Jedro

Pooblaščenec je v imenu tožnikov vložil skupno tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila odpravnine, zato imajo tožniki v zadevi, v kateri sicer vsak samostojno razpolaga s svojim zahtevkom, položaj navadnih sospornikov. Za presojo priznanja stroškov za njihovo zastopanje po pooblaščenem odvetniku je odločilno, da so s tožbo uveljavili zahtevke iz naslova iste dejanske in pravne podlage. Zato je pri odmeri stroškov potrebno izhajati iz določbe 11. čl. Odvetniške tarife ter priznane stroške za zastopanje prvotožnice v nadaljevanju ustrezno zvišati za 10 % za vsakega nadaljnjega tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 7. tč. izreka sodbe) potrdi odločitev o stroških postopka.

Tožniki sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna vsakemu tožniku plačati odpravnino v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (1. do 6. tč. izreka) in jim povrniti stroške postopka v skupnem znesku 335.400,00 SIT (7. tč. izreka).

Tožniki so se pritožili zoper sodbo v delu odločitve o stroških postopka. Navajajo, da so v sporu zoper toženo stranko vložili tožbo zaradi plačila odpravnine v različnih zneskih. Njihovi zahtevki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago, pri čemer so kot tožniki v medsebojnem razmerju formalnega sosporništva. Vsak sospornik je v skladu z določbo 195. čl. ZPP v pravdi samostojna stranka. V tej zvezi je vsak tožnik zavezan k plačilu sodne takse glede na vrednost svojega zahtevka. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremeni tako, da vsakemu tožniku prizna potrebne stroške ter jih naloži v plačilo toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilna. Zato glede tega v izogib pravilno obrazloženim razlogom v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pravdni stroški predstavljajo izdatke, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, pri čemer obsegajo takšni stroški tudi nagrado za potrebna procesna opravila strankinega pooblaščenca (151. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). V tem sporu je tožnike zastopal pooblaščenec - odvetnik na podlagi sklenjenega pooblastila, ki je za njih vložil skupno tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila odpravnine, zaradi česar imajo v zadevi, v kateri sicer vsak samostojno razpolaga s svojim zahtevkom, položaj navadnih sospornikov. Zato je vsak tožnik tudi samostojno zavezan za plačilo sodne takse v skladu z vrednostjo vtoževanega zahtevka. Vendar pa je za presojo priznanja stroškov za njihovo zastopanje po pooblaščenem odvetniku odločilno, da so s tožbo uveljavili zahtevke iz naslova iste dejanske in pravne podlage. Zato je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov utemeljeno izhajalo iz določbe 11. čl. Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 7/95), ko je priznane stroške za zastopanje prvotožnice v nadaljevanju ustrezno zvišalo za 10 % za vsakega nadaljnjega tožnika. Poleg tega je vsakemu tožniku pravilno priznalo še stroške takse za tožbo in sodbo. Zato pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče priznati stroške zastopanja za vsakega tožnika posebej glede na vrednost posameznega zahtevka, ne more biti upoštevno. To bi sicer bilo sprejemljivo samo v situaciji, če bi vsak tožnik vtoževal zahtevek s posamezno tožbo, kar pa ne velja za konkreten primer, ko so tožniki uveljavili zahtevke pri tem sodišču s skupno točko.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njihovo pritožbo in v izpodbijanem delu sodbe (v 7. tč. izreka) potrdilo odločitev o stroških postopka (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).