Jedro

Sodišče tožeče stranke sicer ni bilo dolžno obvestiti, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; velja namreč, da bo narok opravljen, če stranka obvestila o preložitvi naroka ne prejme. Toda to ne pomeni, da sodišču svoje odločitve ni treba obrazložiti, saj je v takem primeru kršena strankina pravica do pritožbe.

Pravni pojem "upravičeni razlogi" za preložitev naroka (prvi odstavek 115. člena ZPP) je odprt in konkretnim primerom prilagodljiv standard, katerega razlaga mora v vsakem posameznem primeru upoštevati učinek predloga za preložitev naroka na procesno pravni položaj stranke in od sodišča terja tehtanje različnih pravic in načel, ki so v konfliktu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodna odločba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo predlog za izločitev razpravljajoče sodnice, zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek ter primarni in podredni predlog za zavarovanje z začasno odredbo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov drugo in tretje tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodno odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov in iz razloga kršitve pravice do izjave po 22. členu Ustave RS, pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodne odločbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tretje tožena stranka, ki navedbam nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodne odločbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje izpodbijano sodno odločbo izdalo po dne 10. 3. 2017 izvedenem naroku za glavno obravnavo, kljub temu, da je tožeča stranka najprej pisno, potem pa še ustno na naroku predlagala preložitev ter navedla razloge za tak predlog. Sodišče prve stopnje na naroku ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih predlogu tožeče stranke za preložitev ni ugodilo. Ker tega ni storilo niti v sodni odločbi, se le-te v delu, ki se nanaša na predlog tožeče stranke za preložitev naroka (pri čemer mu očitno ni ugodilo), ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavek 339. člena ZPP).

6. Višje sodišče je moralo zato na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP sodno odločbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne da bi vsebinsko presojalo odločitev sodišča prve stopnje in pritožbene razloge, ki se nanašajo nanjo. Višje sodišče namreč ne more samo prvič ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, ki jih v zvezi s predlogom za preložitev naroka navaja tožeča stranka. V kolikor bi nanje namreč odgovorilo samo, bi s tem strankama odvzelo možnost ustavno zagotovljene pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pri tem še pojasnjuje, da sodišče tožeče stranke sicer ni bilo dolžno obvestiti, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; velja namreč, da bo narok opravljen, če stranka obvestila o preložitvi naroka ne prejme. Toda to ne pomeni, da sodišču svoje odločitve ni treba obrazložiti, saj je v takem primeru kršena strankina pravica do pritožbe.

7. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje zato moralo presoditi, ali je bil predlog tožeče stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo utemeljen ali ne. Če bo menilo, da ni bil, bo moralo razloge za to navesti. Ne zadostuje namreč, da sodišče zgolj izvede narok (in s tem očitno šteje predlog za preložitev naroka kot neutemeljen), ne da bi navedlo razloge za takšno odločitev. Pri tem višje sodišče še opozarja, da je pravni pojem "upravičeni razlogi" za preložitev naroka (1. odstavek 115. člena ZPP) odprt in konkretnim primerom prilagodljiv standard, katerega razlaga mora v vsakem posameznem primeru upoštevati učinek predloga za preložitev naroka na procesno pravni položaj stranke in od sodišča terja tehtanje različnih pravic in načel, ki so v konfliktu, torej pospešitve, koncentracije in gospodarnosti postopka na eni strani ter pravico stranke do izjave in zahteve, naj bo postopek tak, da čim bolj zagotavlja materialnopravno pravilnost sodne odločbe in s tem pravno varstvo resničnim imetnikom pravic materialnega prava (prim. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, četrta knjiga, Uradni list, GV Založba v Ljubljani leta 2010, str. 208).

8. Ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je v pravdnem postopku konkretizirano v 5. členu ZPP. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke; zaradi zagotavljanja koncentracije in pospešitve postopka pa stranki ne sme odvzeti pravice do obravnavanja pred sodiščem. Zakon in sodna praksa prelaganju narokov ne smeta biti naklonjena, vendar pa to ne pomeni, da sodišču ni potrebno opraviti tehtanja ustavnih pravic in presoditi, ali ni bila tožeči stranki kršena pomembnejša pravica od pravice do hitrega, koncentriranega in gospodarnega postopka. Tudi sicer pa v konkretnem primeru ni videti razumnega razloga, zakaj predlogu tožeče stranke za preložitev naroka ne bi bilo mogoče ugoditi, upoštevajoč specifično situacijo, v kateri se je (ne po svoji krivdi) znašla tožeča stranka in ki jo je tudi pojasnila ter dokazala.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).