Jedro

Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici solidarno s Z. K., ki je bil na plačilo že pravnomočno obsojen s sodbo istega sodišča z dne 10. 11. 2003, opr. št. P 2986/2002-I, plačati odškodnino 10.432,32 EUR (prej 2,500.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2002 dalje do plačila. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in zavrženje tožbe. Navaja, da napaka v navedbi imena Z. K. predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, so namreč v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je predložila tožnica, saj obstaja razlika med strankami, ki jih je tožnica navedla v tožbi in strankami kazenskega postopka. To ni pisna pomota, ki bi bila odpravljiva. Ne drži, da bi tožnica to pomoto odpravila še pred vročitvijo tožbe v odgovor, saj revident takšnega popravka ni prejel. Razlogi višjega sodišča glede solidarne odgovornosti so nerazumljivi in neustrezni. Meni tudi, da je prisojena odškodnina previsoka, saj tožnica ni mogla trpeti tako hudih duševnih bolečin in tako dolgo, da bi bil ustrezen in pravičen dosojeni znesek odškodnine.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je v tožbi drugega toženca označila kot Z. K., vendar pa je še pred vročitvijo tožbe to popravila in drugega toženca pravilno navedla kot Z. K., kateremu je bila v odgovor vročena tožba in zoper njega s pravilnim imenom in priimkom izdana (sedaj že pravnomočna) zamudna sodba z dne 10. 11. 2003, opr. št. P 2986/2002-I. Zapis v oklepaju izreka sodbe, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino solidarno z Z. K. po pravnomočni sodbi z dne 10. 11. 2003, opr. št. P 2986/2002-I, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za odpravljivo pisno pomoto (328. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl, v nadaljevanju ZPP) in ne za neskladje med izrekom sodbe in listinami v spisu. Poleg tega pa takšen zapis v izreku sodbe za toženca niti ne more biti relevanten, saj sta toženec in Z. K. solidarno zavezana k plačilu odškodnine (414. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR), in kot taka tožnici odgovarjata za celotno obveznost. V čem naj bi bili razlogi sodišča druge stopnje glede solidarne odgovornosti toženca in Z. K. nerazumljivi in neustrezni, revident ni pojasnil, zato revizijsko sodišče na takšen očitek ne more odgovoriti. Revizijske navedbe glede kršitve materialnega prava niso utemeljene. P risojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Očitki revidenta, da obseg in intenziteta duševnih bolečin nista takšna, kot ju zatrjuje tožnica, ne morejo biti upoštevni. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se namreč pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb (prim. Triva, Belajec, Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, str. 498; Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana, 2002, str. 309; Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2003, str. 165). V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

7. Uveljavljena revizijska razloga glede na navedeno nista podana, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov (378. člen ZPP).