Jedro

Na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka v resnici preostalo delo tožnice prerazporedila na druge zaposlene, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Že na podlagi organizacijske odločitve tožene stranke, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedijo na druge zaposlene (ne glede na obseg preostalih nalog), je tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Za presojo obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah (npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da je nezakonita odpoved pogodbe iz poslovnega razloga z dne 18. 11. 2013; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma na drugo primerljivo delo; da je tožena stranka dolžna za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo tožnico prijaviti v zavarovanje in ji iz naslova plače (zmanjšane za obračunane in s strani tožene stranke odvedene davke in prispevke) plačati mesečne zneske, kot bi jih tožnica dobivala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, če bi v navedenem obdobju bila zaposlena pri toženi stranki, in vse druge prejemke, do katerih bi bila upravičena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi zakonskih določil in aktov tožene stranke (regres, božičnica, trinajsta plača), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečnih zneskov plače in od zapadlosti drugih zneskov pa vse do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Navaja, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo predvsem na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, pri čemer so tudi priče zaposlene pri toženi stranki. Na podlagi izpovedb prič je zaključilo, da je bilo pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaposlenih 877 ljudi, da je bila v obdobju od 1. 7. 2013 do 28. 2. 2014 podana odpoved skupno le sedmim delavcem, pri čemer pa so se od vseh delavcev, ki so jim bile v podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, bistveno spremenile zadolžitve le devetim delavcem. Tožnica meni, da tožena stranka ni z ničemer objektivno izkazala, da so se resnično le devetim delavcem bistveno spremenile zadolžitve. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice po predložitvi vseh starih in novih pogodb o zaposlitvi, s katerimi bi bilo mogoče bolj objektivno preveriti, ali so se res samo devetim delavcem bistveno spremenile naloge in ali bi tožena stranka morala pripraviti program razreševanja presežnih delavcev in upoštevati kriterije pri izbiri delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Meni, da gre za odločilno vprašanje, saj je od števila delavcev, ki so se jim dejansko spremenile delovne naloge, odvisno, ali je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici izpeljan zakonito ali ne. Sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za nepotreben dokaz, saj da izvedeni dokazi nudijo zadostno podlago za odločitev in da izvedba preostalih dokazov ne bi pripomogla k ugotovitvi relevantnih dejstev. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno uspeha. Tožena stranka je zatrjevala in z zaslišanjem prič ter predložitvijo zgolj nekaterih pogodb o zaposlitvi dokazala, da se je večini delavcev spremenil le naziv delovnega mesta in da je zato imela podlago za sklenitev novih pogodb o zaposlitvi na podlagi 3. alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), torej ne da bi pred tem morala delavcem odpovedati obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Ker pa pogodbe o zaposlitvi niso bile predložene, pa seveda takšnih trditev tožene stranke ni mogoče preizkusiti, prav tako pa ni mogoče preizkusiti sodbe. Tožnica toženi stranki tudi očita, da je s sprejemanjem zaporednih reorganizacij (v mesecu aprilu 2014 in avgustu 2014), na podlagi katerih je vsakič podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga določenemu številu delavcev, obšla zakonska določila, po katerih bi morala pripraviti program razreševanja presežnih delavcev in presežne delavce izbrati po objektivnih kriterijih. Navaja, da so tudi zmotni zaključki sodišča, da je tožena stranka dejansko postopala po 83. členu kolektivne pogodbe tožene stranke in preverila, ali bi bilo mogoče toženo stranko zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma nalogah oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo. Sodišče prve stopnje se je po presoji tega vprašanja ponovno oprlo na izpovedi prič, ki naj bi skladno izpovedale, da se je za tožnico preverilo ali jo je mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu in da je bil rezultat tega preverjanja negativen. Glede na takšen rezultat dokaznega postopka pa nikakor ni mogoče govoriti, da je tožena stranka uspela z zadostno stopnjo prepričanja dokazati, da so pri toženi stranki dejansko preverili, ali obstaja ustrezno delovno mesto za tožnico. Tožnica je navedla številna delovna mesta, za katere je bila usposobljena, nobena izmed predlaganih prič pa ni znala konkretno pojasniti, kako je potekalo iskanje ustrezne zaposlitve za tožnico, pač pa sta odgovornost za to opravilo priči A.A. in B.B. prelagali ena na drugo. Nadalje tožnica očita toženi stranki, da je iz diskriminatornih razlogov izbrala njo in ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je tožnica zaznala vzorec, da je tožena stranka pogodbe o zaposlitvi odpovedala pretežno ženskemu delu kolektiva, ob tem pa je šlo tudi za delavke, ki so imele višjo izobrazbo (magisterij znanosti ali doktorat). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljeno pritožba na več mestih podaja očitek kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožene stranke kot tudi navedbe tožnice, obe sta imeli možnost za svoje navedbe predlagati tudi dokaze. Tiste dokazne predloge tožnice, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa je argumentirano zavrnilo. Tožnica kot tudi njen pooblaščenec pa sta imela možnost zaslišanim pričam postavljati vprašanja, pri čemer je sodišče prve stopnje celo dopuščalo vprašanja, ki za predmetni spor niso relevantna. Iz navedenih razlogov ni podana niti uveljavljana kršitev ustavne pravice enakega varstva iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami).

7. Neutemeljen je pritožben očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnice, da naj tožena stranka predloži pogodbe o zaposlitvi vseh zaposlenih delavcev pri toženi stranki (877). Ta dokaz je tožnica predlagala z namenom, da bi se ugotovilo, ali bi tožena stranka tudi drugim zaposlenim morala zaradi spremembe organizacije in sistemizacije podati odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično upoštevati določbe kolektivne pogodbe tožene stranke o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ta dokazni predlog tožnice, ker to dejstvo za pravilno rešitev predmetnega spora ni relevantno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju sodbe, izvedba dokaza za njegovo ugotavljanje pa ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zapisalo, da izvedba tega dokaza ne bi pripomogla k ugotovitvi relevantnih dejstev in s tem ni izvedlo vnaprejšnje dokazne ocene, kot sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pritožba.

8. Pritožbene navedbe, v katerih tožnica sodišču prve stopnje očita neustrezno dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič in s tem relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, so neutemeljene. Izpovedi prič je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo, pojasnilo je, zakaj je nekaterim izpovedim sledilo in zakaj drugim ne, ter pri tem upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Dejstvo, da so bile zaslišane priče pri toženi stranki zaposleni delavci in da so iz tega razloga zainteresirani za uspeh tožene stranke v tem postopku, pa v skladu s sodno prakso ni okoliščina, ki bi sama po sebi vplivala na oceno verodostojnosti izpovedi prič. Drugih okoliščin, ki bi zbujale dvom v verodostojnost izpovedi prič, pritožba ne navaja.

9. Pritožba uveljavlja tudi, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožena stranka ni predložila pogodbe o zaposlitvi za vseh 877 zaposlenih delavcev in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Navedena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo tako z vidika utemeljenosti odpovednega razloga, kot tudi z vidika drugih, s strani tožnice zatrjevanih razlogov za nezakonitost odpovedi (ker tožena stranka naj ne bi preverila možnosti ohranitve tožničine zaposlitve in ker naj ne bi izdelala programa razreševanja presežnih delavcev, čeprav bi ga morala).

10. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 18. 11. 2013. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „višji samostojni referent III“ v Oddelku ..., Sektor ...; - da je tožena stranka dne 21. 10. 2013 sprejela Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim se je zaradi spremembe v organizaciji Sektorja... in novega načina dela ukinil Oddelek ...; - da je bilo delo, ki se je opravljalo v Oddelku ..., z novimi procesi dela razporejeno v okviru področja prevzema in razvoja poslovnih in individualnih premoženjskih zavarovanj na obstoječe zaposlene v teh dveh področjih; - ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je Oddelek ... v katerem je delala tožnica, ukinil, večine delovnih nalog tožnice pa ni prevzel nihče (ker se sedaj to izvaja elektronsko), določene preostale naloge pa so bile razporejene med druge zaposlene, je presodilo, da obstoji utemeljen poslovni razlog, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

12. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici sicer ni več veljala zakonska obveznost delodajalca (ki jo je prej določal tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Kljub temu pa je takšna obveznost veljala za toženo stranko, saj je določena v tretjem odstavku 83. člena njene kolektivne pogodbe (A7), ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje veljala v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. V konkretni zadevi je glede na trditveno podlago strank treba upoštevati tudi določbo 132. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, ki določa, da je tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 30 delavcev ali v obdobju treh mesecev 20 ali več delavcev. Z vidika tožnice je namreč navedena določba ugodnejša od zakonske določbe 98. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev (kar velja za toženo stranko), izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 30 delavcev.

13. Sodišče v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v okviru trditvene podlage delavca preverja obstoj utemeljenega razloga za takšno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je delodajalec v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnil vse obveznosti, ki mu jih nalagajo zakon, kolektivne pogodbe, notranji akti delodajalca in morebiti tudi pogodba o zaposlitvi, sklenjena z delavcem. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da sodišče v sporih o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni pristojno presojati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, preverja pa, ali niso morda takšne odločitve delodajalca le navidezne, sprejete z namenom zlorabiti institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takšnem primeru sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnici obseg nalog zmanjšal zaradi uvedbe elektronske aplikacije e-pobuda in da so bile njene preostale naloge prenesene na druge zaposlene pri toženi stranki. Tožnica v pritožbi ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da večino delovnih nalog tožnice ni prevzel nihče in da je tožena stranka preostale delovne naloge tožnice razporedila med druge zaposlene. Na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka v resnici preostalo delo tožnice prerazporedila na druge zaposlene, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Že na podlagi organizacijske odločitve tožene stranke, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedijo na druge zaposlene (ne glede na obseg preostalih nalog), je tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec se namreč lahko samostojno in svobodno odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela in delovne naloge prerazporedi na druge zaposlene, s tem pa racionalizira svoje poslovanje. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz diskriminatornih razlogov.

15. Nepomembne za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga so ugotovitve, ali se delo, ki ga je opravljala tožnica, pri toženi stranki še vedno opravlja in ali so bile naloge prenesene na enega ali več zaposlenih delavcev pri toženi stranki. Tudi če sodišče ugotovi, da je delo, ki ga je opravljal delavec, pri delodajalcu še vedno potrebno, vendar ga sedaj opravljajo drugi zaposleni, je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi temu delavcu. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal, na splošno. Prav tako na zakonitost odpovedi ne vpliva število zaposlenih, na katere je delodajalec prenesel delovne naloge delavca, ki mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

16. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da bi tožena stranka morala upoštevati določbe kolektivne pogodbe tožene stranke o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in izdelati program razreševanja presežnih delavcev. V ta namen je tožnica predlagala, da tožena stranka predloži pogodbe o zaposlitvi vseh zaposlenih pri toženi stranki, na podlagi česar bi se lahko ugotovilo, da bi tožena stranka morala pogodbe o zaposlitvi odpovedati vsem tistim delavcem, ki se jim je zaradi spremenjene organizacije in sistemizacije bistveno spremenilo delo. Ker je bilo takšnih delavcev po mnenju tožnice več kot 20, je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev in ker ga ni, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obdobju od 1. 7. 2013 do 28. 2. 2014 tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov šestim delavcem, devetim delavcem pa je tožena stranka ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Po stališču sodne prakse(1) , na katerega je opozorilo tudi sodišče prve stopnje, se za presojo obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah (npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehalo le šestim delavcem, tej dejanski ugotovitvi pa tožnica v pritožbi ne nasprotuje, tožena stranka ni bila dolžna izvesti programa razreševanja presežnih delavcev in izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz tega razloga ni nezakonita. Glede na navedeno sploh ni pomembno, ali bi tožena stranka morala iz poslovnih razlogov pogodbo o zaposlitvi odpovedati tudi drugim delavcem, saj se upoštevajo le tisti delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana iz poslovnega razloga, teh pa je bilo pri toženi stranki le šest. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da delodajalcu zakon niti ne nalaga, da mora delavcu v primeru bistvene spremembe vsebine dela odpovedati pogodbo o zaposlitvi in mu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi po določbi 91. člena ZDR-1. Če delavec s spremembo dela in s ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi soglaša, z delodajalcem zgolj sklene novo pogodbo o zaposlitvi na podlagi določbe drugega odstavka 49. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZDR-1 in v takšnem primeru do odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne pride.

17. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na drugem delovnem mestu. Takšna obveznost (ki je ZDR-1 ne določa več) je za toženo stranko veljala na podlagi njene kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ugotovilo, da je tožena stranka preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti na drugo delovno mesto oziroma jo prekvalificirati ali dokvalificirati in ugotovila, da takšna možnost ne obstaja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da zaslišane priče niso vedele konkretno izpovedati o tem, kako so pri toženi stranki preverjali, ali za tožnico obstoji drugo ustrezno delovno mesto. Povsem konkretni razlogi za to izhajajo predvsem iz izpovedi predsednika uprave in prič A.A. in B.B., ki so skladno izpovedali, da ni bilo možnosti za ohranitev tožničine zaposlitve. Zaslišane priče so povsem konkretno pojasnile, da gre bodisi za delovna mesta, na katerih ni zaposlen nihče, ker potrebe po tem delu ni, bodisi gre za delovna mesta, na katerih so potrebna specifična znanja, ki jih tožnica nima. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da je odločitev delodajalca, da na določeno, sicer sistemizirano, delovno mesto ne zaposli nobenega delavca, njegova organizacijska odločitev, v katero sodišče ne sme posegati. Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da bi na takšnem delovnem mestu kogarkoli zaposlil, tudi ne v primeru, kadar bi na ta način omogočil nadaljevanje delovnega razmerja delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot je bilo to v konkretnem primeru. Ob ugotovitvi, da so bili ugotovljeni realni organizacijski razlogi za prenehanje potreb po tožničinem delu, se tožnica glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga ne more sklicevati na domnevno diskriminacijo. Tudi sicer določbe o sistemizaciji delovnih mest (122. člen ZDR-1) delodajalcu omogočajo, da na delovnem mestu zaposli oziroma obdrži delavca z ustrezno stopnjo izobrazbe, kot je predvidena za takšno delovno mesto v sistemizaciji in se pri tem delavec z višjo stopnjo izobrazbe ne more sklicevati na prepovedano diskriminacijo v zvezi s to osebno okoliščino.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 178/2012 z dne 4. 3. 2013.