Up-305/96

26. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. G. iz T., I., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 26. maja 1999

s k l e n i l o

Ustavna pritožba M. G. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 272/95 z dne 19. 6. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Potem ko je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo pritožbo, ki jo je vložil pritožnik zoper odločbo Upravne enote Piran (št. 65-31/94-95 z dne 13. 1. 1995), da se predlog za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji (Komiteja za družbeno planiranje in družbeno-ekonomski razvoj občine Piran, št. 463/17-1500/83-84 z dne 10. 9. 1984) zavrne, je pritožnik vložil zoper odločitev Ministrstva tožbo v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je bila nacionalizacija premoženja na podlagi 7. a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 - v nadaljevanju: ZNZGP) izvedena že po samem zakonu, torej z dnem uveljavitve tega zakona. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da se je določba 7.a člena navedenega zakona, v času izdaje nacionalizacijske odločbe, uporabljala v jugoslovanskem delu t.i. Svobodnega tržaškega ozemlja (bivša cona B) na podlagi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 56/54, 57/55 in 51/72). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako pritožbeni organ pravilno odločil, da ničnostni razlog, ki ga zatrjuje pritožnik in ki naj bi bil v neizvršljivosti odločbe o nacionalizaciji (3. točka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. - v nadaljevanju: ZUP) zato, ker naj bi njen izrek nasprotoval pravnemu redu, ni podan.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev enakega varstva pravic, zakonitosti in enakosti pred zakonom. Neenako varstvo pravic naj bi pomenila okoliščina, da je bila v njegovem primeru odločba o nacionalizaciji izdana, v mnogih primerih pa odločbe o nacionalizaciji niso bile izdane kljub ex lege nacionalizaciji.

Odločba o nacionalizaciji naj bi bila nična iz razlogov, s katerimi v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem ni uspel.

Navaja, da naj zakon v času izdaje nacionalizacijske odločbe ne bi veljal, zato naj ga tudi ne bi bilo mogoče z nacionalizacijsko odločbo izvrševati. Meni namreč, da ustavni red v času, ko je bila odločba izdana, nacionalizacije ni več dopuščal.

B.

3.Kolikor pritožnik izrecno (kot "kršitev zakonitosti") uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava kot samostojni pritožbeni razlog, je potrebno na prvem mestu poudariti, da Ustavno sodišče ni ena od instanc rednega sodstva in da zato zatrjevana nepravilna uporaba materialnega in procesnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Predmet presoje v postopku ustavne pritožbe je le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča sprejeta v postopku, v katerem pritožniku ne bi bilo zagotovljena enakost pred zakonom in enako varstvo pravic v postopku.

5.Da bi sodišče pritožnika obravnavalo neenakopravno v razmerju do nasprotne stranke oziroma da bi bila izpodbijana odločitev sodišča samovoljna - to je drugačna, kot so sicer odločitve v drugih enakih ali podobnih primerih, in da bi bilo s tem kršeno enako varstvo njegovih pravic v postopku po 22. členu Ustave oziroma njegova ustavna pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje.

6.S tem ko oporeka razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče, napada uporabo prava, katere pravilnost se preizkuša v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev in ne na podlagi ustavne pritožbe. Navajanje, da v mnogih primerih odločbe o nacionalizaciji niso bile izdane, ne more biti dokaz o neenakem odločanju v tem postopku. V konkretnem primeru gre za presojo upravne odločbe, izdane v postopku za izrek (nacionalizacijske) odločbe za nično. Tudi če bi navedeni primeri res obstajali, to samo po sebi ne bi pomenilo, da so izdane nacionalizacijske odločbe nične. Člen 267 ZUP določa, v katerih primerih se odločba izreče za nično. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno, da je bila presoja, ali obstajajo ničnostni razlogi, opravljena in da ji je Vrhovno sodišče pritrdilo. Navedlo je tudi razloge za svoje stališče glede vprašanja o časovni uporabi 7. a člena ZNZGP v bivši coni B. Ob sklicevanju na obrazložitev upravne odločbe druge stopnje Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima nacionalizacijska odločba zakonsko podlago v 7. a členu ZNZGP, da njen izrek ni nasprotoval pravnemu redu, kakršen je veljal ob izvršitvi navedene odločbe, da je bila torej izvršljiva v dejanskem in pravnem pogledu in kot taka tudi izvršena.

7.Ustavno sodišče se glede na opisano naravo postopka ni spuščalo v pritožnikove ugovore materialne nezakonitosti odločbe o nacionalizaciji. Za uveljavljanje ugovorov nepravilnosti oziroma nezakonitosti odločitve o nacionalizaciji je imel pritožnik na voljo postopek s pravnimi sredstvi. Če nepravilnosti ni uveljavljal in če tudi organ zaradi poteka določenega roka ne more s kakšnim izrednim pravnim sredstvom odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nepravilnosti oziroma nezakonitosti (razen tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno povsem pravilne in zakonite odločbe.

8.Ker torej očitno niso podane zatrjevane kršitve človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Namestnik predsednice senata:

Lojze Janko