Jedro

V primerih, ko je bil prostorski izvedbeni akt, ki izkazuje javno korist za razlastitev, sprejet po uveljavitvi ZUreP-1, ki je predpisal rok za vložitev zahteve za razlastitev, ta rok teče od uveljavitve zakona in ne od uveljavitve prostorskega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto (upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist Republike Slovenije dovoli razlastitev zemljišč parc. št. 1896/5, ekstenzivni sadovnjak v izmeri 293 m2 in parc. št. 1896/6, dvorišče v izmeri 69 m2, vl. št. 137 k.o. ..., pri katerem je vknjižena lastninska pravica za A.A. (1. točka izreka); da je razlastitvena upravičenka dolžna začeti z gradnjo obvoznice Šmarjeta v štirih letih od pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja za gradnjo na razlaščenih nepremičninah. Če razlastitvena upravičenka v navedenem roku ne zagotovi začetka gradnje, lahko razlastitveni zavezanec zahteva vrnitev nepremičnin (2. točka izreka); da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah z vročitvijo te odločbe (3. točka izreka); da se po vročitvi te odločbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu zaznamuje izbris sklepa o začetku razlastitvenega postopka in vknjiži lastninska pravica pri teh nepremičninah na Republiko Slovenijo (4. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti (5. točka izreka); da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne (6. točka izreka). V obrazložitvi upravni organ navaja, da je predlagateljica Republika Slovenija dne 13. 12. 2004 vložila zahtevo za razlastitev 58 m2 parc. št. 1896/1 ter 238 m2 parc. št. 1896/2, obe k.o. ..., in za dovolitev izvedbe parcelacije. Parceli sta vključeni v ureditveno območje lokacijskega načrta obvoznice Šmarjete (Odlok o lokacijskem načrtu obvoznice Šmarjete, Uradni list RS, št. 91/99). O uvedbi postopka razlastitve je bilo odločeno z odločbo z dne 8. 7. 2008, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo tega sodišča opr. št. U 2101/2008-8 z dne 2. 12. 2008. Odločba o dovolitvi pripravljalnih del–parcelacije predmetnih zemljišč z dne 7. 6. 2005 pa je postala pravnomočna po sodbi tega sodišča opr. št. U 2124/2005-21 z dne 14. 10. 2008, in na njeni podlagi je bila parcelacija izvedena. Upravni organ je dne 8. 9. 2009 opravil ustno obravnavo, na kateri do sklenitve sporazuma o odškodnini ni prišlo. Razlastitvena upravičenka je vztrajala pri zahtevi za razlastitev, pooblaščenec razlastitvenega zavezanca pa pri trditvah, da je bila zahteva vložena prepozno. Upravni organ v nadaljevanju odločbe povzema ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev, kar je ugotovil že v odločbi o uvedbi postopka razlastitve. Razlastitvenemu zavezancu odgovarja, da je bilo upoštevanje roka za vložitev zahteve za razlastitev že predmet odločbe o uvedbi postopka razlastitve. Glede roka, v katerem bo razlastitvena upravičenka dolžna pričeti z gradnjo, se upravni organ sklicuje na 31. člen Zakona o javnih cestah, začetek teka roka pa veže na pridobitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja za gradnjo na razlaščenih zemljiščih. Izvedbo nujnega postopka opira na 104. člen ZUreP-1. Ugotavlja, da sta bili že izdani gradbeni dovoljenji za prvo in drugo fazo gradnje obvoznice Šmarjeta ter da je prva faza v pretežnem delu že izvedena. Novogradnja obvoznice Šmarjeta-regionalne ceste terja hitro pridobitev nepremičnin in čimprejšnji zaključek pričete gradnje zaradi že zagotovljenih finančnih sredstev. Zato je organ o zadevi odločil prednostno, pritožba zoper njegovo odločitev pa ne zadrži prenosa lastninske pravice na nepremičnini. Ker je razlastitveni zavezanec na ustni obravnavi izjavil, da možnosti sporazuma glede odškodnine ni, določitev odškodnine ni sestavni del te odločbe. Organ pojasnjuje, da v primeru nujnega postopka po 104. členu ZUreP-1 pridobi razlastitveni zavezanec lastninsko pravico in posest z vročitvijo odločbe o razlastitvi. Če stranki v tem postopku dosežeta sporazum o odškodnini, je tudi to predmet izreka, če pa se ne sporazumeta, upravni organ napoti stranki na nepravdni postopek oziroma na pravdni postopek. Vprašanje odškodnine ni več predmet obravnave. V konkretnem primeru gre za takšno situacijo. Stroškovni zahtevek razlastitvenega zavezanca je upravni organ zavrnil, ker razlastitveni zavezanec stroškov ni specificiral. Drugostopni organ je zavrnil njegovo pritožbo zoper prvostopno odločbo. Za neutemeljene je presodil ugovore o nepravočasno vloženi zahtevi za razlastitev. Glede razlike v izmerah zemljišč, ki so bila razlaščena in izmerah zemljišč, katerih razlastitev je bila zahtevana, pa pojasnjuje, da je do njih prišlo zato, ker je razlastitvena upravičenka v zahtevi uporabila podatke, kot so izhajali iz lokacijskega načrta, šele pri dejanski parcelaciji zemljišč, ki je prav tako temeljila na lokacijskem načrtu in na skici trase, objavljeni v njem, pa je bila narejena natančna izmera zemljišč, predvidenih za razlastitev. Tedaj se je ugotovilo, kolikšna je dejanska površina parc. št. 1896/5 in 1896/6, ki je potrebna za gradnjo obvoznice Šmarjeta. Ker je pooblaščenka razlastitvene upravičenke na obravnavi dne 8. 9. 2008 izrecno povedala, da vztraja pri razlastitvi, je to zahtevo šteti za spremembo postavljenega zahtevka.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Meni, da je razlastitev nezakonita iz razloga, ker ni bil upoštevan rok za vložitev zahteve za razlastitev in uvedbo razlastitvenega postopka. Po drugem odstavku 95. člena ZUreP-1 mora razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi izvedbenega prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev. Odlok o lokacijskem načrtu obvoznice Šmarjeta je začel veljati 18. 11. 1999, kar pomeni, da je rok za vložitev zahteve potekel 18. 11. 2003 ob 24.00 uri. Po 18. 11. 2003 razlastitvena upravičenka ni imela in nima več materialne zakonske podlage za vložitev zahteve. Z vložitvijo zahteve dne 13. 4. 2004 je zamudila zakonski rok za 390 dni. Tožnik se sklicuje na 69. in četrti odstavek 153. člena Ustave RS. Odločbo pa izpodbija tudi zaradi neskladja med 1. točko izreka, s katero se dovoli razlastitev parc. št. 1896/5 v izmeri 293 m2 in parc. št. 1896/6 v izmeri 69 m2, ter prvim odstavkom obrazložitve na strani 1/7, kjer se navaja, da je razlastitvena upravičenka vložila zahtevo za razlastitev 58 m2 parc. št. 1896/1 ter 238 m2 parc. št. 1896/2. Neskladni sta tudi 1. točka izreka in 1. točka izreka odločbe z dne 7. 6. 2005, ki določa, da se Republiki Sloveniji dovoli izvedba postopka parcelacije parc. št. 1896/1 v izmeri 58 m2 in parc. št. 1896/2 v izmeri 238 m2. Prva točka je tudi v nasprotju s 1. točko pravnomočne odločbe z dne 8. 7. 2008, ki določa, da se začne postopek razlastitve 58 m2 parc. št. 1896/1 ter 238 m2 parc. št. 1896/2. Nadalje tožnik navaja, da izpodbija navedbo v tretjem odstavku obrazložitve na strani 4/7, da se je dokazni postopek skladno z določili ZUP-UPB2 v povezavi z določili ZUreP-1 izvajal od vložitve zahteve za razlastitev, dne 13. 12. 2004, do izdaje izpodbijane odločbe. Tožnik trdi, da se dokazni postopek ni nikoli in nikdar izvajal po prvem odstavku 129. člena in 3. točki 129. člena ZUP skladno z drugim odstavkom 95. člena ZUreP, ki določa rok, da zavezanec mora vložiti zahtevo najkasneje v roku 4 let. Tožnik predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in izda sodbo, s katero ugotovi, da gre za nezakonito razlastitev, ki je v nasprotju z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1, ugotovi prej navedene neskladnosti ter izpodbijani akt odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Republika Slovenija, zastopana po Državnem pravobranilstvu, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu in proučitvi predloženega upravnega spisa ter proučitvi tožbe, s katero tožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo, s katero je bila dovoljena razlastitev parc. št. 1896/5 v izmeri 293 m2 in parc. št. 1896/6 v izmeri 69 m2, vl. št. ... k.o. ..., sodišče ugotavlja, da so bili ugovori, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, obravnavani v upravnem postopku in s pravilno argumentacijo zavrnjeni.

Pravočasnost vložitve zahteve za razlastitev je pogoj, ki ga organ, ki odloča o razlastitvi, preveri že v prvi fazi razlastitvenega postopka, ko odloča o dovolitve uvedbe postopka razlastitve. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ prvič odločil o uvedbi razlastitvenega postopka z odločbo z dne 25. 1. 2005, torej je že tedaj ocenil, da je zahteva vložena pravočasno. Temu je pritrdilo to sodišče v sodbi opr. št. U 1072/2005 z dne 5. 2. 2008 (tožbi v tem upravnem sporu je ugodilo iz drugih razlogov). Sodišče je svoje stališče ponovilo v sodbi opr. št. U 2101/2008-8 z dne 2. 12. 2008, ko je potrdilo v ponovnem postopku izdano odločbo o uvedbi razlastitvenega postopka z dne 8. 7. 2008. Stališče sodišča je, da v primerih, ko je bil prostorski izvedbeni akt, ki izkazuje javno korist za razlastitev, sprejet po uveljavitvi ZUreP-1, ki je predpisal rok za vložitev zahteve za razlastitev, ta rok teče od uveljavitve zakona in ne od uveljavitve prostorskega akta. Tožnik ni navedel nobenega argumenta, ki bi to stališče omajalo. Zakaj gramatikalna razlaga zakona, za katero se tožnik zavzema, v takih primerih ne pride v poštev, je sodišče razložilo že v prejšnjih sodbah. Ugovor o prepozno vloženi zahtevi je zato moralo zavrniti.

Na tožnikove ugovore, da se izmera razlaščenih zemljišč (parc. št. 1896/5 v izmeri 293 m2 in parc. št. 1896/6 v izmeri 69 m2) ne ujema s površino zemljišč, kakšno je za razlastitev zahtevala razlastitvena upravičenka (58 m2 parc. št. 1896/1 in 238 m2 parc. št. 1896/2), je že pravilno odgovoril drugostopenjski organ. Iz odločbe GU RS, Območne geodetske uprave Novo mesto, št. 02112-293/2007-10 z dne 16. 3. 2009 je razvidno, da je parc. št. 1896/5 nastala iz parc. št. 1896/2, parc. št. 1896/6 pa iz parc. št. 1896/1. Iz te odločbe tudi izhaja, da se je parcelacija izvajala zaradi razlastitve. Po Odloku o lokacijskem načrtu obvoznice Šmarjeta sta bili v ureditveno območje vključeni obe parceli, parc. št. 1896/1 in 1896/2. Iz situacije in iz načrta gradbenih parcel je bilo razvidno, da trasa obvoznice poteka le po delu teh parcel (ker je objekt nepremičninskega prava zemljiška parcela in te sposobnosti nima neoddeljeni del parcele, drugače nepremičnina v lokacijskem načrtu ni mogla biti določena), kateri je ta del, pa je bilo točno določeno šele s parcelacijo, ko je za obvoznico potrebno zemljišče dobilo svojo parcelno številko in točno izmero. Tudi če je bila v zahtevi za razlastitev navedena drugačna površina zemljišča, na katero se je zahteva nanašala, kot pa je bilo z izpodbijano odločbo razlaščeno, je imela ta zahteva oziroma ima sprejeta odločitev podlago v navedenem odloku. Zatrjevano neskladje je navidezno obstajalo le do parcelacije, ki jo je razlastitvena upravičenka zahtevala že ob vložitvi zahteve (iz prilog k zahtevi je razvidno, da je bila tedaj opravljena šele predparcelacija). V času, ko je upravni organ odločil, je bila parcelacija v zemljiškem katastru tudi že izvedena (to potrjuje obvestilo GU RS, Območne geodetske uprave Novo mesto, št. 02112-293/2007-18 z dne 22. 6. 2009) in jo je bil upravni organ v izpodbijani odločbi z dne 5. 10. 2009, ter na podlagi zahtevka razlastitvene upravičenke za razlastitev, dolžan upoštevati. Zato tožnik tudi s tem ugovorom ne more izpodbiti zakonitosti sprejete odločitve o razlastitvi.

Kolikor tožnik ugovarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, se ti ugovori nanašajo na upoštevanje roka za vložitev zahteve za razlastitev. Glede tega pa dejstva sploh niso sporna (stranki soglašata o datumu vložitve zahteve), ampak je sporna razlaga „pravočasnosti vložitve“ v smislu drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Stališče o tem pa je sodišče že podalo v tej in prejšnjih sodbah.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek pa je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.