Jedro

Drugostopni organ je kršil pravila postopka, ker je meritorno odločil o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, ne da bi predhodno odločil o pritožbi zoper odločbo, s katero je prvostopni organ zavrgel pritožbo kot nedovoljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije z dne 17.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi M.Z. kot prizadete stranke in odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa, s katero je bilo tožnici dano obrtno dovoljenje za razširitev opravljanja obrtne dejavnosti s "šiviljstva" še na "cvetličarstvo". V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da bi moral prvostopni organ natančneje razčistiti sporno vprašanje glede poslovnih prostorov, ki so tožnici potrebni za opravljanje razširjene obrtne dejavnosti, glede na opozorilo M.Z., da je predmetni lokal oddan njemu v najem. Zato bi prvostopni organ moral M.Z. in njegovo ženo, ki sta uporabnika poslovnega prostora na podlagi veljavne najemne pogodbe, pritegniti v postopek kot stranska udeleženca in jima omogočiti, da varujeta svoje interese. Ker gre glede poslovnega prostora za spor, ki se rešuje po civilno pravni poti, bi prvostopni organ lahko tudi postopek prekinil do razrešitve teh najemnih odnosov. Tožena stranka je prvostopnemu organu z izpodbijano odločbo naložila, da mora ugotoviti dejansko in pravno razpolaganje s poslovnim prostorom, saj brez tega ni mogoče meritorno odločiti in da naj tožnica predloži neizpodbiten dokaz o tem, da ima poslovni prostor za opravljanje cvetličarske dejavnosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je svoji vlogi za razširitev obrtne dejavnosti predložila vse potrebne listine, med drugim tudi dokaz, da je najemnica spornih poslovnih prostorov, katere ima dejansko v najemu in posesti. Zato je pravno zgrešeno stališče tožene stranke, da bi prvostopni organ lahko postopek prekinil do razrešitve najemnih odnosov. Prav tako je zmotna ugotovitev tožene stranke, da je M.Z. uporabnik teh poslovnih prostorov na podlagi veljavne najemne pogodbe. Po zakonu o poslovnih zgradbah in poslovnih prostorih mora biti najemna pogodba sklenjena v pisni obliki. M.Z. ni nikoli sklenil take pogodbe z lastnico lokala M.R. Obrtno dovoljenje je M.Z. dobil na podlagi predrugačene najemne pogodbe, ki jo je pred tem lastnica lokala sklenila z njegovo ženo. Sicer pa je M.Z. ta lokal tudi povsem opustil in prenesel opravljanje svoje obrtne dejavnosti na drugo lokacijo. Kljub izselitvi je vložil proti lastnici lokala tožbo zaradi motenja posesti, lastnica lokala pa je zoper njega vložila tožbo na ugotovitev neveljavnosti najemne pogodbe. Tega spora sodišče še ni rešilo. Tožeča stranka meni, da je bila odločba prvostopnega organa zakonita in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Odgovor na tožbo je podal tudi M.Z. kot prizadeta stranka. Navaja, da je bilo prvostopnemu organu ob izdaji odločbe znano, da tožnica nima v uporabi spornih poslovnih prostorov ampak jih ima on. Te poslovne prostore je imela v najemu do konca leta 1987 njegova žena, potem pa je obrt prešla na njega. Lastnica lokala sicer ni hotela podpisati najemne pogodbe z njim, dejansko pa mu je ves čas na njegovo ime izstavljala račune za najemnino. Ni res, da bi opustil uporabo poslovnih prostorov, temveč sta mu tožnica in lastnica lokala dne 23.1.1992 z nasilnim dejanjem odvzeli posest teh prostorov. Zato je vložil zoper njiju tožbo zaradi motenja posesti in s tožbo tudi uspel. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: V uvodu izpodbijane odločbe je navedeno, da toženi organ to odločbo izdaja na pritožbo M. in M.Z. zoper odločbo prvostopnega organa z dne 20.2.1992 in z dne 31.1.1992. V izreku izpodbijane odločbe je navedeno, da se pritožbi M.Z. ugodi in se odpravi odločba prvostopnega organa z dne 31.1.1992 ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je prvostopni organ s citirano odločbo z dne 31.1.1992 dovolil tožnici razširitev obrtne dejavnosti, da se je zoper to odločbo pritožil M.Z. in da je prvostopni organ z odločbo z dne 20.2.1992 to pritožbo zavrgel, ker jo je vložila neupravičena oseba in da to odločbo izpodbija M.Z. in da je pritožba po mnenju tožene stranke utemeljena.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen glede tega, kateri pritožbi je tožena stranka ugodila. Izrek pa je tudi v nasprotju z uvodom in obrazložitvijo odločbe, saj iz izreka izhaja, da je tožena stranka odločila le o eni pritožbi, v uvodu in obrazložitvi odločbe pa je govora o dveh pritožbah zoper dve odločbi prvostopnega organa.

Če je prvostopni organ z odločbo z dne 20.2.1992 zavrgel kot nedovoljeno pritožbo M.Z. (te pritožbe in te odločbe ni v spisih, ki jih je predložila tožena stranka), bi morala tožena stranka najprej odločiti o pritožbi zoper to odločbo. O pritožbi M.Z. zoper odločbo prvostopnega organa z dne 31.1.1992, pa bi tožena stranka lahko odločila, če bi predhodno ugodila pritožbi in odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 20.2.1992. Tako pa je tožena stranka v nasprotju z določbo 4. odstavka 234. člena v zvezi z 242. členom zakona o splošnem upravnem postopku meritorno odločila o pritožbi zoper odločbo o razširitvi obrtne dejavnosti z dne 31.1.1992, ne da bi predhodno (v izreku) odločila o pritožbi, vloženi zoper odločbo prvostopnega organa z dne 20.2.1992 o zavrženju pritožbe in to odločbo odpravila, če je menila, da je prvostopni organ pritožbo nautemeljeno zavrgel. Ker toženi organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni dovolj upošteval pravila postopka, kar je lahko vplivalo na rešitev zadeve, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena, v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo, ne da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti tožbenih navedb.

O zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov sodišče ni odločilo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih).

Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).