Jedro

Ker je že v sami zahtevi na razveljavitev določene pogodbe implicitno vključena okoliščina obstoja takšne (veljavne) pogodbe, ni prav nobene „potrebe“ za predhodno postavitev ugotovitvenega zahtevka, da takšna pogodba obstoji, in sicer ne glede na to, ali gre za pisno ali ustno sklenjeno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 8. 3. 2012 tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 22. 12. 2009, ki sta jo glede polovičnih solastninskih deležev na parc. št. 510/3 k.o. X in št. 511 k.o. Y sklenili prvotoženka kot prodajalka in drugotoženec kot kupec, zavrnilo (I. točka izreka) (1). Nadalje je odločilo, da se ista prodajna pogodba razveljavi (II. točka izreka) ter da je dolžan drugotoženec tožniku plačati njegove pravdne stroške v znesku 7,16 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v II. in III. točki izreka se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 1. odstavku 339. člena ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil drugotoženec, ki je pritožbenemu sodišču predlagal njeno spremembo, in sicer tako, da zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe zavrže oziroma zavrne (tožeči stranki pa naloži vse stroške postopka). Navedel je, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo njegove trditve, da je tožnik glede na svoje tožbene trditve (kdaj je izvedel za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah) zamudil šestmesečni rok za vložitev izpodbojne tožbe. Ker je tožnik dne 20. 12. 2010 vložil tožbo, na katero toženki nista odgovorili, bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni, ali je tožnik zamudil rok oziroma kdaj je izvedel za prenos lastninske pravice na drugotoženo stranko, upoštevati le navedbe v tožbi, ne pa tudi njegovih navedb iz odgovora na pritožbo drugotožene stranke. Ker je tožnik v tožbi navedel, da je za prenos lastnine izvedel septembra 2009, takšne navedbe v fazi odgovora na pritožbo ne more spremeniti (saj bi potem lahko tožniki navedbe odločilne glede prekluzivnih rokov vseskozi glede na pritožbene trditve tožencev spreminjali). Tožnik je zamudil šestmesečni rok za vložitev izpodbojne tožbe, kot ga določa 512. člen OZ. Ker je zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 22. 12. 2009 navidezna in da zato med toženima strankama nima učinkov, že pravnomočen, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku z razveljavitvijo prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2009 razveljavilo pravni posel, za katerega sploh ni bilo ugotovljeno, da obstaja. Zato je drugotoženec že v prvi pritožbi navajal, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe nesklepčen (tožnik bi moral najprej podati zahtevo na ugotovitev njenega obstoja in šele nato zahtevek na njeno razveljavitev).

3. Pritožba je bila v vednost poslana prvotoženi stranki in v odgovor tožniku, ki pa ga ta ni podal. 4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbena navedba, da je tožnik v odgovoru na pritožbo (z dne 3. 6. 2011) spremenil vsebino svojih (tožbenih) navedb glede trenutka, ko je izvedel za prenos lastninske pravice, ne držijo. Zakaj je moč zaključiti, da tožbena navedba o pridobitvi takšne informacije v septembru 2009 evidentno predstavlja lapsus, je v izpodbijani odločbi z dne 8. 3. 2012 prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje (točka 5 obrazložitve) (2). Teh zaključkov pritožba v ničemer ne omaje. Zato v tožnikovi navedbi podani v odgovoru na pritožbo (z dne 3. 6. 2011), da je do informacije prišel v septembru 2010, ne gre za nikakršno vsebinsko spreminjanje navedb, ampak zgolj za korekcijo pomotnega (lapsuznega) tožbenega zapisa, kar seveda ni podvženo nobenim prekluzijam. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik obravnavano tožbo (pravočasno) vložil v zato predvidenem šestmesečnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 512. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ). Napačno pa je tudi pritožbeno stališče, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe z dne 22. 19. 2009 nesklepčen (ker bi tožnik moral najprej podati zahtevo na ugotovitev njenega obstoja in šele nato zahtevek na njeno razveljavitev). Ker je že v sami zahtevi na razveljavitev določene pogodbe implicitno vključena okoliščina obstoja takšne (veljavne) pogodbe (3), ni prav nobene „potrebe“ (4) za predhodno postavitev ugotovitvenega zahtevka, da takšna pogodba obstoji, in sicer ne glede na to, ali gre za pisno ali ustno sklenjeno pogodbo (5). Pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (po 1. odstavku 339. člena ZPP) ter zmotni uporabi materialnega prava (nesklepčnosti zahtevka), ki naj bi ju zagrešilo (oziroma spregledalo) sodišče prve stopnje, tako ne držijo.

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člen ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijani II. in (posledično) III. (6) točki izreka potrdilo. Drugotožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njene pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP).

(1) V tem delu gre za „navadno“ in ne zamudno sodbo.

(2) Pri tem je bistveno (kot to v obrazložitvi poudarja sodišče prve stopnje), da je bila sporna pogodba med tožencema sklenjena 22. 12. 2009, medtem ko je bil zemljiškoknjižni predlog na njeni podlagi vložen 1. 2. 2010. Iz teh razlogov si je nekoliko težko predstavljati, da naj bi tožnik za sporno pogodbo (oziroma na njeni podlagi izvedeni prenos) s pomočjo vpogleda v zemljiško knjigo (kot je to navedel v tožbi) izvedel že v septembru 2009. (3) Čeprav je izpodbojna pogodba obremenjena z „napakami,“ ki so razlog za njeno izpodbojnost, velja vse dokler ni izpodbita. Če razlogi za njeno izpodbojnost s tožbo nikoli niso bili pravočasno in uspešno uveljavljeni, to pomeni, da je pogodba (sicer obremenjena s takimi „napakami“) bila (in ostala) ves čas veljavna (glej 94., 95. in 99. člen OZ).

(4) In posledično pravnega interesa kot procesne predpostavke za njeno vložitev.

(5) Tožnik je v tožbi navajal ne samo, da je bila med tožencema darilna pogodba z dne 22. 19. 2009 sklenjena navidezno, ampak tudi, da je bila med njima (takrat) dejansko sklenjena prodajna pogodba. Ker toženca na tožbo nista odgovorila, je bilo potrebno (kot je sodišče prve stopnje poudarilo že v zamudni sodbi z dne 7. 3. 2011) tidve medsebojno povezani trditvi šteti za priznani (oziroma resnični).

(6) Glede stroškovne odločitve v III. točki izreka pritožba ni podala nobenih konkretnih navedb.