15. 12. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Alojz Arsenjuk, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 15. decembra 2010

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 847/2009 z dne 21. 1. 2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4717/2008 z dne 3. 6. 2009 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 868/2002-I z dne 4. 6. 2008 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.V pravdnem postopku zaradi plačila 36.168 EUR je bil zavrnjen predlog pritožnika (tedaj toženca) za obnovo postopka. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da predlog za obnovo postopka ne more biti uspešen, saj pritožnik v njem ni jasno in natančno navedel obnovitvenega razloga. Poleg tega pa okoliščina, na katero se je v predlogu skliceval pritožnik, ni takšna, da bi jo bilo mogoče uvrstiti pod obnovitveni razlog "novih dejstev in dokazov".

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je v nasprotju s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave, da sodišče od njega zahteva, naj poda pravno kvalifikacijo razloga za obnovo postopka. Meni, da sodišče zakon pozna po uradni dolžnosti in zato ne rabi ustrezne pravne kvalifikacije s strankine strani. Meni, da je sodišče s tem stranki naložilo breme, ki ga drugim strankam ne nalaga, kar naj bi bilo v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Do kršitve te pravice naj bi prišlo tudi zato, ker je sodišče po mnenju pritožnika preozko razlagalo pojem obnovitvenega razloga "novih dejstev in dokazov". Pritožnik meni, da v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) ni podlage za stališče, da predloga za obnovo ni mogoče utemeljiti z dejstvi in dokazi, ki kažejo na neverodostojnost priče, saj naj ta dejstva ne bi bila neposredno v zvezi z zahtevkom. Meni, da je to stališče očitno napačno in da nima opore v pravilih logičnega mišljenja.

B.

3.Zavrniti je treba pritožnikovo stališče, da je v nasprotju s človekovimi pravicami ali temeljnimi svoboščinami, če se od stranke zahteva, da poda ustrezno pravno utemeljitev predloga za obnovo postopka po 394. členu ZPP. Treba je upoštevati, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, za vložitev izrednega pravnega sredstva pa ZPP zahteva, da stranko zastopa odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Odvetnik je pravni strokovnjak in zakonodajalec je z določitvijo obveznega zastopanja po odvetniku v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (med drugim) zasledoval cilj večje kvalitete vlog v postopkih s temi pravnimi sredstvi, kar izboljšuje delovanje sodnega varstva v celoti, sicer pa tudi koristi boljšemu varstvu pravic strank v konkretnem sodnem postopku. Že v izhodišču je zato težko razumeti stališče, da naj bi bilo za pravice strank v sodnih postopkih škodljivo, če se od odvetnikov kot pravnih strokovnjakov zahteva, da pred oziroma ob vložitvi pravnega sredstva proučijo tudi pravne vidike spora ter o njih v pravnem sredstvu podajo ustrezno argumentacijo. Z vzpostavitvijo takšne jasne zahteve in pričakovanj za delovanje odvetnika v konkretnem sodnem postopku je varstvo človekovih pravic strank v sodnih postopkih kvečjemu boljše, ne pa slabše. Pravilo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti, nikakor ne pomeni, da za učinkovito sodno varstvo ni bistveno, ali tudi odvetnik v korist kvalitetnega zastopanja stranke opravi skrbno in celovito pravno presojo. Po eni strani zato, ker je za kvalitetno sodno varstvo koristno, če se sodnik pri odločanju lahko opre na kvalitetno pravno argumentacijo pooblaščencev strank, od katerih je mogoče pričakovati, da bo vsak v korist svoje stranke poskušal najti čim več pravnih argumentov, po drugi strani pa zato, ker šele ustrezna pravna presoja omogoča spoznanje, katera dejstva so za odločitev v zadevi pravno odločilna in jih je zato treba navajati. Seveda pa si je brez odvetnikove skrbne vnaprejšnje pravne analize spora tudi težko zamisliti, kako bo lahko odvetnik stranko opozoril na morebitno očitno neutemeljenosti njenega zahtevka ali pravnega sredstva ter jo s tem (predvidoma) odvrnil od procesnih dejanj, ki stranki lahko povzročijo le nepotrebne stroške, sodišča pa po nepotrebnem obremenjujejo (kar je tudi eden od upravičenih razlogov za določitev obveznega odvetniškega zastopanja). Sklicevanje pritožnika na okoliščino, da stranki v tožbi ni treba navesti pravne kvalifikacije (to določa tretji odstavek 180. člena ZPP) ni utemeljeno. Pri tem ni bistveno, ali je omenjena zakonska ureditev sploh izraz kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Bistveno je, da je položaj pri izrednih pravnih sredstvih drugačen. Po eni strani je drugačen zato, ker gre za izjemen poseg v pravnomočno sodno odločbo in so zato pogoji lahko določeni strožje, po drugi strani pa je drugačen zato, ker je v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi predpisano obvezno odvetniško zastopanje. Od odvetnika kot pravnega strokovnjaka ni pretirano pričakovati, da bo okoliščine, s katerimi pravno sredstvo utemeljuje, navedel jasno in določno ter da bo ob tem navedel, na kateri razlog iz 394. člena ZPP se predlog za obnovo postopka nanaša. Ne gre za postavljanje pretiranih in nestvarnih formalnih ovir za dostop do sodišča, pač pa za ureditev, ki med drugim želi zagotoviti uresničitev kvalitetnejšega zastopanja strank. Vezanost sodišča na razloge za vložitev izrednega pravnega sredstva je tudi izraz načela dispozitivnosti, to načelo pa ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

4.Drugi razlog, zaradi katerega je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo glede zavrnitve predloga za obnovo postopka, pa se nanaša na razumevanje obnovitvenega razloga "novih dejstev in dokazov" po 10. točki 384. člena ZPP. Ni naloga Ustavnega sodišča, da ocenjuje, ali je stališče, da "nova dejstva in dokazi" kot obnovitveni razlog ne vključujejo dejstev in dokazov, ki kažejo na to, da priča ni verodostojna, v skladu z zakonom. Razlogov, ki bi utemeljevali, da je omenjeno stališče ustavno nedopustno, pritožnik ne navaja. Pač pa se sklicuje na to, da naj bi bilo očitno napačno, protislovno in v nasprotju s pravili logičnega sklepanja. Te navedbe pritožnika bi lahko bile relevantne z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Iz te pravice namreč izhaja tudi jamstvo, da sodna odločba ne sme biti tako očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Vendar izpodbijana sodna odločba takšne kvalificirane stopnje nezakonitosti (očitna napačnost) gotovo ne dosega. V obravnavani zadevi pritožnik navaja, da je naknadno zvedel za dejstvo (in s tem v zvezi pridobil dokaze), da je bila priča neposredno finančno zainteresirana za izid pravde. Pritožnik meni, da bi ta okoliščina, če bi bila znana že v prvem postopku, omajala verodostojnost priče in s tem morda spremenila dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Vendar je treba upoštevati, da ZPP že določa poseben obnovitveni razlog, ki se nanaša vsaj na del tovrstnih položajev, namreč okoliščino, da se sodna odločba opira na krivo izpovedbo priče ali izvedenca (5. točka 394. člena ZPP). Ta obnovitveni razlog je (praviloma) mogoče upoštevati le, če je obstoj kaznivega dejanja krivega pričanja izkazan s pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku (4. točka prvega odstavka 396. člena ZPP). Ni nerazumno stališče, da posebne ureditve tega obnovitvenega razloga ni mogoče obiti s tem, da bi okoliščine, ki po mnenju stranke kažejo na krivo pričanje, lahko podredili že obnovitvenemu razlogu novih dejstev in dokazov. Ustavnemu sodišču pri tem v okviru odločanja o ustavni pritožbi ni treba presojati, ali je odločitev sodišča pravilna (tj. v skladu z ZPP), zadošča ugotovitev, da ni utemeljen očitek pritožnika, da je ta odločitev očitno napačna in s tem arbitrarna.

5.Pravno stališče, ki vsaj smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča, je, da nova dejstva in dokazi, ki kažejo na neverodostojnost priče, ne morejo sami po sebi (torej izven okvira kaznivega dejanja krivega pričanja) utemeljiti obnove postopka. Pritožnik ne izkaže, da bi to pravno stališče bilo v nasprotju s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave ali pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Res je sicer, da obnovitveni razlog kaznivega dejanja krivega pričanja morda ne pokriva vseh okoliščin, ki se nanašajo na morebitno neverodostojnost priče in ki bi v prvotnem postopku, če bi bile znane, morda utemeljilo drugačno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Vendar je treba upoštevati, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne sodne odločbe. Ker institut pravnomočnosti (in pričakovanje strank, da se na pravnomočno sodno odločbo lahko zanesejo) izhaja iz ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave, je pri določitvi možnih posegov v pravnomočnost potreben restriktiven pristop. Glede na navedeno ni v nasprotju z Ustavo pravno stališče, da okoliščine glede ocene, ali je priča zaradi lastnega finančnega interesa pred sodiščem govorila neresnico, lahko utemeljijo obnovo postopka le v primeru izkazanega kaznivega dejanja krivega pričanja.

6.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.

C.

7.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata