Jedro

Če obramba v postopku ni ustrezno aktivna, kot se to zahteva pri dokazovanju, z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče ne krši pravic obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 12. 12. 2011 spoznalo obsojenega J. P. za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 4. 2012 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno dne 12. 7. 2012 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 11. 9. 2012, navaja, da zahteva ni utemeljena. Sodišče je ustrezno obrazložilo zavrnitev predlaganega dokaza ter utemeljilo svojo presojo, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno z izpovedbami oškodovanke in prič ter s pregledom posnetkov kraja kaznivega dejanja. Zahteva za varstvo zakonitosti z natančnimi opisi katera dejstva so bila zaradi neizvedbe tega dokaznega predloga obrambe napačno ugotovljena, izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je izvedlo sodišče. Obsojenec in njegovi zagovorniki so bili z odgovorom državne tožilke seznanjeni ter so se zagovorniki o njem pisno izjavili dne 20. 9. 2012. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi zavrnitve predloga obrambe za odreditev izvedenca ustrezne elektro stroke. V zahtevi navajajo, da je obramba izvedbo tega dokaza predlagala na glavni obravnavi zaradi dvoma v verodostojnost fotografij, saj bi obramba s pomočjo tega dokaza skušala dokazati, da fotografije niso nastale v času očitane storitve kaznivega dejanja in če bi obdolženi s predlaganim dokaznim predlogom dokazal, da fotografije niso nastale v času storitve kaznivega dejanja in tudi niso bile posnete z videokamero, bi lahko omajal verodostojnost izjave oškodovanke kot prič, ki ga obremenjujejo.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na glavni obravnavi dne 12. 12. 2011 takratna obsojenčeva zagovornica predlagala postavitev „izvedenca elektro stroke, ki bo povedal, kakšna je kamera, kakšne so njene sposobnosti, zakaj ni datuma ne ure na teh posnetkih, zakaj se te fotografije ne dajo povečati“, v nadaljevanju pa, da se „obrambi postavlja utemeljen sum, da so fotografije iz kazenskega spisa potegnjene iz videokamere, obramba namreč meni, da so posnete s fotoaparatom“. Sodnica je na glavni obravnavi, po ponovnem zaslišanju oškodovanke, ta dokazni predlog zavrnila ter svojo odločitev v zapisniku z glavne obravnave in v razlogih sodbe obrazložila. Kot izhaja iz razlogov sodbe je dokazni predlog zavrnila glede na izpovedbe policistov, ki sta bila na kraju samem (A. R. in I. N.) in priče S. M., da so se na T. pregledovali posnetki zabeleženi oziroma zajeti na SIM kartici, katero je M. neposredno na T. vzel iz videokamere (točka II obrazložitve), kar je podkrepila še z argumenti v dokazni oceni (točka III/1 in 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost dokaznega predloga ter določno obrazložilo, da dokazni predlog zagovornice ni utemeljen. Zavrnitve tega dokaznega predloga zagovornica s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje sploh ni izpodbijala. Sodišče druge stopnje, ki je pritožbo obsojenčeve zagovornice zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zavrnilo kot neutemeljeno, je v razlogih sodbe pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje o verodostojnosti fotografij, ki se nahajajo v spisu (točka 5 do 7 sodišča druge stopnje). Dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca elektro stroke, kot je bil v konkretni zadevi podan na glavni obravnavi, tudi ne ustreza standardom, ki jih je že oblikovala sodna praksa, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti(1). Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da obramba čeprav je imela možnost, če se ni strinjala z ugotovitvijo sodišča, da gre pri sodišču predloženih fotografijah za posnetke narejene z videokamero na oškodovankinem vikendu na T., da sama že v postopku pred sodiščem prve stopnje angažira svojega strokovnjaka, kot pomočnika pri kritični presoji teh fotografij, pa tega ni storila, niti ni tega storila v pritožbenem postopku, ko zavrnitve tega dokaznega predloga niti ni izpodbijala s pritožbo. Tako obramba v obravnavani zadevi ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku ni bila ustrezno aktivna, kot se to zahteva pri dokazovanju(2), temveč je le zatrjevala, da so fotografije neverodostojne. Z zavrnitvijo dokaznega predloga zato ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki se presoja skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in tudi ne pravica iz 29. člena Ustave Republike Slovenije o izvajanju dokazov v korist obsojenca.

7. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/93 z dne 8. 6. 1995; sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008. Op. št. (2): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010 in sodba I Ips 10656/2011 z dne 26. 4. 2012.