Jedro

V ZEKom urejeni izvensodni postopek je alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori. V konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem), niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali je končni uporabnik zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe skladno s 85. členom ZEKom upravičen od pogodbe odstopiti, ne da bi bil tožeči stranki dolžan plačati razliko do polne cene za TV komunikator in enkratne stroške prekinitve naročniškega razmerja, ki po vsebini predstavljata tipično sankcijo zaradi kršitve pogodbe, tj. pogodbeno kazen). To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, št. 38292-181/2009/10 z dne 7. 1. 2010 odpravi ter zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka dolžna A.A. po računu št. ... odpisati postavko Sorazmerni delež – TV komunikator B., v višini 46,73 EUR z DDV in postavko Predčasna prekinitev naročniškega razmerja – TV komunikator B. v višini 10,02 EUR (v 1. točki izreka) ter zavrnila zahtevo A.A. za povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo (v 2. točki izreka). Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je A.A. 9. 10. 2009 vložil predlog za rešitev spora s tožečo stranko. Predlagatelj je navedel, da je 1. 9. 2008 sklenil naročniško pogodbo, tožeča stranka pa je kasneje spremenila programske pakete in torej enostransko spremenila pogodbene pogoje. Ker tožeča stranka na njegov poziv, naj vzpostavi staro stanje do izteka pogodbe, tako ni ravnala, je zahteval prekinitev pogodbe. Ob tem mu je tožeča stranka zaračunala sorazmerni delež za TV komunikator B. in dodatno še stroške predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da je tožeča stranka na njen poziv pojasnila, da je v teku naročniškega razmerja bil predlagatelju zamenjan TV komunikator pod pogojem vezave naročniškega razmerja za 24 mesecev, predlagatelju pa je nato naročniško razmerje na osnovi njegove zahteve prenehalo pred potekom 24 mesecev, zato mu je bil na računu za mesec julij 2009 zaračunan sorazmerni delež zneska subvencije komunikacijske opreme, prav tako pa tudi stroški predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Tožena stranka je predmetni spor reševala kot spor med operaterjem in končnim uporabnikom v skladu z 92., 129. ter 120. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom). Ugotovila je, da je predmet spora vprašanje, ali je predlagatelj zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe skladno s 85. členom ZEKom upravičen od pogodbe odstopiti, ne da bi bil tožeči stranki dolžan plačati razliko do polne cene za TV komunikator in enkratne stroške prekinitve naročniškega razmerja. Dalje je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj komunikator prejel v januarju 2008 pod ugodnimi pogoji v zameno za 24 mesečno vezavo naročniškega razmerja ter da je predlagatelj nato od naročniške pogodbe predčasno odstopil zaradi spremenjenih pogodbenih pogojev, do katerih je prišlo s 1. 7. 2009. Predlagatelju podlago za odstop od spremenjene pogodbe daje 85. člen ZEKom. Ker njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve pogodbe, ne sme utrpeti nobenih posledic, do katerih ne bi prišlo, če bi pri pogodbi vztrajal do izteka obdobja vezave. To pa pomeni, da mu tožeča stranka ne sme obračunati sorazmernega deleža nakupa TV komunikatorja in tudi ne stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja, saj gre po vsebini za tipično sankcijo zaradi kršitve pogodbe (pogodbena kazen). Tožeča stranka bi bila do zahtevkov upravičena, če bi bil razlog za prekinitev naročniškega razmerja na strani predlagatelja (npr. neplačevanje obveznosti, čemur bi sledila odpoved pogodbe s strani tožeče stranke). Ker je s predčasnim odstopom predlagatelja od pogodbe pogodbeno razmerje med njim in tožečo stranko prenehalo, bi bil predlagatelj v primeru, da opremo obdrži, neupravičeno obogaten (190. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tožeča stranka ima tako pravico zahtevati vračilo opreme, predlagatelj pa v tem primeru, da od tožeče stranke zahteva vračilo subvencioniranega zneska; pravila vračanja določa OZ. Odločitev o stroškovnem zahtevku pa je tožena stranka oprla na 1. odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja najprej ugovor nepristojnosti tožene stranke. Naročniška pogodba je po 85. členu ZEKom pogodba med operaterjem, ki zagotavlja priključitev oziroma dostop do javnega telefonskega omrežja, in končnim uporabnikom za uporabo storitev, ki jih nudi operater; v delu, kjer gre za nakup opreme, gre za kupoprodajno pogodbo. Skladno z 92. členom ZEKom imajo končni uporabniki pravico do ugovora in sprožitve spora pred toženo stranko zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem. Dogovor o načinu plačila kupnine za prodane aparate in opreme, kamor sodi tudi dogovor o subvencioniranju kupnine v primeru trajanja naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev, pa ni odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem v okviru naročniške pogodbe v smislu 92. člena ZEKom, temveč gre za civilnopravno razmerje – dogovor o načinu plačila kupnine v okviru prodajne pogodbe, ki sodi v pristojnost civilnega sodišča. Tožeča stranka dalje navaja, da plačilo razlike do polne vrednosti že kupljene opreme ni sankcija v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom, pač pa izpolnitev pogodbene obveznosti plačila kupnine skladno s sklenjeno pogodbo. To izhaja tudi iz 5. odstavka 85. člena ZEKom, ki določa, da določba 3. odstavka tega člena ne posega v obveznost naročnikov glede izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Sicer tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi sama ugotavlja, da je predlagatelj postal lastnik kupljene opreme, glede na to pa tožeči stranki ni mogoče odreči zahtevati plačila razlike kupnine; dogovor o subvencionirani kupnini je namreč veljal v primeru trajanja naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev, ker se to ni uresničilo, pa je predlagatelj dolžan plačati celotno kupnino. Nadaljnje ugotovitve tožene stranke, da bi bil predlagatelj, ki je od pogodbe odstopil, v primeru, da opremo obdrži, neupravičeno obogaten, so v nasprotju z njeno ugotovitvijo, da je predlagatelj postal lastnik kupljene opreme. Odločbe zaradi protislovnosti razlogov tako ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožeča stranka dalje navaja, da je odpis terjatev notranja računovodska operacija izbrisa terjatve iz poslovnih knjig, ki v ničemer ne vpliva na obstoj terjatve tožeče stranke zoper naročnika, niti ne preprečuje njenega uveljavljanja. Odpis terjatev ureja 21. člen ZDDPO, ki pa med podlagami ne našteva odpisa na podlagi odločbe tožene stranke. To pa pomeni, da tožena stranka ni pooblaščena za izdajo odločbe, s katero je tožeči stranki naložila izvršitev odpisa postavk po računu. Zaradi navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita in tudi nična v skladu z določbo 1. alinee 1. odstavka 279. člena ZUP. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je ugovor stvarne nepristojnosti neutemeljen, saj nakupa aparatov in opreme ni mogoče obravnavati ločeno in neodvisno od naročniške pogodbe; pogodbeni razmerji sta sklenjeni v soodvisnosti ter jih ni mogoče obravnavati ločeno. Če je tožeča stranka predlagatelju ponudila nakup opreme po subvencionirani ceni kot ugodnost, te ne sme odvzeti, saj bi to pomenilo, da je predlagatelja zaradi ravnanja, ki ima izrecno podlago v 3. odstavku 85. člena ZEKom, zadela nedopustna sankcija. Tožena stranka se ne strinja z ugovorom tožeče stranke, da plačilo razlike do polne vrednosti že kupljene opreme oziroma sorazmernega deleža opreme predstavlja pogodbeno dogovorjeno obveznost, ne pa sankcije; obveznosti po pogodbi, ki hkrati ne pomenijo sankcije, so obveznosti predlagatelja, da tožeči stranki poravna stroške zaradi dobavljenih storitev do dneva izklopa storitev. V zvezi z nadaljnjimi tožbenimi ugovori tožena stranka navaja, da tožniku z izpodbijano odločbo ne odreka upravičenja, da od predlagatelja zahteva vračilo subvencionirane opreme, vendar to ni predmet spora, saj v tem delu ne gre za spor upravnopravne narave. Na podlagi 92. člena ZEKom tožena stranka ne more odločati o morebitnih obogatitvenih zahtevkih. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je odpis terjatev notranja računovodska operacija, ki je tožena stranka z odločbo ne more odrediti tožeči stranki, tožena stranka odgovarja, da je namen, ki ga izrek zasleduje, v tem, da predlagatelj ni dolžan plačati določenih postavk. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Predlagatelj spora, A.A. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je prejel TV komunikator več kot 2 leti pred tem, kot to navaja tožeča stranka, in sicer mu ga je zamenjal serviser ob reklamaciji zaradi motenj in slabe slike. V januarju 2008 je prejel le daljinski upravljalec. Dalje navaja, da so v mesecu novembru 2009 brez stroškov lahko predčasno odstopili od pogodbe vsi naročniki, od njega, ki je to storil konec julija 2009, pa tožeča stranka zahteva plačilo, kar pomeni, da gre za različno obravnavanje naročnikov. Ne razume, zakaj je dolžan izpolniti vse pogodbene obveznosti le on kot pogodbena stranka, ne pa tudi tožeča stranka, ki je samovoljno spremenila pogodbene pogoje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

V naknadni pripravljalni vlogi tožeča stranka odgovarja na navedbe tožene stranke in stranke z interesom. Njune navedbe prereka ter vztraja, da tožena stranka ni bila pristojna odločati v predmetnem sporu, saj gre za pristojnost civilnega sodišča, in tudi, da plačilo sorazmernega deleža do polne cene komunikacijske opreme ni sankcija v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter prereka tožbene navedbe. Z naknadno vlogo odgovor dopolnjuje ter navaja, da je sodišče v zadevah opr. št. U 1708/2008-27 z dne 18. 8. 2009 in U 470/2008-7 z dne 18. 8. 2009 že presodilo, da je podana pristojnost tožene stranke, da odloča o sporih glede upravičenosti zaračunavanja sorazmernega dela priključnine oziroma subvencije za nakup strojne komunikacijske opreme v primeru predčasne prekinitve naročniške pogodbe. V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo, kot v zadevi opr. št. U 1708/2008, v kateri je sodišče glede pristojnosti tožene stranke navedlo, da procesne določbe za vodenje spora izhajajo iz 129. člena ZEKom in odločilo, da je odločitev tožene stranke, da mora operater naročniku odpisati zaračunani znesek sorazmernega dela subvencije priključnine, pravilna in zakonita, z utemeljitvijo, da operater ni zagotavljal želenega obsega storitev, dogovorjenega ob sklenitvi naročniške pogodbe. V konkretnem primeru gre za primerljivo situacijo, ki ima podlago v določbi 3. odstavka 85. člena ZEKom, saj je tožeča stranka z enostransko spremembo naročniške pogodbe v škodo stranke z interesom spremenila programsko shemo, zmanjšala število TV programov in podražila cene naročnine ter tako začela zagotavljati spremenjene (okrnjene) storitve, ki ob sklenitvi naročniške pogodbe niso bile dogovorjene, in s katerimi se stranka z interesom ni strinjala. Sodišče je v navedeni sodbi izrecno navedlo, da se operater v primeru predčasne prekinitve naročniške pogodbe ne more uspešno sklicevati na zavezo naročnika, da bo naročniško razmerje trajalo vsaj 24 mesecev, kadar je razlog za odpoved naročniške pogodbe na operaterjevi strani. Iz ugotovitev sodišča v sodbi opr. št. U 470/2008 z dne 18. 8. 2009 pa izhaja, da gre v primeru plačila sorazmernega dela subvencije nakupa komunikacijske opreme v primeru predčasnega odstopa od naročniške pogodbe za pogodbeno kazen in ne za obveznost plačila kupnine, kot to zatrjuje tožeča stranka.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi tožeča stranka (operater) izpodbija odločbo, ki jo je tožena stranka izdala na materialnopravni podlagi 3. odstavka 85. člena ZEKom ter ob sklicevanju na določbe 92. in 129. člena ZEKom, in s katero je odločila, da je tožeča stranka dolžna končnemu uporabniku ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja odpisati postavki, po katerih je dolžan ta plačati sorazmerni delež zneska subvencije nakupa TV komunikatorja in enkratne stroške predčasne prekinitve naročniškega razmerja.

Po 92. členu ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007, ZEKom-UPB1 – besedilo, relevantno za predmetno zadevo, zaključeno z izdajo izpodbijane odločbe z dne 26. 11. 2009) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (1. odstavek). Če operater v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko končni uporabnik v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 15 dnevnega roka od njegove vložitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo, ki ga obravnava po postopku iz 129. člena tega zakona (4. odstavek). Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz tega zakona, na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (1. odstavek). Iz navedenih določb ZEKom po mnenju sodišča izhaja, da je z določbo 1. odstavka 92. členu ZEKom stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov (med končnimi uporabniki in operaterji) v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem, vključno z zaračunavanjem storitev (iz obrazložitve k Predlogu sprememb in dopolnitev ZEKom, Poročevalec DZ št. 133/2009, izhaja, da je dopolnitev dotedanjega besedila navedene zakonske določbe z izrecno vključitvijo sporov v zvezi zaračunavanjem storitev potrebna, ker se ob strogo gramatikalni razlagi v praksi določbe ni vedno razlagalo v takem pomenu; ta dopolnitev zakona je uveljavljena z ZEKom-B, Uradni list RS, št. 110/2009). Izvensodno reševanje uporabniških sporov je v ZEKom sicer bilo urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). Po določbi 5. odstavka 129. ZEKom se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred agencijo ustavi. To pa pomeni, da je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor med končnim uporabnikom in operaterjem glede vprašanja, ali je bilo končnemu uporabniku ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, s katerimi se ni strinjal, omogočeno odstopiti od pogodbe tako, kot določa ZEKom v 3. odstavku 85. člena; končni uporabnik meni, da ne, ker mu od pogodbe ni bilo omogočeno odstopiti brez stroškov, tožeča stranka pa zatrjuje, da gre za uveljavitev izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti za primer predčasne prekinitve naročniškega razmerja in ne za sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Nobena od strank spora, ne končni uporabnik ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem), niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali je končni uporabnik zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe skladno s 85. členom ZEKom upravičen od pogodbe odstopiti, ne da bi bil tožeči stranki dolžan plačati razliko do polne cene za TV komunikator in enkratne stroške prekinitve naročniškega razmerja, ki po vsebini predstavljata tipično sankcijo zaradi kršitve pogodbe, tj. pogodbeno kazen), česar pa glede na navedeno ter njene dejanske ugotovitve in podatke spisne dokumentacije upravnih spisov tudi ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovim zagotavljanjem oziroma zaračunavanjem. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom; s takim ravnanjem je tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je njena odločba nezakonita.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne morejo vplivati navedbe končnega uporabnika kot stranke z interesom v tem upravnem sporu (že v upravnem postopku in nato tudi v predmetnem upravnem sporu), da je TV komunikator prejel več kot dve leti pred tem, kot je to ugotovila tožena stranka (ki naj bi pri tem zgolj nekritično sledila navedbam tožeče stranke), ter da je v januarju 2008 prejel le daljinski upravljalec, saj te navedbe kažejo le na to, da tožena stranka v postopku pred odločitvijo v sporu, ki ga po presoji sodišča niti ni bila pristojna reševati, dejanskega stanja ni v celoti razjasnila. Glede na povedano pa končni uporabnik tudi ne more biti uspešen z nadaljnjimi navedbami, da tožeča stranka naročnike neenako obravnava, s tem ko je v določenem obdobju naročnikom omogočila predčasen odstop od naročniške pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in pogodbene kazni, od njega pa tako plačilo terja.

V zvezi z navedbami tožene stranke v pripravljalni vlogi, ki pravilnost svojega stališča, da je za reševanje predmetnega uporabniškega spora bila stvarno pristojna, opira na sodbo tega sodišča opr. št. U 1708/2008 z dne 18. 8. 2009, sodišče odgovarja, da je v navedeni zadevi šlo za spor glede zagotavljanja z naročniško pogodbo dogovorjenih storitev (1. odstavek 92. člena ZEKom), saj je naročnik od pogodbe odstopil, ker se je operater v pogodbi zavezal nuditi storitve dveh IP televizij, take storitve pa zaradi tehnične nemožnosti ni mogel zagotavljati; v obravnavani zadevi pa za tak spor ni šlo, pač pa za spremembo storitev ... – prenovljeno programsko shemo, torej za spremembo pogojev v naročniški pogodbi, glede katere je tožeča stranka izpolnila svojo notifikacijsko dolžnost v skladu s 3. odstavkom 85. člena ZEKom, kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe; tudi če naj bi šlo pri tem za okrnjene storitve ter višjo naročnino, kot navaja tožena stranka v navedeni pripravljalni vlogi, navedene okoliščine ob povedanem niso pravno relevantne. V sodbi z opr. št. U 470/2008 z dne 18. 8. 2009, na katero se v pripravljalni vlogi tudi sklicuje tožena stranka, pa je sodišče pritrdilo njeni odločbi, s katero je zavrnila predlog za rešitev spora končnega uporabnika zoper operaterja (ker mu je ta zaradi predčasnega odstopa od naročniške pogodbe zaračunal pogodbeno kazen), po tem ko je ugotovila, da je operater končnemu uporabniku pogodbeno dogovorjene storitve zagotavljal, ter presodila, da presega njeno pristojnost ugotavljati morebitne napake volje ob sklenitvi pogodbe, glede na to, da je končni uporabnik navajal, da je od pogodbe odstopil, ker mu operater ni zagotovil paketa ..., kot mu je bilo obljubljeno, taka zaveza glede zagotavljanja storitev pa za operaterja iz pogodbe ni izhajala. To pa pomeni, da je sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke pri reševanju uporabniškega spora v zvezi z zagotavljanjem z naročniško pogodbo dogovorjenih storitev (1. odstavek 92. člena ZEKom), in v tem okviru njeni presoji, da ni pristojna reševati spora izven navedenega obsega, torej v zvezi z navedbami končnega uporabnika, da mu je bilo pred sklenitvijo pogodbe (ustno) rečeno, da mu bo naknadno omogočen prehod na paket ..., saj naročniška pogodba take zaveze operaterja glede zagotavljanja storitev ni vsebovala. Zato tudi na tej sodbi tožena stranka ne more utemeljevati pravilnosti svojega stališča, da je za reševanje predmetnega uporabniškega spora (bila) stvarno pristojna.

Glede na povedano je sodišče moralo tožbi ugoditi ter je na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).