Jedro

Tožnik ni bil zaslišan, kot to določa 2. odst. 63. člena ZTPDR, vendar mu je bila dana možnost, da se obravnave udeleži in da se zagovarja, ko je bila opravljena disciplinska obravnava pred drugostopnim disciplinskim organom. Zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno razveljaviti odločbe disciplinskih organov tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika M. G. po razveljavitvi odločb tožene stranke Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve Ljubljane št. 01-16/10-98 in 172-27/99 in plačilu razlike v plači med nadomestilom plače za čas suspenza tožnika in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavrnilo ugovor zastaranja, saj je tožnik ugovarjal zastaranje iz razloga po 3. odst. 67. člena ZTPDR. Sodišče se o tem dejstvu v sodbi ni izreklo, kar pomeni absolutno kršitev postopka. Tudi, če bi se sprejelo razlogovanje sodišča v obrazložitvi sodbe v zvezi z odsotnostjo z disciplinske obravnave, pa se ne more mimo dejstva, da je delavec takoj, ko je zvedel, da je bila obravnava opravljena, zahteval vrnitev v prejšnje stanje, disciplinski organ pa o tem ni odločil. Zmotna uporaba materialnega prava pa se kaže tudi v tem, da se je sodišče spustilo v ocenjevanje "hudosti" kršitve pravil postopka, kar je v nasprotju z določili ZPP. Tožnik namreč očita toženi stranki kršitev pravil postopka, ker v postopku ni bil zaslišan, kot to določa 2. odst. 63. člena ZTPDR. Sama njegova prisotnost pred organom druge stopnje tožene stranke zato ne more sanirati te kršitve, saj bi moral organ druge stopnje to absolutno kršitev ugotoviti in odločbo razveljaviti v celoti ter vrniti zadevo v ponovno odločanje. Omenjeni organ tega ni storil, zato se sodišče povsem zgrešeno spušča v presojo posledic absolutne kršitve pravil postopka. Da je tožnik z obravnave upravičeno izostal, pa izhaja tako iz bolniškega lista, kot tudi iz obvestila delavca o naravi bolezni, ki mu je preprečila prihod na obravnavo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je bil tožnik z odločbama tožene stranke z dne 6.5.1999 in z dne 16.6.1999 spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. in 5. točki 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90 - 70/97), ker je s svojim ravnanjem izvršil dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost v zvezi s 3. odst. KZ RS (zloraba osebnih podatkov), saj je zlorabil položaj in prekoračil pooblastila policista s tem, da je v obdobju od 11.8.1998 do 30.11.1998, ko je opravljal naloge policista na Postaji mejne policije Sečovlje, neupravičeno vstopal v računalniške evidence MNZ ter pregledoval določene podatke, kljub temu, da ni bil izpolnjen pogoj, da bi pri tem opravljal uradna dejanja ali uporabljal in zbiral podatke z namenom, da bi izvrševal policijska pooblastila. Zaradi takega ravnanja mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo 12 mesecev. Tožnik očitane kršitve delovne obveznosti sicer ni priznal, vendar mu je to dokazano z izpiskom o opravljenih transakcijah na terminalih PMP Sečovlje, kjer je ugotovljeno, da je tožnik v času od 18.8.1998 do 30.11.1998 15x neopravičeno vstopil v policijske evidence na terminalih KPS 1 in KPS 0 na mejnem prehodu Sečovlje in na terminalih PDG 0 in PDG 3 na mejnem prehodu Dragonja. Ker je tožnik s takim ravnanjem uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja po 154. členu KZ (zloraba osebnih podatkov), poleg tega pa je na ta način tudi zlorabil položaj in prekoračil pooblastila, je potrebno ugotoviti, da je s tem nedvomno storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. in 5. točki 1. odst. 45. člena ZDDO, za te kršitve pa je po 2. odst. citiranega člena ZDDO predviden obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru disciplinska sankcija v skladu z zakonom in je v posledici tega zahtevek tožnika utemeljeno in v celoti zavrnilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka absolutno bistveno kršila pravila postopka, ker je tožnika z nezakonitim postopanjem prikrajšala za pravico do obrambe, ker ni bil zaslišan, kot to določa 2. odst. 63. člena ZTPDR, pa je potrebno poudariti, da v tem primeru gre sicer res za kršitev citiranih določb zakona. Vendar sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da ob upoštevanju dejstva, da je bila tožniku drugič dana možnost, da se obravnave udeleži in da se zagovarja in da je to možnost lahko uresničil dne 16.6.1999, ko je bila opravljena disciplinska obravnava pred drugostopnim disciplinskim organom tožene stranke, pri omenjeni kršitvi ne gre za tako absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno razveljaviti odločbe disciplinskih organov tožene stranke. Pri tem sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključuje, da že iz razlogov vodenja zastaranja disciplinskega postopka, delodajalec ne more v nedogled predlagati preložitev disciplinskih obravnav. Poleg tega tožnik pri predlogu za preložitev obravnave za dne 21.4.1999 ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil zaradi narave svoje bolezni absolutno nesposoben sodelovati na disciplinski obravnavi. Kasneje, v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, je sicer predložil zdravniško potrdilo, s katerim je dokazoval bolniški stalež za čas od 20.4. do 23.4.1999, vendar gre pri tem dokumentu za neverodstojno listino, kar izhaja iz datuma izdaje te listine, ki je datirana z dnem 7.4.1999. V zvezi z ugovorom zastaranja vodenja disciplinskega postopka pa je potrebno v celoti pritrditi sodišču prve stopnje, da je ugovor zastaranja neutemeljen iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in se tem razlogom v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).