Jedro

Temeljni pogoj za uporabo pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici, ki je urejeno v 22. členu Zakona o davčnem postopku, je obstoj dokončne odločbe o odmeri davka. Ne gre za odmero prometnega davka z odločbo, če je bil v odločbi o odmeri davka iz dejavnosti upoštevan obračun prometnega davka po napovedi davčnega zavezanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 26.3.2002, s katero je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za odpravo odločb o odmeri davka iz dejavnosti za leta 1994, 1995, 1996, 1997 in 1998 po nadzorstveni pravici na podlagi 22. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) v delu, ki se nanaša na prometni davek v zvezi z dejavnostjo fotokopiranja. Po ugotovitvah tožene stranke ni pogojev za ravnanje po navedeni določbi ZDavP, ker prometni davek za navedena leta ni bil odmerjen z odločbo, pač pa je bil po obračunu tožnika kot davčnega zavezanca vključen v odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Ker o odmeri prometnega davka ni bila izdana odločba, ni pogojev za odločanje o tožnikovem predlogu iz vloge, vložene 28.4.2000. Sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da tožniku za navedena leta odločbe o odmeri prometnega davka niso bile izdane. Prometni davek se ne odmerja z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, zato v njej upoštevan obračun po tožnikovi napovedi, ni odmera prometnega davka. Obstoj odločbe o odmeri davka je eden izmed pogojev za uporabo pravnega sredstva iz 22. člena ZDavP. Ker v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka tožnikov predlog utemeljeno zavrgla. Sodišče prve stopnje še pojasnjuje, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na pravna stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U 63/95-6 z dne 19.3.1998, ki je bila sprejeta v drugem primeru, v upravnem sporu po reševanju pritožbe kot rednega pravnega sredstva, tožnik pa ni vložil pritožbe.

Tožnik navaja v pritožbi, da je bil v letih 1994 do 1998 v dobri veri, da plačuje pravilno in zakonito višino prometnega davka. Vendar z izdajo navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki je nedvomno vir prava, se je izkazalo, da to ni tako. Tožena stranka bi morala upoštevati navedeno sodbo in v okviru svojih pristojnosti izdati odločbo o odmeri prometnega davka. Kršena je pravica do vložitve pritožbe, saj v času, ko ni vedel za nepravilnost, ni bilo potrebe po vložitvi pritožbe. Kršena je pravica do učinkovite pritožbe, do sodelovanja v postopku in enakega varstva pravic, kajti, če je država v eni zadevi drugemu davčnemu zavezancu ugotovila nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju prometnega davka, bi to morala tudi v njegovem primeru.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Predmet tega upravnega spora je odločanje o tožnikovemu predlogu, da se po 22. členu ZDavP po nadzorstveni pravici odpravijo odločbe o odmeri davka iz dejavnosti za leta 1994, 1995, 1996, 1997 in 1998 v delih, ki se nanašajo na prometni davek. Predloženi spisi potrjujejo ugotovitev, da za navedena leta niso bile izdane odločbe o odmeri prometnega davka, prav tako ta ni bil odmerjen z odločbami o odmeri davka iz dejavnosti, saj te glede prometnega davka le povzemajo tožnikov obračun. Ker prometni davek za navedena leta ni bil odmerjen z odločbami, ni pogojev za ravnanje po 22. členu ZDavP in je bil tožnikov predlog utemeljeno zavržen.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti iz razlogov, ki so v 22. členu ZDavP izrecno določeni. Med njimi ni razloga, ki ga navaja pritožnik, to je odprave posledic preveč vplačanega prometnega davka po davčnem obračunu.

Vračilo preveč obračunanega in vplačanega davka je kot obveznost urejeno v 95. členu ZDavP. Ureditev predvideva ravnanje po uradni dolžnosti, davčni zavezanec pa lahko ravnanje po uradni dolžnosti tudi zahteva, saj gre za njegovo pravico, ki po ureditvi 3. odstavka 96. člena ZDavP zastara v petih letih po poteku leta, v katerem je bil preveč obračunani znesek plačan. Sklicevanje na stališča navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki je bila izdana v drugi posamični zadevi, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti upoštevno v tem upravnem sporu, ko je sporno, ali so pogoji za ravnanje po 22. členu ZDavP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.