Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja tatvine zadostuje protipravna prilastitev tuje premične stvari, namen oz. motiv storilca ni pomemben.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo I K 1557/2010 z dne 21. 6. 2010 obsojenega S. J. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena in napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po tretjem in prvem odstavku 303. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu na podlagi 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1557/2010 z dne 30. 3. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navaja, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ne ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja tatvine, temveč bolj poskusu uničenja oziroma poškodovanja tuje stvari, da storilec ni imel prilastitvenega namena, da obsojenec ni pobral brezžične zveze ter je skril na gumo avtomobila, da so policisti želeli opravičiti svojo nerodnost, ko so pri teku izgubili brezžični zvezi oziroma prenosni radijski UHF postaji (v nadaljevanju UHF postaja) ter prekomerno nasilje nad obsojencem, da izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, da so imeli policisti konkreten motiv, da dogodek s UHF postajo naprtijo obsojencu, da pri obsojencu ni mogoče najti motiva storitve očitanega mu kaznivega dejanja, da je obsojenec klical policijo, ker mu je B. S. razbil šipo na avtomobilu, zato je nerazumljivo, da bi hkrati policistom skrival stvari in izzival spore z njimi, da sodišče nasprotij v izpovedbah policistov ni analiziralo, temveč je strogo presojalo zgolj vsako najmanjše nasprotje v izpovedbah obsojenca in prič, da so navedbe policistov, da jim je obsojenec grozil, neresnične, ter da je priča S. verodostojno izpovedala, da so policisti obsojenca pretepali, ob tem pa z njegove strani groženj ni bilo slišati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da kršitev kazenskega zakona ni podana, ker je opisan odvzem tuje premične stvari in tudi namen prisvojitve, da sta sodišči navedli razloge, zakaj štejeta, da gre za kaznivo dejanje tatvine in ne kakšno drugo kaznivo dejanje, ter da zahteva za varstvo zakonitosti z navedbami, da je dokazna ocena sodišča pomanjkljiva ter zaključki neutemeljeni, uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojencu ter njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil, izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca ter poudaril, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja, temveč uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker opis kaznivega dejanja pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja kaznivega dejanja tatvine, temveč opis bolj ustreza zakonskim znakom poizkusa kaznivega dejanja uničenja oziroma poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ. Očitek utemeljuje z navedbo, da iz opisa dejanja ni mogoče zaključiti, da je imel obsojenec prilastitveni namen ter da ni izkazano, ali je obsojenec skril UHF postajo na pnevmatiko avtomobila z namenom, da se ob speljevanju uniči, ali z namenom znova jo vzeti v posest po odhodu policistov.

6. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje je, da je drugemu vzel tujo premično stvar majhne vrednosti z namenom, da si jo protipravno prilasti, pri tem pa mu je šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti, s tem, da je s tal pobral UHF postajo, vredno 272,58 EUR, jo skril na pnevmatiko parkiranega osebnega avtomobila ter si na takšen način prisvojil UHF aparat, ki je last Policijske postaje Kranj.

7. V skladu s takoimenovano aprehenzijsko teorijo je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za obstoj kaznivega dejanja zadostuje le protipravna prilastitev tuje premične stvari, pri čemer ni potrebno, da bi imel storilec namen pridobiti si s tem protipravno premoženjsko korist. Iz obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, tudi namen, da si UHF postajo protipravno prilasti. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (šesti odstavek na 2. strani sodbe) za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomemben motiv storilca, ki si tujo premično stvar lahko prilasti zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi, maščevanja, stave, objestnosti, zlorabe, nagnjenja do tatvin, čustvenih nagibov in podobno. Za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja je torej nepomembno ali si je obsojenec v obravnavanem primeru UHF postajo prilastil z namenom, da bi jo ob speljevanju avtomobila uničil, ali pa da bi jo po odhodu policistov znova vzel v posest. 8. Vložnik zahteve z obširnimi navedbami, da obsojenec ni pobral UHF postaje ter je ni skril na gumo avtomobila, niti ni grozil policistom, da so policisti želeli opravičiti svojo nerodnost ter prekomerno nasilje nad obsojencem, da so imeli konkreten motiv, da izgubo UHF postaje naprtijo obsojencu, da pri obsojencu ni mogoče najti motiva storitve očitanega mu kaznivega dejanja, da je obsojenec klical policijo, ker mu je B. S. razbil šipo na avtomobilu, zato je nerazumljivo, da bi hkrati policistom skrival stvari in izzival spore z njimi, da sodišče nasprotij v izpovedbah policistov ni analiziralo, temveč je strogo presojalo zgolj nasprotja v izpovedbah obsojenca in prič, da so navedbe policistov, da jim je obsojenec grozil, neresnične, ter da je priča S. verodostojno izpovedala, da so policisti obsojenca pretepali, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

9. Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega S. J. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Upoštevaje premoženjske razmere obsojenca ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.