Jedro

V vseh spornih letih je šlo pri tožničinem delu preko polnega delovnega časa za redno obliko dela (in ne za poseben delovni pogoj), tako da ni izpolnjen temeljni pogoj, da bi se plača, ki je bila za nadurno delo izplačana, upoštevala pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 5. 2009 in št. ... z dne 24. 12. 2008 in naloži tožencu, naj v roku 30 dni od izdaje sodbe izda novo odločbo, v kateri pri izračunu pokojninske osnove za tožnico upošteva tudi plačo, izplačano za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1982 ter izplača zakonske zamudne obresti od zneska vsakomesečne razlike med že izplačano in na novo odmerjeno pokojnino od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je šlo pri tožničinem delu med leti 1972 ter 1974 za redno obliko dela. V obrazložitvi je navedlo, da je tožnica v dokaz svojih navedb zgolj opisovala način dela med leti 1972 do 1974 ter priložila potrdilo delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa ter kopije samoupravnih aktov. Navedbam delodajalca v potrdilu z dne 12. 1. 2009 sodišče ni sledilo in štelo le-te kot nedokazane. Tožnica zaključke sodišča prve stopnje izpodbija. V svojih navedbah in zaslišana kot stranka, je natančno opisala način dela na poliestru in pojasnila, kakšna škoda bi nastala, če delo ne bi bilo takoj opravljeno. V tem smislu je lahko zjutraj prišel inženir z naročilom, da mora biti naslednjega dne pripravljena določena količina izdelkov oziroma modelov. Če delo ne bi bilo opravljeno, bi poleg škode zaradi zavrženega materiala, nastala predvsem škoda oziroma izguba strank. Sodišče prve stopnje je tudi mimo predloženih dokazov zaključilo, da tožnica ni predložila dokazov za navedbe delodajalca v potrdilu z dne 12. 1. 2009. Takšen zaključek sodišča je nesprejemljiv. Ker je potrdilo samo listinski dokaz, bi ga moralo sodišče kot takega presojati oziroma obrazložiti, zakaj navedbam v tem potrdilu ne sledi. Ne more pa sodišče odločati mimo vsebine potrdila delodajalca z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, ker ni predložila nadaljnjih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da je vsebina potrdila resnična oziroma ni predložila takšnih dokazov, ki bi potrjevali, da delodajalec v potrdilu ni podal lažne izjave. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z delom preko polnega delovnega časa v obdobju med leti 1975 do 1982 zaključilo, da tudi v tem primeru ni šlo za delo, ki se po takrat veljavnih predpisih o delovnih razmerjih šteje kot posebni pogoj dela. Tožnica je v svojih navedbah ter zaslišana kot priča izpovedala, kdaj vse je prihajalo do nadur. Prav tako je pojasnila, zakaj ni bilo mogoče zgolj na plačilni dan zaposliti dodatne delavke oziroma zakaj v ostalih primerih potrebe po nadurnem delu ni bilo mogoče odpraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da nadure niso povezane z odsotnostmi zaradi bolniških in porodniških odsotnosti. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je napačen. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da tožnica ni izkazala pisnih odredb za delo s potrebnimi dokazi. Za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa odrejeno zgolj pisno ali ustno, temveč ali delo po vsebini ter skladno z relevantnimi predpisi, šteje kot poseben pogoj dela. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 318/2010. Prav tako je po ustaljeni sodni praksi delavec upravičen do povračila ur, ki jih je opravil po polnem delovnem času, tudi če nadurno delo ni pisno odrejeno, ter se v zvezi s tem sklicuje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 2143/2001. Po prepričanju tožnice je očitno, da je v konkretnem primeru izpolnjen eden od navedenih razlogov in sicer, da bi se varovala materialna sredstva pred nepopravljivo škodo in je tako izpolnjen kriterij za opravljanje dela preko polnega delovnega časa. Sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VII Ips 204/2003 z dne 20. 4. 2004, da je le v primeru, če se opravlja delo preko polnega delovnega časa, zato ker potreba za to nastopi iznenada, največkrat zaradi višje sile oziroma da bi se obvarovala materialna sredstva pred nepopravljivo škodo oziroma da bi se odpravila škoda, podana zakonita podlaga za odmero pokojnine na podlagi upoštevanja plač, prejetih za delo preko polnega delovnega časa. Po njenem prepričanju ni podlage za zaključek, da ni nikakršne osnove za vštetje navedenega dohodka v pokojninsko osnovo, ker naj bi pri tožnici šlo za redno obliko dela. Citirani zaključek prvostopenjskega sodišča je zelo splošen, prav tako pa sodišče neustrezno minimalizira pomen dejstva, da gre za zelo majhno število opravljenih nadur, v štirih letih celo pod 10 ur letno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi s sodbo, s katero zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje na prvo stopnjo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), prav tako ni zagrešilo s strani tožnice uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Glede na pritožbene razloge in navedbe pa pritožbeno sodišče še dodaja.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne bi imela razlogov oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni. Prav tako ni podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sicer v zvezi z vprašanjem, ali je tožnica preko polnega delovnega časa opravljala tako delo, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen.

Bistveno za odločitev o spornem vprašanju je, ali je možno za tožničino delo v podaljšanem delovnem času v uveljavljanem obdobju, glede na določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj, šteti, da je bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj v smislu takrat veljavnih predpisov s področja delovnih razmerij. Za tožnico materialni predpisi, na katerih temelji izpodbijana sodba, niso sporni. Sporna je njihova uporaba s strani sodišča prve stopnje.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila v skladu z v spornem obdobju veljavnimi delovnopravnimi predpisi in sicer Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 12/1970), Zakonom o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70) in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci ter zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74, v nadaljevanju ZMRDZDI, ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974), Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami, v nadaljevanju ZDR/77, ki je stopil v veljavo 7. 1. 1978), uvedba dela preko polnega delovnega časa dopuščena le v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo. Tako delo pa je lahko trajalo največ toliko, da so se odpravile ali odvrnile škodljive posledice.

Vsi takrat veljavni delovnopravni zakoni so dopuščali uvedbo dela preko polnega delovnega časa le v primeru nastopa izjemnih, nepredvidljivih ali kratkotrajnih okoliščin in se je samo tako delo štelo kot poseben delovni pogoj. Delovna organizacija dela preko polnega delovnega časa ni smela uvesti, če je bilo delo mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, z ustrezno razporeditvijo dela, z ustrezno razporeditvijo delovnega časa, ter z uvajanjem novih izmen oziroma z zaposlitvijo novih delavcev.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na dejansko stanje, kot izhaja iz tožničinih navedb in izvedenih dokazov, pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nikakršnih nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščinah. Takšna ugotovitev velja za vsa uveljavljana leta. Velja pa tudi za vsa dela, kot jih je navedla in opisala tožnica.

Tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožničinem načinu dela za redno obliko dela, ki se je izvajalo v vseh letih od leta 1972 do 1982. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica za delo v oddelku poliplast v času od leta 1972 do 1974 ni dokazala, da je šlo za takšno delo, ki se je po takrat veljavnih predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj.

Neutemeljene so prav tako pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dopis delodajalca z dne 12. 1. 2009. Sodišče je povzelo vsebino tega dopisa in poudarilo, da v njem ni navedeno tožničino delo pri poliestru, ampak da zgolj pavšalno navaja, da je bilo delo, ki ga je tožnica zasedala, nujno potrebno. Le v zvezi z navedbo, da je šlo za specifično delo, je zaključilo, da ni predložilo nobenega dokaza, s katerim bi dokazala, v čem je specifičnost tožničinega delovnega mesta v smislu opravljanja dela preko polnega delovnega časa in posebnega delovnega pogoja in da ji ni uspelo dokazati, da je šlo za delo, ki se je po takrat veljavnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. Sama tožnica je izpovedala, da je do nadur prišlo, ko so modelarji znotraj tega oddelka pripravili model, oni pa so pripravili zmes, ker je bilo navedeni model nujno potrebno vliti, saj bi se masa strdila. Dobila je pisno odredbo, iz katere je bilo razvidno, da mora ostati toliko ur po rednem delovnem času, saj brez tega ne bi dobila plačanih nadur. Šlo je torej za redno obliko dela in ne za izjemno, nepredvidljivo in izjemno obliko dela.

Sodišče prve stopnje pa je tudi za delo v obdobju od leta 1975 do 1982 pravilno zaključilo, da tudi v tem primeru ni šlo za delo, ki se po takrat veljavnih predpisih o delovnih razmerjih šteje kot poseben delovni pogoj. Tožnica je v tem obdobju delala kot blagajnik na oddelku izplačil in je vnaprej vedela, da bo morala opravljati nadure. Enako je glede organizacije samega dela, podjetje bilo seznanjeno, da gre za odsotnost delavk zaradi porodniške, ni pa izvajalo nobenih ukrepov, predvidenih v delovnopravnih prepisih za preprečitev nadurnega dela. Vsa navedena opravila bi bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela in z razporeditvijo delovnega časa oziroma z zaposlitvijo novih delavcev. Ker se tožnica na takšne ukrepe ni sklicevala, ampak zgolj na razloge, zakaj samo na plačilni dan ne bi mogli zaposlitvi dodatne delavke, jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ne da bi se ukvarjalo z razlogi, ki jih je navajala tožnica.

Nadalje ni ključnega pomena za samo odločitev dejstvo, da kljub določbi v samoupravnem splošnem aktu, v katerem je izredno določeno, da se delo v daljšem od polnega delovnega časa odredi s pismenim nalogom, le-to ni bilo odrejeno na ta način, torej pismeno oziroma kot je navedla tožnica, da ne razpolaga z nobenim pisnim nalogom.

Glede na vse navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za delo preko polnega delovnega časa, ki bi bilo uvedeno v skladu z že navedenimi delovnopravnimi zakonskimi določbami in je torej utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zmotno je pritožbeno stališče, da je v konkretnem primeru izpolnjen eden od navedenih razlogov in sicer, da bi se obvarovala materialna sredstva pred nepopravljivo škodo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.