Jedro

Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče dalo ustrezno težo subjektivnim okoliščinam na strani obsojenke, katere zagovornik v pritožbi ponovno neutemeljeno izpostavlja (urejeno družinsko življenje in skrb za družino, nekaznovanost, da obsojenka ni v drugem kazenskem postopku, sposobnost in pripravljenost opravljati delo v splošno korist) in jim pripisuje preveliko težo. Tudi po oceni višjega sodišča ugotovljene in zgoraj povzete okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, ne dajejo podlage za ugoditev obsojenkinemu predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka zavrnilo predlog zagovornika obsojene A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 14. 10. 2022 in predlog obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 10. 11. 2022. Pod točko II izreka je odločilo, da se podredni predlog zagovornika obsojene za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna z dne 14. 10. 2022 in istovrstni predlog obsojenke z dne 10. 11. 2022 zavržeta. Prav tako je pod točko III izreka navedenega sklepa zavrglo še predlog obsojenke za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, vložen dne 10. 11. 2022. 2. Zoper sklep, in sicer smiselno zoper točko I izreka, se po svojem zagovorniku pritožuje obsojenka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno spremeni) in ugodi predlogu obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu zadeve na pritožbeni stopnji višje sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da predlagana nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojeni A. A. ne bi bila smotrna in s tem tudi ne bi bil dosežen namen, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, zaradi česar predlogoma obsojenke in njegovega zagovornika utemeljeno ni bilo ugodeno.

5. Zagovornik, ki se s takšno odločitvijo ne strinja, v pritožbi ponavlja, da ima obsojenka urejeno družinsko življenje in tudi skrbi za svojo družino, ni predkaznovana in zoper njo tudi ni v teku drugi kazenski postopek, nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pa ni podana, saj gre za enkratni dogodek v njenem življenju. Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje tem okoliščinam dalo premalo težo, prevelik poudarek pa teži in okoliščinam kaznivega dejanja ter obsojenkinemu ravnanju po storitvi kaznivega dejanja. To velja tudi za obsojenkino domnevno nekritičnost do storjenega kaznivega dejanja in okoliščino, da obsojenka ne prebiva v Sloveniji in zato ni vključena v obvezno zavarovanje.

6. Takšnim navedbam zagovornika ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu tehtno presodilo vse okoliščine, ki sta jih v svojih vlogah izpostavila zagovornik in obsojenka, prav tako je natančno ocenilo ostale objektivne in subjektivne okoliščine na strani obsojenke, ki so pomembne za odločitev o njenem predlogu. Prvostopenjsko sodišče je sicer pri presoji upravičenosti predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist upoštevalo tudi težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja ter obsojenkino ravnanje po storitvi kaznivega dejanja, kar zagovornik v pritožbi neutemeljeno kritizira. Presoja upravičenosti takšnega predloga lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku zaporne kazni, torej tudi na okoliščinah v času storitve kaznivega dejanja, saj je prekrivanje neizogibno, vendar je te okoliščine treba presojati v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja zaporne kazni, kar je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo. Svoje zaključke o nesmotrnosti nadomestitve izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist je namreč poleg tega gradilo tudi na obsojenkini nekritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, ko slednjega kljub pravnomočni sodbi ne priznava, kot tudi na dejstvu, da obsojenka v času odločanja o njenem predlogu v Republiki Sloveniji nima prijavljenega niti začasnega prebivališča (točka 11 razlogov izpodbijanega sklepa). To sta pomembni okoliščini, povezani z vedenjem obsojenke v času odločanja o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin primera takšnega načina izvršitve kazni zapora ne dopuščata. Nekritičnost obsojenke do obravnavanega dejanja ne more pomeniti zgolj njeno uresničevanje pravice do instančnega sojenja, kot to zatrjuje zagovornik, ampak izkazuje predvsem negativen odnos do oškodovancev, katere je s svojim ravnanjem oškodovala za kar 155.144,31 EUR, česar tudi ni zanemariti. Res je sicer, da je obsojenka kazen za obravnavano kaznivo dejanje že delno prestala (dva meseca in 5 dni), kar pa zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati oziroma prepričati, da obsojenka sprejema odgovornost za obravnavano dejanje.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo tudi vse okoliščine v zvezi z obsojenkinim prebivališčem, pri čemer je utemeljeno pojasnilo, da njena odjava bivališča v Sloveniji kaže na to, da ji ni moč zaupati. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obsojenka svoje bivališče odjavila zgolj nekaj mesecev po odločitvi Vrhovnega sodišča RS, ki je razveljavilo prejšnjo sodbo sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato zagovornik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami in ponavljanjem obsojenkinih obljub, da bo v primeru ugoditve njenemu predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist nato v Sloveniji tudi prijavila začasno prebivališče. 8. Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče dalo ustrezno težo subjektivnim okoliščinam na strani obsojenke, katere zagovornik v pritožbi ponovno neutemeljeno izpostavlja (urejeno družinsko življenje in skrb za družino, nekaznovanost, da obsojenka ni v drugem kazenskem postopku, sposobnost in pripravljenost opravljati delo v splošno korist) in jim pripisuje preveliko težo. Tudi po oceni višjega sodišča ugotovljene in zgoraj povzete okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, ne dajejo podlage za ugoditev obsojenkinemu predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje namreč v obravnavanem primeru z nadomestitvijo kazni zapora ne bi bil dosežen namen, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni. Kazen zapora mora ohraniti svoje bistvo, v smislu neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene, in mora biti koristna tako za obsojenca kot za družbo.

9. Po obrazloženem, ko pritožba zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

10. Iz istih razlogov, kot so bili že ugotovljeni v (ponovljenem) postopku na prvi in drugi stopnji, je višje sodišče obsojenko kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).