Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo regulacijsko začasno odredbo. Odklop električne energije lastnika transformatorske postaje, ki ni elektro podjetje, lahko pomeni težko nadomestljivo škodo, saj podjetje brez elektrike ne more delati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu z dne 11. 12. 2018. S tem sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti pogoje, da bo poslovni prostor, last prvotožeče, priklopljen na električno omrežje, in sicer tako, da poslovni prostor priklopi na električno omrežje in na trafo postajo, kot je bil ta priklop pred motilnim dejanjem. Toženi stranki je naložilo, da se vzdrži kakršnegakoli motilnega dejanja, ki ima za posledico odklop električnega omrežja za poslovni prostor v posesti tožečih strank in v primeru kršitve zagrozilo s plačilom denarne kazni 1.000,00 EUR na dan.

2. Proti sklepu o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in napačno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je preseglo trditveno podlago tožeče stranke in samostojno odločilo o tem, kaj naj bi predstavljalo nenadomestljivo škodo. Ta škoda pa je podlaga za izdajo regulacijske začasne odredbe. Zato je sodišče ravnalo v nasprotju s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Piše, kdaj je moč izdati regulacijsko začasno odredbo. Sodišče težko nenadomestljivo škodo presoja zelo strogo. To je bilo določeno tudi v ustavni odločbi Up 275/97. Tam je bilo zapisano, da je težko nadomestljiva škoda, kadar bo njena vrednost v denarju le s težavo povrnjena. Ta začasna odredba se izda, kadar nekdo nima dostopa do svojega doma ali zdravstvene oskrbe. Gre za nedenarne terjatve. Tožeča stranka pa je navajala zgolj posledice v primeru daljšega izpada oskrbe z električno energijo, kar niti ni izkazala. Drugotožena stranka pa je zatrjevala, da svoje poslovne dejavnosti brez električne energije ne more opravljati. Navajala je izpad dohodka kot poslovno škodo in nemožnost plačila svojim zaposlenim. Vendar gre za pavšalne navedbe. Drugotožena stranka ni navedla, koliko ima zaposlenih, kakšne pogodbe ima, zakaj je morala odpovedati in zlasti, da je možnost priklopa z lastnim agregatom, tako da nima škode. Sodišče ni upoštevalo dokazov tožene stranke, fotografij generatorja. Generator je nekaj 100,00 EUR in to prepreči vsako škodo. Sodišče pa v 3. točki zapiše, da je za opravljanje gospodarske dejavnosti električna energija nujna. Ne pojasni niti, za kakšno gospodarsko dejavnost gre, sodišče pa kar sklepa, da vsaka gospodarska dejavnost potrebuje električno energijo. Sodišče je zanemarilo trditve tožene stranke o nevarnem stanju transformatorske postaje, o dotrajanosti in tehnični nevzdržnosti, kar je bilo potrjeno s strani vzdrževalca B. B. Tožena stranka je večkrat pozvala k ureditvi samostojnih odjemnih mest. Sodišče bi pri svoji odločitvi moralo tehtati na eni strani izpad elektrike pri tožeči stranki, ki jo lahko nadomesti z manjšim generatorjem, na drugi strani pa z izpadom in hujšo okvaro transformatorja, kar bi pomenilo večjo škodo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Pokaže fotografijo iz zraka, kjer je označena bivša predilnica, ki jo napaja transformator. Sama velikost industrijske cone pokaže, da napajanje elektrike v poslovni prostor tožeče stranke ni velikega pomena. Tožena stranka pa je odklopila elektriko le A., d.o.o., ker je z njimi v sporu. Pravilno je, da gospodarska družba nujno potrebuje elektriko za normalno poslovanje in da se prepreči nepopravljiva škoda. Škoda se pokaže v nezmožnosti izplačila zaposlenim, izgube posla in prenehanje poslovanja družbe. Tožena stranka pa mora tožeči stranki po dogovoru dobaviti elektriko. Opozarja, da v letu 2011 še pripravljalni narok ni bil razpisan in bi v primeru neizdaje začasne odredbe bila tožeča stranka dve leti brez elektrike.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v predlogu tožeče stranke za predlagano regulacijsko začasno odredbo. Pravilno je tudi povzelo razloge iz ustavne odločbe Up 275/97. Gre za zavarovanje nedenarne terjatve, ko je treba zagotoviti varstvo obstoječega stanja do izdaje pravnomočne odločbe. Izpolnjena morata biti dva pogoja: verjetnost obstoja oziroma nastanka terjatve in zatrjevana možnost nastanka težko nadomestljive škode.

6. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana terjatev tožeče stranke in izkazana v zahtevi po posestnem varstvu, ker je tožena stranka odklopila tožeči stranki dostop do električnega omrežja. Tožeča stranka je lastnik poslovnega prostora in najemnik, to je podjetje A., d.o.o. Tožena stranka pa ima v posesti transformator in elektroenergetsko omrežje za območje PC ..., na podlagi katerega je po dogovoru vrsto let omogočala oskrbo elektrike vsem lastnikom poslovnih prostorov na naslovu Cesta 1. Tožena stranka v pritožbi ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odklopila elektriko tožeči stranki.

7. V pritožbi se tožena stranka ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za opravljanje gospodarske dejavnosti nujna električna energija in da bi izpad električne energije pomenil tudi izpad dohodka tega podjetja, nezmožnost poslovanja zaradi odklopa, nezmožnost izplačila plač delavcem, kar predstavlja kaznivo dejanje. Tožena stranka meni, da ker si je tožeča stranka nabavila generator, njeno ravnanje ne predstavlja nevarnosti nastanka nenadomestljive škode, kot jo zahteva pravni standard regulacijske začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za izdajo regulacijske začasne odredbe dovolj obstoj nevarnosti, da podjetje ne more delati, ker potrebuje električno energijo in zato bi lahko prišlo v težave, da ne more izplačevati plač oziroma ne bi mogla nadaljevati dela v poslovnih prostorih. Samo dejstvo, da si je tožena stranka pomagala z generatorjem, še ne pomeni, da izdaja začasne odredbe ni bila potrebna. Sodišče pravilno ugotavlja, da je agregat nadomestni vir električne energije in ne more predstavljati dolgoročne rešitve za oskrbo poslovnih prostorov z električno energijo. Treba je tudi pritrditi tožeči stranki, kar navaja v odgovoru na pritožbo, da je v zadevi minilo kar nekaj časa, od kar je bila tožba vložena (3. 12. 2018) in da bi, če ne bi bilo izdane začasne odredbe, tožeča stranka ne mogla poslovati. Težko je pričakovati, da bo nekdo reševal situacijo z agregatom toliko časa.

8. Pritožba še opozarja, da sodišče ni tehtalo navedb tožene stranke o tem, da je transformacijska postaja stara in nevarna in na drugi strani trditev tožeče stranke o potrebi dostopa do električne energije zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tehtalo odgovora tožene stranke. Gre za navedbe v 2. točki sklepa. Vendar je očitno štelo, da so razlogi tožeče stranke močnejši kot razlogi tožene stranke (7. točka sklepa). Tožeči stranki sta ves čas zanikali neupravičene posege v E-omrežje, v fazi izdaje začasne odredbe pa je sodišče tehtalo nevarnost škode. Ni odveč pripomniti, da je v času vložitve pritožbe (22. 1. 2021) tožena stranka še zmeraj grozila z možnostjo preobremenjenosti transformatorja in to brez dokaza, da bi kljub priklopu tožeče stranke do tega prišlo. Sodišče tako ni odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke in ima o tem zadosti razlogov.

9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki so v tem primeru materialnopravne narave in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb ZPP. Sklep sodišča prve stopnje je obrazložen in sodišče je svojo odločitev v tej fazi postopka dovolj obrazložilo.

10. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.