Jedro

Pri presoji, ali gre nevarno dejavnost v konkretnem primeru, ko se je tožnica poškodovala pri vojaškem urjenju, ki se je opravljalo na vadbeni oviri na specifičnem terenu v dežju in burji, kar je terjalo od vseh večjo angažiranost in pazljivost pri izvedbi vaje v popolni vojaški opremi, je treba uporabiti drugačen kriterij kot pri ocenjevanju podobnih aktivnosti v vsakdanjem življenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 14.999,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.982,50 EUR od 28. 1. 2008 dalje do plačila, od zneska 1.001,30 EUR od 26. 11. 2007 dalje do plačila, od zneska 3,29 EUR od 8. 7. 2006 dalje do plačila, od zneska 3,28 EUR od 10. 8. 2007 dalje do plačila in od zneska 9,30 EUR od 10. 11. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (1. odst. izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (še znesek 14.179,34 EUR in zamudne obresti od 29. 5. 2006 dalje), je sodišče zavrnilo (2. odst. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.194,70 EUR v roku 15 dni, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, glede stroškov tožene stranke pa je odločilo, da jih krije stranka sama (3. odst. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1. in 3. odst. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnica ni podala v tožbi kakršnekoli trditvene podlage glede krivdne odgovornosti delodajalca oz. glede tega ni konkretizirala nobenih očitkov. Ni navajala ničesar o tem, kako bi lahko preprečila nesrečo, da do škode ne bi prišlo. Glavni dejavnik, ki je vplival na nastanek škodnega dogodka, je tožničina nepazljivost in njena pasivnost. Sodišče je dalo premajhen pomen izpovedbama prič K. in U. in ni pojasnilo, zakaj ju je štelo za neverodostojni. Tožnica je poudarila, da teren ni bil v neposredni povezavi z nesrečo. Konkretna vaja je bila enostavna, izvajali pa so jo kandidati za vojaka, ki so telesno in psihično dobro pripravljeni. Inštruktor je pred začetkom vaje vsem kandidatom obrazložil, kako se izvaja vaja. Tožnica je podala pavšalen očitek o neprimernih vremenskih razmerah, ki pa ga ni konkretizirala. Vaja je bila načrtovana, vodena, nadzorovana in varovana, kar izhaja iz listinske dokumentacije in izpovedb prič. Tožnica je v svoji izpovedbi potrdila, da je inštruktor stal zraven in nadziral izvajanje vaje. Priče I., K. in F. so navedle, da je bila vaja predstavljena in ustrezno prikazana. Sprašuje se, kako bi inštruktor lahko zaznal, da so kandidati naredili kaj narobe, če bi opazovali vajo od daleč. Tožnica je potrdila, da pri doskoku z ovire ni šlo za nič posebnega. Takrat ni padla z ovire, temveč je klecnila in je padla šele v nadaljevanju. Na tleh pa kandidata ni mogoče prestreči. Sodišče ni obrazložilo, v čemu naj bi se kazala ugotovitev, da tožnica ni bila ustrezno poučena o pravilni izvedbi vaje. Tožnica bi morala ravnati z večjo skrbnostjo in pazljivostjo glede na dejstvo, da jo je pred tem že trikrat napačno izvedla. Sodišče je pri presoji zahtevkov upoštevalo zgolj izpovedbo tožnice in njenih prič. Ni bilo izkazanih nikakršnih razlogov za pridobitev poročila Agencije RS za okolje in prostor o vremenskih podatkih, čemur se je protivila. Ne strinja se z višino ugotovljene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče se je zmotno oprlo na ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da tožnica ni več trajno sposobna za delo vojakinje. Izvedeniško mnenje je nedorečeno in v medsebojnem nasprotju ter v nasprotju z zdravniškimi izvidi. V pritožbi opredeljuje posamezne vrste priznanih škod in meni, da so tožnici prisojene v previsokem znesku. Primerna bi bila odškodnina največ v višini 9.650,00 EUR. Poleg tega izpodbija tudi višino prisojene premoženjske škode. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu pravilno razsodilo. V tožbi je navedla, da se je izvajala vaja v nasprotju s pravili stroke in podala trditve glede odgovornosti tožene stranke. Sodišče je ocenilo njeno sodbo soodgovornost na 15 %, kar je štelo kot njen prispevek k nastanku škode. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbe prič ter se opredelilo tudi do izpovedi inštruktorjev K. ter U.. Očitek pomanjkanja trditvene podlage na njeni strani ni sprejemljiv, saj ga tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo ni podala. Takrat je deževalo, pihala pa je močna burja, kar je ustrezno konkretizirala. Nihče ni nikoli trdil, da inštruktorja na vadbišču nista bila prisotna, saj je tožnica ves čas navajala le to, da ob vaji ni bilo fizičnega varovanja, kar se je v dokaznem postopku potrdilo. Po izpovedbah prič K. in F. so vajo demonstrirali kandidati po navodilih inštruktorja. U. je sicer stal zraven, vendar predvsem zato, da je nadziral izvajanje vaje, ne pa zaradi fizičnega varovanja. Njen padec bi se ob ustreznem varovanju lahko preprečil, dejstvo je, da vaje ni napačno izvedla pri samem doskoku, temveč jo je med njenim izvajanjem v zraku zaneslo v eno stran, saj ni skočila naravnost. Takrat se je šele usposabljala za poklicno vojakinjo, kar pomeni, da še ni bila vojakinja. Tožena stranka ni podala pripomb na izvedeniško mnenje, temveč je v pripravljalni vlogi zgolj nasprotovala nekaterim ugotovitvam izvedenca glede zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožena stranka ni v ničemer izkazala, da bi bila prisojena odškodnina previsoka. Niti ni navedla primerov iz sodne prakse, da bi bile oškodovancem v podobnih primerih priznane nižje odškodnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tako glede temelja škodne odgovornosti kot glede višine prisojene odškodnine tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega v zvezi z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Neutemeljena je pritožba, da tožnica pri uveljavljanju zahtevkov ni izhajala iz nikakršne trditvene podlage o obstoju odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča določa pravila o dokaznem bremenu tista stranka, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. V pravdi gre za kontradiktoren postopek, v katerem obe stranki postavljata tako trditve o dejstvih, na katere opirata svoje zahtevke in svoje ugovore, kot tudi trditve, s katerimi izpodbijata trditveno in dokazno gradivo nasprotne stranke. V konkretnem primeru se tožnica v tožbi ni sklicevala na konkreten očitek odgovornosti tožene stranke, temveč zgolj na dejstva, zaradi katerih je prišlo do nesreče. Vendar je v nadaljevanju še pred prvim narokom glavne obravnave v pripravljalni vlogi (listovna št. 16 in 18) očitala toženi stranki, da se vojaška vaja ni izvajala skladno s pravili stroke, da ni bilo s strani tožene stranke nikakršnega fizičnega varovanja, ki bi preprečilo škodo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah odgovorila na takšne tožničine trditve, vendar se ni tako v pisnih vlogah in tudi ne na prvem naroku glavne obravnave (list. št. 52) v ničemer sklicevala na pomanjkanje trditvene podlage v tožničinih navajanjih. To je opozorila šele v pritožbi, vendar prestavlja takšno opozarjanje novoto, ki se ne more več upoštevati (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na nejasnosti v odločilnih dejstvih, nasprotja med izpovedbami prič in temu, da je sodišče dalo prevelik pomen izpovedbi tožnice in pričam na njeni strani, ne pa tudi inštruktorjema K. in U.. Pritožbeno sodišče glede tega ni ugotovilo nikakršnega protislovja, saj je sodišče prve stopnje v odločilnih dejstvih povzelo izpovedbe ter poleg tega pravilno ocenilo listinske dokaze, vključno z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Sicer pa se tožena stranka v bistvu ne strinja s sprejeto dokazno oceno ter navedbo o sprejemu verodostojnih izpovedb, ki naj bi bile tudi pavšalne narave. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je obveznost sodišča, da pretehta pomembnost dokazov glede na zatrjevana dejstva in se opredeli do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče namreč skladno z načelom proste presoje dokazov (8. čl. ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Glede tega je pomembno, da se sodišče med izvajanjem dokazov o njihovi verodostojnosti (če gre za zaslišanje prič) prepriča tudi z neposrednim vtisom na obravnavi, zaradi česar je potrebno tem bolj sprejeti ugotovitev sodišča prve stopnje, zakaj je določenim dokazom poklonilo verodostojnost, ostalim pa ne. Izpodbijana sodba vsebuje glede tega obrazložene razloge, v čemu je verjelo določenim izpovedbam bolj kot drugim oz. sprejelo konkretne dokaze za odločilne tako glede dejanskega stanja obravnavane nesreče kot soodgovornosti strank za nastalo škodo.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnica v celoti odgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo namen vojaškega usposabljanja in urjenja kandidatov za vojake na način, kot se je izvajalo v konkretnem primeru. V tej zvezi je pravilno ugotovilo, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju takšnega profila izvajalcev drugačen kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti oz. aktivnosti delavcev v (civilnem) življenju. Namen vojaškega urjenja je v tem, da se usposobi vojake za ustrezno ravnanje v vojni ali podobnih dogodkih, v kar spada tudi premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram, kar zahteva od kandidatov večjo fizično in psihično pripravljenost. Gre za izvajanje nalog v vseh vremenskih okoliščinah. V konkretnem primeru se je to opravljalo na vadbeni oviri na specifičnem terenu v dežju in burji, kar je terjalo od vseh večjo angažiranost in pazljivost pri izvajanju vaj, še posebno ob dejstvu, ker so takrat kandidati izvajali vaje v popolni vojaški opremi bojevnika. Sodišče prve stopnje je določno obrazložilo potek vseh odločilnih dogodkov in okoliščin, zaradi katerih je prišlo do nesreče in nastanka škode na strani tožnice. Zato kakršnokoli drugačno navajanje tožene stranke, da temu ni bilo tako, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da nobeden od inštruktorjev, to je K. in U., ni demonstriral, kako se pravilno opravi vaja, njeno izvedbo sta le opisala, nato pa sta jo dva naključno izbrana kandidata poskušala prikazati. Takrat so izvajali vaje na oviri na način, da so bili kandidati razdeljeni v štirih skupinah. V skupini, kjer je bila tožnica, je pri oviri stal U., pri čemer je inštruktor K. kot poveljnik voda krožil od skupine do skupine. Pri sami izvedbi vaje kandidatom ni bilo zagotovljeno neposredno fizično varovanje pri oviri in sicer ne s strani inštruktorjev in tudi ne s strani kandidatov. V tej zvezi je K. na vprašanje, ali bi varovanje z dvema osebama na vsaki strani lahko preprečilo tožničin padec izpovedal, da bi obe osebi verjetno tožnico lahko prestregli. Fizično varovanje ni bilo potrebno zgolj zaradi varovanja kandidata pri doskoku, temveč tudi zato, da se ta ne bi zapletel med žice na oviri. Tožnica je tistega dne prvič izvajala vaje na takšni oviri, poškodovala pa se je pri doskoku.

V tej zvezi je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbe tožnice in ostalih zaslišanih prič, ter se opredelilo do tega, kakšno vlogo in pristojnost sta imela inštruktorja pri izvajanju vaje in do pomanjkljivosti glede varovanja, na kar bi morala biti posebej pozorna. V tej zvezi je sodišče pravilno ocenilo delež soodgovornosti strank za nastanek škode in posledic v razmerju 85 % pri toženi stranki in na drugi strani 15 % odgovornosti pri tožnici. Glede tožnice je ugotovilo, da bi morala takrat ravnati z večjo skrbnostjo in pazljivostjo glede na dejstvo, da je pred tem že trikrat napačno izvedla vajo, nakar bi morala biti pri nadaljnji ponovitvi toliko bolj pozorna. Vendar je tožnica očitno sprejela takšno razlogovanje o sodeležu njene krivde za nastanek škode, saj se zoper sodbo v zavrnilnem delu ni pritožila.

Pravna podlaga za priznanje odškodnine po višini je v določbi 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), po kateri prisodi sodišče oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine, za strah ter za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, če so spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče upošteva pri odločanju o zahtevku za povrnitev nematerialne škode pomen prizadete dobrine in namen takšne odškodnine, pri čemer pazi tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta na eni strani njena individualizacija ter na drugi strani objektivna pogojenost višine škode. Sodišče mora upoštevati različne okoliščine posameznega primera in ravnati z vso skrbnostjo, da določi odškodnino čimbolj objektivno glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter njihovimi odškodninami. Poleg tega mora upoštevati primerljive zadeve iz sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škodnih primerov. V tej zvezi se višina odškodnine presoja tudi na način, da se najprej preračuna, koliko povprečnih neto plač na zaposleno osebo v Sloveniji znašajo posamezne odškodnine v času izdaje sodbe. Šele na podlagi takšnega obravnavanja in preizkusa škodnega primera se lahko zaključi, da ustreza odmerjena odškodnina pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, ko je med ostalim zaslišalo tožnico in pridobilo mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A., prisodilo tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini, ki je tudi po stališču pritožbenega sodišča sprejemljiva glede na težo in posledice nastalih poškodb. Tako prisojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih. Tožnica je bila zaradi poškodbe kolena, ki jo je utrpela v konkretni delovni nesreči, dejansko 18 mesecev v bolniškem staležu, po ugotovitvah izvedenca je zmanjšano sposobna za določene športne, rekreativne in družabne aktivnosti, zmanjšanje takšnih aktivnosti ocenjuje na 14 %. Sodišče prve stopnje je pri višini odškodnine za materialno škodo pravilno zmanjšalo njeno višino zaradi že ugotovljenega 15 % deleža tožničine soodgovornosti za nastanek škode. Zato je iz tega naslova prisojen znesek v višini 13.982,50 EUR povsem ustrezen in sprejemljiv. Pritožba sicer navaja, da bi bila ustrezna odškodnina največ v višini 9.650,00 EUR, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča, razen pavšalnih navedb, glede tega v ničemer ne konkretizira utemeljenosti takšne višine.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na prisojeno višino materialne škode, ki je nastala tožnici zaradi stroškov prevoza na preglede, hospitalizacije, terapije in podobno. Tožnica je opredelila vsako postavko takšnih stroškov, v tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo povprečno višino cene kilometrine v obdobju, ko je tožnica obiskovala zdravnike oz. v ustanovah izvajala ustrezno zdravljenje in terapije. Gre za čas od nastanka poškodbe 29. 5. 2006 do 26. 11. 2007, ko se je po mnenju izvedenca medicinske stroke zdravljenje zaključilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženimi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnica pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, pri čemer na drugi strani tožničin odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).