Jedro

Toženec ob nakupu sporne nepremičnine ni bil dobroveren, saj kljub temu, da je iz iste vasi, ni opravil raziskovalne dolžnosti ter se prepričal v čigavi posesti je navedena nepremičnina.

Izrek izpodbijane sodbe ni nejasen in nerazumljiv, ker je v njem označena nepremičnina s tako imenovano staro parc. št., brez navedbe ID. Zemljišče opredeljuje parcelna številka in katarska občina, ker je iz izreka izpodbijane odločbe jasno razvidno. Navedba zemljiškoknjižnega vložka ter ID pa za opredelitev nepremičnin ni bistvena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 2. točki izreka ter se tožba v tem delu zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnine parc. št. 39/0 k.o. X, do celote (1. točka izreka) ter, da se po pravnomočnosti sodbe dovoli vknjižba lastninske na ime tožeče stranke na zgoraj navedeni nepremičnini (2. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 617,15 EUR s pp (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo prvega sodišča razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 3., 4., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik tožbeni zahtevek gradi na trditvi da je nepremičnino parc. št. 39/0 k.o. X (v nadaljevanju sporna nepremičnina) priposestoval na podlagi dobroverne posesti, ki je nastopila leta 1984 s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb dne 4. 1. 1984 in dne 1. 2. 1984. Prvo sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo. V času vložitve tožbe je priposestvovanje urejal Stvarnopravni zakonik, v nadaljevanju SPZ, ki je stopil v veljavo 1.1.2003. SPZ v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ. Ker pa je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnik nastopil posest na sporni nepremičnini leta 1984, je pravilno upoštevalo tudi Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR, ki je v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine, stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let, le dobroverni posestnik pa po preteku dvajsetih let. 5. Pritožnik v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa pri višjem sodišču ne vzbudi pomislekov. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Prvo sodišče je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo tudi uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena je tudi logična in življenjsko povsem prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema in se nanjo tudi sklicuje. Tožnik je uspel dokazati, da je imel nepremičnino v posesti že od koncem leta 1983 dalje, toženec pa ni uspel dokazati, da tožnikova posest ni bila dobroverna, pri čemer se dobrovernost domneva. Tožnik je prepričljivo dokazal trditev, da je bila predmet nakupa tudi parc. št. 39, kar je potrdil tudi prodajalec, priča M. R.. Zakaj parc. št. 39 ni bila zaobsežena v kupoprodajni pogodbi, pa je življenjsko logično pojasnila priča - geometer P. G., in sicer, da sta se zaradi dne 21. 12. 1983 izvedenega postopka parcelacije zemljišč prodajalca M. R., parc. št. 39 in parc. št. 45 združili v parc. št. 41, ki pa je bila predmet kupoprodajne pogodbe. Navedeno potrjuje tudi odločba GURS, ki je v spisu označeno pod prilogo B 20. Da je tožnik utemeljeno verjel, da je lastnik sporne nepremičnine izhaja iz dejstva, da je bila pred podpisom kupne pogodbe naročena parcelacija, s katero se je parc. št. 39 združila v parc. št. 41 ter da njegovi posesti sporne nepremičnine, na katerih je tožnik izvajal upravičenje kot lastnik, nikoli ni nihče oporekal. 6. Pritožbeno sodišča se tudi v celoti strinja z dokazno oceno, da toženec ob nakupu sporne nepremičnine ni bil dobroveren, saj kljub temu, da je iz iste vasi, ni opravil raziskovalne dolžnosti ter se prepričal v čigavi posesti je navedena nepremičnina. Prav tako pa iz izpovedbe prodajalca M. R., ki mu je prvostopno sodišče v celoti poklonilo vero, izhaja, da je toženca opozoril, da je sporno nepremičnino že prodal tožniku, ki jo ima tudi v posesti.

7. Glede na pritožbeno zatrjevanje, da bi moral biti pravni posel sklenjen v pisni obliki, je potrebno opozoriti na v sodni praksi sprejeto teorijo realizacije, po kateri pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, konvalidirana, če je bila v celoti realizirana, kar se je v obravnavanem primeru nedvomno zgodilo.

8. Glede na pritožbeni očitek toženca, da se sodišče prve stopnje do njegovega predloga glede prekinitve pravdnega postopka do odločitve o izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo območne Geodetske Novo mesto, opr. št. 02112-605/2012-6 z dne 4. 12. 2012, ni opredelilo, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje o njegovem predlogu za prekinitev postopka res ni odločilo, kar pa na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva, zato v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Ugotovitev ničnosti sporne odločbe namreč za odločitev v tej zadevi ni predhodno vprašanje, zato prekinitev postopka ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z mnenjem pritožnika, da v izrek ne sodi ugotovitev, da je tožeča stranka parcelo priposestvovala (navedeno sodi v obrazložitev), vendar sodišče prve stopnje s tem v ničemer ni poseglo v pravice toženca, zato je njegova pritožbena navedba v tej smeri neutemeljena. Zmotno je pritožbeno izvajanje, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv, ker je v njem označena nepremičnina s tako imenovano staro parc. št., brez navedbe ID. Zemljišče (pred in po uveljavitvi ZZK-1C) opredeljuje parcelna številka in katarska občina, ker je iz izreka izpodbijane odločbe jasno razvidno. Navedba zemljiškoknjižnega vložka ter ID pa za opredelitev nepremičnin ni bistvena. Prav pa ima pritožnik, ko navaja, da dovolitev vknjižbe lastninske pravice na sporni nepremičnini na ime tožeče stranke ni predmet pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je 2. točko izreka sodbe razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo (5. točka 358. člena ZPP).

9. Izpodbijana sodba je v nespremenjenem delu pravilna tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 339. člena ZPP ni ugotovilo, zato je na podlagi 353. člena ZPP v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Čeprav je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo, ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka tista, ki v predmetni pravdi dejansko ni uspela.

11. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le v manjšem (zanemarljivem delu), zaradi tega pa niso nastali posebni stroški (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).