa je okrožni državni tožilec ponovil v končni besedi na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje predlogu ni ugodilo, še več, razlogov za svojo odločitev ni navedlo niti v izreku izpodbijane sodbe, niti v njenih razlogih. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pritožniku, da opisano ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Izrek izpodbijane sodbe, kar velja tudi za njene razloge, namreč ne vsebuje predpisanih sestavin iz 4. in 7. odstavka 364. člena ZKP. Glede na 4. odstavek 366. člena ZKP mora izrek obsodilne sodbe vsebovati vse potrebne podatke navedene v členu 359 ZKP. To pomeni, da če obtoženec stori kaznivo dejanje v času, ko teče preizkusna doba iz prejšnje pogojne obsodbe in sodišče obtožencu izreče za novo kaznivo dejanje kazen zapora, prejšnje pogojne obsodbe pa ne prekliče, mora v izreku izpodbijane sodbe citirati pogojno obsodbo ter navesti, da se le-ta ne prekliče. Izrek sodbe mora torej takšno odločitev, da se pogojna obsodba ne prekliče, vsebovati. V razlogih izpodbijane sodbe pa je potrebno navesti konkretne okoliščine, ki so sodišče prve stopnje vodile k taki odločitvi. 7. odstavek 364. člena ZKP zavezuje sodišče, da popolno in določno navede, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, med katera spadajo tudi dejstva, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije. Pritožba okrožnega državnega tožilca je zato povsem utemeljena in ji je sodišče druge stopnje ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je navedena odločba razveljavljena v celoti, sodišče druge stopnje ni preizkušalo ostalih pritožbenih navedb, ki so se nanašale na izrečeno višino kazni zapora za sedaj obravnavano kaznivo dejanje.

V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo najprej pribaviti spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 307/2003, saj brez spisa ne more odločati o predlogu okrožnega državnega tožilca za preklic pogojne obsodbe. Za odločanje o preklicu pogojne obsodbe ne zadošča le vpogled v kazenski list. Spis Okrajnega sodišča v Kočevju opr. št. K 103/2005, katerega bo prav tako potrebno pribaviti, pa je pomemben zaradi ugotavljanja okoliščin iz 41. člena KZ, saj okrožni državni tožilec obtožencu očita, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v času, ko je zoper njega tekla preizkusna doba tudi po tej sodbi. Glede pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 203/2003 bo sodišče prve stopnje moralo presoditi okoliščine, ki se nanašajo na sedaj obravnavano kaznivo dejanje in obtoženca, predvsem sorodnost storjenih kaznivih dejanj, nagib obtoženca, ki ga je vodil k storitvi kaznivega dejanja v času preizkusne dobe, predvsem pa, ali je zaradi novo storjenega kaznivega dejanja potrebno spremeniti oceno o obtoženčevem bodočem vedenju. Ko bo presodilo vse pomembne okoliščine, bo odločilo, ali bo obtožencu izrečeno pogojno obsodbo preklicalo ali ne. Odločbo o kazenski sankciji bo sodišče prve stopnje moralo na novo izreči v celoti, pri čemer bo tudi v primeru, v kolikor se ne bo odločilo za preklic pogojne obsodbe, takšna odločitev morala biti razvidna ne le iz razlogov sodbe, temveč tudi iz njenega izreka. Za svoje zaključke bo sodišče prve stopnje tokrat moralo navesti popolne in prepričljive razloge.