Jedro

Tretja toženka je sicer smela pogodbeno prenesti na družbo R. d.o.o. posle sprejemanja nalogov za prenos delnic (3. točka prvega odstavka 76. člena ZTVP-1), ni pa zakon te možnosti predpisal tudi za prenos pooblastila za preverjanje identitete strank: določal je, da se mora borzno-posredniška družba pred vnosom vsakega naloga v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev z računa stranke prepričati o identiteti nalogodajalca (drugi odstavek 159. člena ZTVP-1). Preverba identitete je bila torej vezana na pravno dejanje prenosa delnic; ker je bil prenos v izključni pristojnosti borzno-posredniške družbe, je bila dolžnost slednje tudi ugotovitev identitete vsakokratnega nalogodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tretja tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 714,69 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tretja toženka, borzno-posredniška hiša A. d.d., solidarno z drugo toženko I. S. tožniku plačati 29.748 EUR, kar predstavlja vrednost 67 delnic Telekoma d.d. z oznako TLSG, ki so mu bila protipravno odtujene, ter zneske, ustrezne višini dividend od teh delnic za čas od leta od 2001 do leta 2007, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Le v tem obsegu je tožnik, ki je zoper vse štiri tožence uveljavljal več zahtevkov, uspel. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretje tožene stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša nanjo, potrdilo.

3. Tretja tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo »iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).« Navaja, da je odgovornost tretje tožene stranke utemeljilo s t.i. »culpo in eligendo« njenega spolnitvenega pomočnika – gospodarske družbe B. d.o.o., čeprav sodba sodišča prve stopnje o tem nima nobenih razlogov; o krivdi revidentke v izbiri spolnitvenega pomočnika tožnik sploh ni postavil nobenih trditev. Tožnik je revidentki očital le, da se pred preknjižbo delnic ni prepričala o identiteti tožnika, s čemer naj bi kršila določbe takrat veljavnega Zakona o trgovanju z vrednostnimi papirji (v nadaljevanju ZTVP-1) o dolžni skrbnosti, zlasti, ker z družbo B. ni imela sklenjene pisne pogodbe. Tožnik odgovornosti revidentke tudi ni nikoli utemeljeval z določbo prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V zvezi s tem opozarja, da tožnikova identiteta ni bila nikoli sporna, identifikacija je bila opravljena skladno z vsemi predpisi, ugotavljanje identitete in posredovanje vseh »papirjev«, potrebnih za preknjižbo delnic, revidentki, pa je bila edina naloga družbe B. d.o.o. skladno z določbo 143. člena ZTVP-1. Ker tožnik odgovornosti tretje toženke ni nikoli utemeljeval s trditvami o neustrezni izbiri družbe B. d.o.o. kot spolnitvenega pomočnika, se tretja toženka ni mogla braniti v tej smeri in se tudi ni. Odvzeta ji je bila možnost obravnavanja pred sodiščem, zato je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil. Sodišče prve stopnje pa je revidentki očitalo, da ni »poskrbela, da bi bila stranka seznanjena z vsemi okoliščinami, ki so pomembne za odločitev stranke v zvezi z naročili za nakup oziroma prodajo vrednostnih papirjev,« zato naj bi bila odgovorna tožniku za njegovo škodo. Zgolj navrglo je, da naj bi bila tretje tožena stranka tožniku odgovorna tudi iz naslova odgovornosti za delavce po določbi prvega odstavka 170. člena ZOR (in še to napačno, saj druga toženka, ki je tožniku povzročila škodo, ni delavka tretje toženke, pač pa družbe B., ki je tožnik sploh ni tožil); o tem ni navedlo nobenih razlogov.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Tožnik je po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, a preden je tretja toženka vložila revizijo, umrl. Odgovor na revizijo sta vložila njegova zakonita dediča, vdova R. R. in sin I. R. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj jo zavrne. Menita, da z revizijo uveljavljan revizijski razlog ni podan. Tožeča stranka po določbi 180. člena ZPP pravne podlage sploh ni dolžna navesti; navesti je dolžna le dejstva, na katera opira svoj zahtevek in za ta dejstva predlagati dokaze, sodišče pa pri presoji utemeljenosti zahtevka upošteva tako trditve tožeče kot tožene stranke in sicer tudi tiste navedbe tožene stranke, ki so ji v škodo. Možnost obravnavanja bi bila tretji toženki odvzeta le v primeru, če kljub navedbam vseh strank v postopku in kljub materialnemu procesnemu vodstvu ne bi mogla pričakovati, da bo sodišče uporabilo tisto pravno podlago, ki jo je uporabilo. Konkreten primer ni tak. Navedbe tožnika in drugih strank v postopku nudijo zadostno podlago za uporabo pravnih pravil, ki so bila uporabljena. Tretja toženka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da mora tožnik dokazati protipravnost njenega (revidentkinega) ravnanja, škodo in vzročno zvezo, kar pomeni, da se je zavedla, da je breme dokaza, da ni kriva, na njej. Dokazati (in pred tem zatrjevati) bi morala, da je v vsem, tudi v izbiri spolnitvenega pomočnika, ki mu je zaupala opravljanje določenih poslov, in v danih mu navodilih, ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Ker ni trdila, da ni bila malomarna, se dokazno breme ni prevalilo na tožnika. Tožnik pa je, čeprav mu ne bi bilo treba, zatrdil in dokazal dejstva, ki potrjujejo tudi krivdo tretje toženke in sicer tudi krivdo zaradi izbire spolnitvenega pomočnika: ta je podana tako zaradi tega, ker je sama kršila pravila varnega poslovanja, kot zato, ker je bilo več ravnanj in opustitev pri njeni izbiri spolnitvenega pomočnika in poslovanju slednjega protipravnih. Na podlagi navedb tožnika sta obe nižji sodišči presodili, da je bila tretja toženka dolžna svojega spolnitvenega pomočnika zavezati k spoštovanju pravil varnega in skrbnega poslovanja (culpa in instruendo) in da je spolnitvenega pomočnika izbrala slabo (culpa in eligendo). Del krivde tretje toženke je krivda njenega spolnitvenega pomočnika. Možnost obravnavanja revidentki ni bila odvzeta, saj je imela možnost podati navedbe in predlagati dokaze, relevantne za s strani sodišča uporabljeno pravno podlago.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Postopek v tej zadevi je bil pred sodiščem prve stopnje končan pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D) 1.10.2008, zato se skladno z določbo drugega odstavka njegovega 130. člena nadaljuje po do tedaj veljavnih procesnih pravilih. Le-ta obseg preizkusa z revizijo izpodbijane sodbe določajo v 370. členu ZPP, po katerem revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava, ne pa tudi na morebitne postopkovne kršitve. Te je treba zato uveljavljati konkretno in obrazloženo, torej z navedbo ravnanja ali opustitve sodišča prve ali druge stopnje, ki naj bi bilo v nasprotju s procesnimi pravili. Tej zahtevi je revizija zadostila glede zatrjevane absolutne bistvene kršitve procesnih pravil, ki jo je revizijsko sodišče glede na opis tretje toženke v reviziji okvalificiralo kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne pa tudi glede povsem nekonkretizirano zatrjevanih relativnih bistvenih postopkovnih kršitev. To pomeni, da te uveljavlja neutemeljeno.

8. Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila zagrešena s tem, ko naj bi sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na drugo pravno podlago kot sodišče prve stopnje, glede katere naj bi bila revidentki odvzeta možnost obravnavanja. Materialno pravo je bilo uporabljeno na v nadaljevanju povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki v sojenju na drugi stopnji niso bile spremenjene: tožnik je bil lastnik 127 delnic družbe Telekom d.d.;

13. 9. 2000 je pogodbo o prodaji 60 delnic za ceno 2.400.000 Sit sklenil z družbo B. d.o.o., v imenu katere se je z njim dogovarjala delavka družbe I. S.; kupnina bi morala biti po dogovoru na tožnikov bančni račun nakazana isti dan; ker kupnina ni bila nakazana niti dan za tem, mu je druga toženka naročila, naj se zglasi naslednji dan v družbi zaradi izplačila kupnine v gotovini;

15. 9. 2000 je bila na sedežu družbe B. d.o.o. tožniku kupnina za 60 delnic dejansko izplačana v gotovini, tožnik pa je po navodilu I. S. podpisal več bianco listin, ki naj bi služile preknjižbi delnic na novega lastnika; v resnici se druga toženka ni držala dogovora o nakazilu kupnine na tožnikov račun prav zato, da bi se tožnik zglasil v pisarni družbe B. d.o.o., kar je potem, ko je to res storil in prejel gotovino za 60 delnic, izkoristila tako, da mu je poleg naloga za prepis dejansko prodanih delnic podtaknila v podpis neizpolnjene formularje, vnaprej podpisane s strani prvega toženca, potrebne za prodajo in preknjižbo še preostalih 67 delnic in nato te formularje izpolnila sama in jih posredovala tretji toženki v preknjižbo delnic na račun prvega toženca; preknjižba je bila izvedena preko tretje tožene stranke, borzno-posredniške hiše, že 14. 9. 2000, torej pred podpisom pogodbe v okoliščinah iz prejšnje alineje (15. 9. 2000); tretja toženka pred preknjižbo delnic ni preverila identitete tožnika; preknjižbe vrednostnih papirjev so se na podlagi ZTVP-1 in podzakonskih aktov smele opravljati le preko borzno-posredniških družb, ki so lahko naročila za preknjižbe sprejemale tudi v svojih poslovalnicah ali poslovalnicah drugih pravnih oseb. Te so naročila strank za preknjižbe sprejemale v imenu in na račun borzno-posredniških družb; v tem pomenu je bila družba B. d.o.o. partner tretje tožene stranke, pri čemer med njima ni bila sklenjena pogodba o medsebojnem sodelovanju, ki bi natančneje določala pravila poslovanja družbe B. d.o.o. v zvezi s posli, ki jih je tretja toženka prenesla nanjo; namesto pogodbe, s katero bi tretja toženka poskrbela, da bi njen partner ravnal skladno s splošnimi pravili varnega in skrbnega poslovanja, je četrti toženec podelil zgolj ustno pooblastilo prvemu tožencu (in ne družbi B. d.o.o.) za opravljanje poslov, ki naj bi se po zakonu prvenstveno opravljali pri borzno-posredniških hišah.

9. Po presoji sodišča prve stopnje je tretja toženka za tožnikovo škodo odgovorna po več pravnih podlagah. Tako naj bi sama protipravno ne le opustila sklenitev pogodbe z družbo B. d.o.o., s katero bi morala slednjo zavezati k spoštovanju pravil varnega in skrbnega poslovanja in skrbi za interese stranke, pač pa tudi opravljala preknjižbe iz računov imetnikov vrednostnih papirjev, ne da bi pred tem na primeren način seznanila stranko z vsemi okoliščinami, pomembnimi za sprejem odločitve o prodaji ali nakupu vrednostnih papirjev (drugi odstavek 139. člena ZTVP-1), pridobila podatke o izkušnjah stranke na področju naložb v vrednostne papirje, njenih finančnih zmožnostih in njenih namenih v zvezi z naložbo v vrednostne papirje (tretji odstavek istega člena zakona), skratka da bi, ob tem, ko ni poskrbela, da bi v njenem imenu to storil njen pogodbeni partner, poskrbela za interese stranke. Če bi sama opravila identifikacijo tožnika, kar bi morala storiti, saj družbi B. d.o.o. zaradi opustitve sklenitve pogodbe ni predpisala načina oprave identifikacije stranke in drugih storitev v zvezi s prodajo in preknjižbo delnic, bi se ugotovilo, da je tožnik sklenil prodajno pogodbo le za 60 delnic, ne pa še za nadaljnjih sedaj spornih 67 delnic. Njeno ravnanje, ki je bilo zaradi opustitve ustreznih navodil poslovnemu partnerju, opustitve nadzora nad njim in opustitve preverbe, komu sploh daje pooblastila za izvajanje borzno-posredniških storitev, v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je omogočilo povzročitev škode tožniku. Poleg tega je tretja toženka po presoji prvostopenjskega sodišča tožniku za njegovo škodo odgovorna tudi po določbi prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker škoda izvira iz ravnanja četrtega toženca: zato, ker je četrti toženec kot član oziroma kot predsednik uprave tretje toženke na prvega toženca prenesel pooblastilo za identifikacijo prodajalcev vrednostnih papirjev, kar je bilo v nasprotju s predpisi, vendar ni bilo ugotovljeno, da bi to storil prav z namenom oškodovanja tistih prodajalcev, ki so pogodbe sklepali v podjetju prvega toženca (zaradi česar ni odgovornosti četrtega toženca).

10. Drugostopenjsko sodišče je presodilo, da tretja toženka ne odgovarja za tožnikovo škodo po določbi prvega odstavka 170. člena ZOR, da pa je zanjo odgovorna zato, ker je slabo izbrala svojega spolnitvenega pomočnika – družbo B. d.o.o., kar je glede na naklepno protipravno ravnanje njene delavke očitno (culpa in eligendo), ker ga ni nadzorovala (culpa in vigilando) in ker mu ni dala zadostnih navodil (culpa in instruendo), ter se pri tem sklicevalo na razloge v prvostopenjski sodbi (listovni številki 234 in 235 spisa). Po trditvah revizije je, kot je že bilo navedeno, drugostopenjsko sodišče s presojo o njeni krivdi za izbiro (culpa in eligendo), tretji toženki odvzelo možnost obravnavanja, ker tožnik svojega zahtevka ni nikoli utemeljeval s trditvami o neustreznosti izbire spolnitvenega pomočnika (zaradi česar revidentka ni podala nasprotnih trditev).

11. Revidentka ima prav, da tožnik ni trdil, da je tretja toženka za njegovo škodo odgovorna zato, ker je spolnitvenega pomočnika izbrala slabo – v pomenu premajhne skrbnosti (torej krivde) pri izbiri (kot obrazložitev izpodbijane sodbe o slabi izbiri razume revidentka); na tak sklep res niso merile niti njegove dejanske trditve. Vendar tudi pravni zaključek pritožbenega sodišča ni tak: tretji toženki ni očitalo morebitne neustrezne skrbnosti pri izbiri družbe B. d.o.o., pač pa je upoštevalo le objektivno dejstvo, da je družbo B. d.o.o. sama izbrala in v zvezi s tem okoliščino, da je bil ta izbor, gledano s časovne pozicije nastanka škodnega dogodka nazaj, torej glede na posledico, ob ugotovljenem naklepnem protipravnem ravnanju njene delavke, objektivno brez dvoma slab. Je pa po oceni revizijskega sodišča temu dejstvu materialnopravno zmotno pripisalo pomen krivde, konkretno culpe in eligendo. Za to bi šlo na primer tedaj, če bi vedela, da navedena družba ni usposobljena za opravljanje poverjenih ji (legalnih) poslov, pa bi pri njihovem opravljanju nastala škoda (o problematiki vzročne zveze v takem primeru več v naslednji točki obrazložitve). In ker je sodišče druge stopnje zgolj zmotno uporabilo materialno pravo, ko je naklepno povzročitev škode tožniku s strani delavke družbe B. d.o.o. kvalificiralo kot krivdo tretje toženke, ki je navedeno družbo angažirala (izbrala), ni pa se pri tem oprlo na nobeno dejstvo, ki bi lahko utemeljevalo obstoj te oblike krivde, sploh ni nastopil procesni položaj, ko bi lahko bila tretji toženki odvzeta možnost obravnavanja oziroma navajanja in dokazovanja dejstev, ki bi ovrgla domnevo (te oblike) krivde. Uveljavljane procesne kršitve tako ni bilo.

12. Revizijsko sodišče najprej dodaja, da soglaša s stališčem revizije, da ni pravno relevantne vzročne zveze med tretji toženki očitanimi opustitvami skleniti z družbo B. d.o.o. pisno pogodbo, ji dati ustrezna navodila in jo nadzirati: vse navedeno bi se evidentno nanašalo (»le«) na opravljanje družbi poverjenih legalnih poslov; tipična posledica opustitve vsega navedenega bi lahko bilo poslovanje, ki ne bi bilo skladno s pravili konkretnih (dovoljenih) poslov; kraja delnic, kot je bila izvršena v konkretnem primeru, pa ni tipična posledica teh opustitev.

13. Ne velja pa to za kršitev dolžnosti identifikacije tožnika kot stranke, ki je podala nalog za prenos delnic. Družba Telekom d.d. je izdala delnice v nematerializirani obliki. Zato so bile v hrambi pri Klirinško-depotni družbi. Prenos delnic z računa ene stranke na račun druge stranke je bil mogoč na podlagi naloga stranke borzno-posredniški družbi, članici Klirinško-depotne družbe. V konkretnem primeru je nalog za prenos 67 delnic s tožnikovega računa na račun prvega toženca B. S. pripravila družba B. d.o.o. (oziroma v njenem imenu I. S.) in ga poslala tretji toženki, borzno – posredniški hiši, v izvršitev. In prav z izvršitvijo (prenosom, preknjižbo delnic) je bila tožniku dokončno povzročena škoda: izgubil je lastninsko pravico na delnicah. Pri tem je odločilnega pomena ugotovitev, da je tretja toženka preknjižbo izvršila že 14. 9. 2000, torej prej, preden je bila prodajna pogodba za 67 delnic sploh podpisana, in ne da bi preverila identiteto tožnika. Tretja toženka je sicer smela pogodbeno prenesti na družbo B. d.o.o. posle sprejemanja nalogov za prenos delnic (3. točka prvega odstavka 76. člena ZTVP-1), ni pa zakon te možnosti predpisal tudi za prenos pooblastila za preverjanje identitete strank: določal je, da se mora borzno-posredniška družba pred vnosom vsakega naloga v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev z računa stranke prepričati o identiteti nalogodajalca (drugi odstavek 159. člena ZTVP-1). Preverba identitete je bila torej vezana na pravno dejanje prenosa delnic; ker je bil prenos v izključni pristojnosti borzno-posredniške družbe, je bila dolžnost slednje tudi ugotovitev identitete vsakokratnega nalogodajalca (smiselnost take ureditve, ki jo je po ugotovitvi sodišča prve stopnje po obravnavanem škodnem dogodku spoštovala tudi tretja toženka, se je pokazala prav v položajih, kakršen je obravnavani, ko je sprejem naloga za borzno-posredniško hišo, ki je bila za to po zakonu primarno pristojna, opravljala druga pravna oseba). Res je, kar vseskozi ponavlja tretja toženka, da tožnikova identiteta ni bila sporna: ni dvoma, da je nalog za prenos 67 delnic podpisal tožnik, vendar pa je to storil, kot je zanesljivo ugotovljeno, v zmoti in brez volje odtujiti več kot 60 delnic. Toda sodišče prve stopnje je (za razliko od drugostopenjskega) imelo prav: zaradi postopka identifikacije bi se moral tožnik osebno zglasiti pri tretji toženki in že ob običajni skrbnosti slednje (še toliko bolj pa ob strokovni skrbnosti dobre borzno-posredniške družbe, ki jo je ZTVP-1 predpisoval v 136. členu) bi se pokazalo, da nalog za prenos sedaj spornih 67 tožnikovih delnic nima podlage v tožnikovi volji. Temu ravnanju tretje toženke (ki je bilo protipravno in krivdno, česar tretja toženka ni osporavala, pač pa je uveljavljala le, da ni v vzročni zvezi s tožnikovo škodo) je po presoji revizijskega sodišča mogoče pripisati pomen pravno relevantnega (so)vzroka (prvi odstavek 154. člena ZOR) tožnikove škode.

14. Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožnik, ki je v revizijskem postopku uspel, je utrpel stroške v zvezi z vložitvijo (obrazloženega) odgovora na revizijo. Te stroške, odmerjene skladno z odvetniško in taksno tarifo, mu je tretja toženka dolžna povrniti (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).