Jedro

Sodišče je glede na navedbe tožnice, kaj naj bi povzročilo afekt oziroma njeno neprištevnost (izzivanje A. A. in neprimerne besede C. C. na sestanku v povezavi z njenim zdravstvenim stanjem), na podlagi listin (zdravstvene dokumentacije) in izpovedb prič pravilno zaključilo, da niso podane okoliščine (izzivanje in neprimerne besede), ki bi lahko kazale na to, da je šlo pri tožnici za hipno reakcijo in njeno bistveno zmanjšano kontrolo nad svojimi ravnanji, zato je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 9. 5. 2022 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 22. 2. 2021 nezakonita in se razveljavi; da se razveže pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dnem 28. 3. 2021; da je tožena stranka dolžna tožnici od 22. 2. 2021 do 28. 3. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer priznati delovno dobo in jo prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za obdobje od 22. 2. 2021 do 28. 3. 2021 plačati mesečno plačo v višini, kot jo je prejemala ob prenehanju delovnega razmerja, od bruto plače obračunati davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo, tj. 15. dne v mesecu za pretekli mesec in tožnici izplačati denarno povračilo v višini 12 povprečnih plač, kot jih je tožnica prejela v zadnjih 3 mesecih dela, tj. v znesku 14.078,28 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je ugotovilo, da naj bi A. A. dne 18. 1. 2021 mirno opravljala svoje delo, ko je k njej brez razloga pristopila tožnica, jo verbalno žalila in odrinila. A. A. s tožnico v času dogajanja naj ne bi komunicirala, razen prošnje, naj jo tožnica pusti pri miru. V resnici pa je potek dogodkov dne 18. 1. 2021 potekal popolnoma drugače, kar je tožnica navajala že v svojih vlogah, sodišče pa njeni izpovedi ni sledilo. Ker se tožnica ni spomnila točnih besed, s katerimi jo je A. A. izzvala, je sodišče njeno izpoved ocenilo kot neprepričljivo. Sodišče ni izvedlo presoje dokazov v skladu z zahtevo 8. člena ZPP, saj bi sicer ugotovilo, da je izpoved tožnice verodostojna (življenjsko verjetna) bolj kot izpoved prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Ponovno soočenje tožnice s stresno situacijo, ki jo je sprožil spor z A. A., kasnejši pogovori z vodstvom toženke in nato izredna odpoved je pri tožnici povzročilo veliko psihično stisko. Ker je tožnica pred zaslišanjem na obravnavi morala vzeti pomirjevala, kar je pojasnila že na sodišču ob svojem zaslišanju, je tudi logično, da se ni spomnila vseh podrobnosti dogodka. Ob dogodku v januarju 2021 je bila vsa iz sebe in se ni zavedala svojih ravnanj niti besed. V takšno stanje pa je prišla brez svoje krivde, po izzivanju s strani sodelavke A. A., ki je vedela za psihično nestabilnost tožnice in za njun spor. Izpoved tožnice je iz življenjskega vidika bistveno bolj verjetna, kot pa izpoved ostalih prič. Ni namreč najti ustreznega razloga, zakaj bi tožnica, ki je bila 34 let strpna do vsakogar pri toženki, kar naenkrat imela izpad zoper A. A. A. A. in B. B. sta še vedno zaposlena pri toženi stranki in sta vsekakor zainteresirana za izid postopka. Zato je neutemeljena navedba sodišča, da jima verjame zato, ker priči nista obremenjeni z izidom postopka. Ob nepristranski presoji zaslišanja obeh strani bi sodišče moralo pokloniti vero tudi tožnici, ki je bila v tem sporu šibkejša stranka in je edina res utrpela škodo (nekaj časa je bila v bolniškem staležu). Sodišče ni upoštevalo dejstva, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v minuti ali dve, in da se je v tako kratkem času psihično stanje tožnice zelo hitro spreminjalo, od deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Tožnica je bila pri tožencu zaposlena 34 let in nikoli ni bila vpletena v nobeno konfliktno situacijo. Tega dejstva sodišče pri svoji dokazni oceni ni upoštevalo, ampak je sledilo izpovedi A. A. in B. B., ki sta navajala, da naj ne bi tožnice sprovocirala in z njo pred dogodkom sploh nista komunicirala. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede poteka sestanka dne 19. 1. 2021, ki ga je sklicalo vodstvo tožene stranke zaradi obravnave domnevnega nasilja na delovnem mestu. Tožnica, ki je bila v psihično nestabilnem stanju še od dogodkov preteklega dne je pričakovala, da jo bo delodajalec zaščitil in ji nudil oporo, namesto tega pa ji je povzročil ogromen dodaten stres in zato se je tožnica počutila kot najhujši kriminalec. Če bi tožena stranka želela tožnici pomagati in razjasniti situacijo, bi se najprej nekdo od vodstva pogovoril s tožnico in kasneje s A. A. Sodišče je tudi zmotno presodilo težo in okoliščine izrečenih besed tožnice. Te besede, ki jih je izrekla na sestanku, nikakor ne izpolnjujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Osebe, ki so bile prisotne na sestanku (C. C., D. D., B. B., A. A.) so skladno izpovedale, da grožnja ni bila usmerjena proti nobeni konkretni osebi. Tožnica je ves čas postopka poudarjala, da nikdar ni imela v mislih fizičnega obračunavanja, ampak kvečjemu pravne postopke. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice in je glede neprištevnosti tožnice zgolj pavšalno navedlo, da neprištevnost ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije tožnice in je zato zavrnilo predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Tožnica je izpovedala, da je bila v času dogodka v afektu, ki je izviral iz njenega zdravstvenega stanja, zaradi katerega se dalj časa zdravi. Sodišče se je v sodbi sklicevalo na izvid z dne 20. 1. 2021, češ da ne kaže na afektivno stanje in da sta priči C. C. in D. D. navedli, da v času dogodkov tožnica ni bila videti prestrašena, razburjena ali živčna, ampak kvečjemu jezna. Napačen je zaključek sodišča, da tožnica na pregledu dne 20. 1. 2021 ni navedla dogodka v službi, kar naj bi pomenilo, da ni šlo za afektno stanje tožnice. Že dejstvo, da je bila tožnica urgentno sprejeta v psihiatrično ambulanto kaže, da je pri njej prišlo do stanja močne psihične razburjenosti. Vsaka oseba, ki je v afektu, je tudi neprištevna, ni pa vsaka oseba, ki je neprištevna, tudi v afektu. Sodišče bi moralo upoštevati pri tožnici potrjeno diagnozo depresije in anksiozne motnje, ob hkratnem upoštevanju čustveno napetega odnosa tožnice s A. A. V dvomu bi moralo sodišče odločiti v korist tožnice ter ugotoviti, da slednja za očitano kršitev ni bila odgovorna, ker v času ravnanja ni bila prištevna. Sodišče bi moralo dopustiti tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko povedal, ali so bili v ravnanju tožnice podani elementi, ki izključujejo njeno kazensko odgovornost. Napačna je ugotovitev sodišča, da so bile izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in da je tožnica predstavljala nevarnost za delovni proces. Tožnica je bila po dogodku pripravljena za nadaljevanje delovnega razmerja in je predlagala toženi stranki, da organizira delovni proces v bodoče tako, da ne bo prihajala v stik z A. A. Navedeno bi tožena stranka z malo dobre volje tudi lahko izpolnila. Neupravičen je očitek sodišča, da se tožnica sodelavki ni opravičila. V pisnem zagovoru je tožnica jasno navedla, da so bile izrečene besede neprimerne in da jih je obžalovala. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da se tožnici očita storitev kaznivega dejanja, ki spada v skupino kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo. Očitano ravnanje ima kvečjemu znake prekrška, zaradi prekrškov pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dopustna. Tožnica je starejša oseba, stara 56 let, poleg psihičnih težav pa je imela tudi težave s koleni, zaradi česar je bila večkrat tudi dalj časa odsotna z dela ter je imela tudi omejitve pri delu, kar je vse toženko navedlo k temu, da je izkoristila prvo priložnost za tožničino odpoved delovnega razmerja. Tožnici bi lahko podala opomin ali opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga, s čimer bi zagotovo dosegla svoj cilj. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni storilo kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je izpoved tožnice štelo za neprepričljivo, izpovedbe ostalih prič pa je ocenilo za natančne, skladne in tudi prepričljive.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je sodišče ugotovilo pravilno in popolno, zato je tovrstni pritožbeni očitek neutemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 9. 3. 1997 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2020 na delovnem mestu posluževalec strojnih linij, delo pa je opravljala v enoti toženke v E. Tožena stranka je v izredni odpovedi tožnici očitala, da je 18. 1. 2021 na delovnem mestu vpila na sodelavko A. A. "spokaj, nič ne znaš, kaj delaš tukaj, čefurka, spokaj v ta spodne kraje", nato pa je še posegla v njen osebni prostor in zoper njo uporabila fizično silo ter jo odrinila. Naslednji dan je na sestanku z nadrejenimi in sodelavci ponovno izjavila, da je ista sodelavka "čefurka" in nato zagrozila "bomo pa poračunali izven podjetja". Toženka stranka je tožnici podala izredno odpoved na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določata, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je storila hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po določbah njene pogodbe o zaposlitvi ter ZDR-1. 7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je bil potek dogajanj dne 18. 1. 2021 popolnoma drugačen, kot ga je ugotovilo sodišče na podlagi izpovedi prič A. A. in B. B., ter da je tožnico A. A. izzivala. Sodišče je izvedlo presojo dokazov v skladu z zahtevo 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitična sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni upoštevalo procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek ni utemeljen. S tem v zvezi pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, ker sodišče ni navedlo nobenih drugih razlogov za neprepričljivost izpovedbe tožnice, kot to, da se tožnica ni spomnila vseh podrobnosti dogodka, niti besed, ki jih je izrekla sodelavki. Sodišče je v sodbi pojasnilo, da tožnica ni zanikala, da je dne 18. 1. 2021 A. A. izrekla očitane besede, ugovarjala je le, da jo je A. A. izzvala. Tožnica je zanikala, da bi A. A. odrinila in je pojasnila, da jo je zgolj prijela za boke in jo prestavila stran in da je tako ravnala zaradi varovanja svoje osebe pred posegom A. A. v tožničin osebni prostor. Potrdila je, da je v času obravnavanega dogodka sodelavec B. B. popravljal stroj, na katerem je sicer tožnica pakirala letvice.

8. Sodišče je ocenilo izpoved tožnice, da je A. A. pristopila čisto do nje in jo komandirala ter da je tožnica menila, da jo A. A. želi spraviti ob živce, saj ji je tako rekoč dihala za ovratnik in preveč posegla v njen delovni prostor. Vendar je ocenilo, da sta prepričljivejši skladni izpovedi A. A. in B. B., ki sta izpovedala, da se je A. A. kot operater strojnih linij, tega dne uvajala v delo na strojih in da se je v času obravnavanega dogodka pojavila napaka na pakirnem stroju, na katerem je sicer delala tožnica. Stroj je takrat stal, napako na njem je odpravljal B. B., nato pa je k njemu pristopila A. A. Priča A. A. je izpovedala, da je do spornega dogodka prišlo ob prihodu tožnice na stran stroja, na kateri je stala s B. B., in da ji je tožnica rekla, "čefurka zgini v ta spodne kraje, tudi nimaš kaj iskati" in jo odrinila. Navedeno je potrdil tudi B. B.. Ta je tudi izpovedal, da A. A. tožnice besedno ni izzvala, in da ji je rekla, naj se umiri, da sta v službi.

9. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna in na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da dokazne ocene sodišča, v zvezi z izpovedjo tožnice, ni mogoče preizkusiti. S tem v zvezi pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je odločitev pomanjkljivo obrazložena, saj je sodišče natančno obrazložilo, zakaj je verjelo pričam A. A. in B. B. in zakaj je štelo, da izpoved tožnice ni prepričljiva. Obrazložilo je, da iz izpovedi tožnice, kot izpovedi obeh prič izhaja, da se je dogodek zgodil v času popravila stroja, na katerem je sicer delala tožnica. Sodišče je verjelo pričama, da A. A. ni besedno izzvala tožnice in da ni fizično posegla v osebni prostor tožnice in jo s tem izzivala, ampak nasprotno, tožnica se je približala A. A. zato, da bi jo lahko izrinila stran od stroja, ter izvršila v odpovedi očitano dejanje (vpila na sodelavko A. A. "spokaj, nič ne znaš, kaj delaš tukaj, čefurka, spokaj v ta spodne kraje").

10. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici dokazala očitane kršitve opredeljene v 9. alineji 8. točke pogodbe o zaposlitvi (da se mora delavec na delovnem mestu obnašati dostojno in imeti korekten odnos do sodelavcev) in 12. alineji 16. točke pogodbe o zaposlitvi (prepoved ustvarjanja motenj v medsebojnih odnosih med delavci) ter 7. členu ZDR-1 (prepoved nadlegovanja na delovnem mestu) ter 33. členu ZDR-1 (obveznost vestnega opravljanja dela v najširšem pomenu).

11. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da besede, ki jih je izrekla tožnica na sestanku dne 19. 1. 2021 nikakor ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja grožnje. Tožena stranka je tožnici očitala storitev hujših kršitev delovnih obveznosti tako po 1. kot 2. alineji 110. člena ZDR-1 in za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica kršila delovne obveznosti po 2. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja).

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta A. A. in B. B. zaposlena pri toženi stranki in zato zainteresirana za izid postopka in da je A. A. s svojo izpovedbo ščitila predvsem sebe, saj so bila dejansko njena ravnanja povod za začetek konflikta. Priči D. D., nadrejeni delavec tožnice in C. C., direktor orodjarne, konstrukcije in obrata toženke, ki je sklical sestanek dne 19. 1. 2021, ki je bil vezan na tožničino očitano ravnanje prejšnjega dne, sta izpovedali, da tožnica tudi na sestanku dne 19. 1. 2021 ni pokazala nobenega obžalovanja za ravnanje prejšnjega dne ter je ponovno izjavila pred pričami, da je A. A. "čefurka", nato pa še prisotnim rekla "bomo pa poračunali izven podjetja". Tožnica ravnanja na sestanku 19. 1. 2021 ni zanikala, je pa povedala, da je ravnala v afektu, ker jo je direktor C. C. žalil, da nima znanja in da je manj pridna od sodelavke. Priča C. C. je zanikal, da bi tožnico žalil in ji očital, da ima manj znanj kot A. A. in da je manj pridna. Izpovedal je, da je sestanek sklical izključno zaradi razjasnitve dogajanj prejšnjega dne in je pričakoval tožničino opravičilo, do česar ni prišlo. Sodišče je na podlagi izpovedi prič C. C., B. B. in D. D. zaključilo, da je imela tožnica na sestanku možnost predstaviti svoje videnje, dogajanje prejšnjega dne, vendar je zgolj potrdila izjavo A. A., s tem pa priznala svoje neprimerno ravnanje. Prav tako je na sestanku sodelavko ponovno imenovala "čefurka" in prisotnim dejala "bomo pa poračunali izven podjetja", zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni bila izzvana s strani prič.

13. V pritožbi tožnica sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njenega zdravstvenega stanja, zaradi katerega je bila tožnica ob dogodku v afektu (stanju močne psihične razburjenosti), zato tožnici ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za očitane kršitve. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugih zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje krivde (odgovornosti) za očitano kršitev. Po določbi 135. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Po prvem odstavku 136. člena OZ ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu, kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati. Izpolnjeni dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi, smiselno izključi odgovornost za storjeno kršitev s strani delavca zaradi njegove nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju. Tožnica se v pritožbenih navedbah sklicuje na kazenskopravni institut neprištevnosti, ki pa je smiselno enak civilnopravnemu institutu nerazsodnosti. Razsodnost predstavlja zavedanje svojega ravnanja in zmožnost obvladovanja in usmerjanja svoje volje. Razsodnost delavca pri opravljanju pogodbenih obveznosti se sicer domneva, se pa ta domneva lahko izpodbije, če obstojijo okoliščine iz prvega odstavka 136. člena OZ. Pri tem pa je nerazsodnost oziroma neprištevnost treba razlagati ozko, saj vsakršna osebnostna motnja ali duševna bolezen še ne pomeni nujno izključitve krivdne odgovornosti za sporno ravnanje.

14. Tožnica je zatrjevala, da je bila v afektu zaradi izzivanja A. A., prisotnosti A. A. na sestanku dne 19. 1. 2021 ter besed C. C. in slabega psihofizičnega stanja. Zaradi anksioznosti in depresivne motnje ni bila zmožna prenašati stresnih situacij in se pravilno odzivati na konflikte ter je bila manj sposobna zadržati se v primeru, če je deležna izzivanj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica dne 18. 1. 2021 ni bila z ničemer izzvana, C. C. pa na sestanku dne 19. 1. 2021 ni hvalil A. A. oziroma poniževal tožnice. Nadalje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da tožnica ni bila v stanju, ki bi odstopalo od običajnega. Po izpovedbi C. C. in D. D. tožnica na sestanku 19. 1. 2021 ni bila videti prestrašena, razburjena, živčna ali pretresena, priči D. D. se je zdela zgolj jezna. Med strankama sicer ni bilo sporno, da se tožnica zdravi za anksioznostjo in depresivno motnjo, vendar pa glede na navedbe tožnice, da je bila v afektu oziroma neprištevna zaradi ravnanja A. A. in besed C. C. v povezavi z njenim psihofizičnim stanjem, zaradi česar se ni sposobna zadržati v primeru izzivanja s strani drugih, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnica ni bila v ničemer izzvana, sama anksioznost in depresivna motnja še ne pomenita, da bi moralo sodišče postavljati izvedenca za ugotavljanje tožničine prištevnosti. Iz predložene zdravstvene dokumentacije in pregleda dne 19. 1. 2021 tudi ne izhaja, da bi tožnica ob pregledu v psihiatrični bolnišnici F. omenjala sporna dogodka. Sodišče je tako glede na navedbe tožnice, kaj naj bi povzročilo afekt oziroma njeno neprištevnost (izzivanje A. A. in neprimerne besede C. C. na sestanku v povezavi z njenim zdravstvenim stanjem), na podlagi listin (zdravstvene dokumentacije) in izpovedb prič pravilno zaključilo, da niso podane okoliščine (izzivanje in neprimerne besede), ki bi lahko kazale na to, da je šlo pri tožnici za hipno reakcijo in njeno bistveno zmanjšano kontrolo nad svojimi ravnanji, zato je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).