Jedro

Očitek tožniku iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil, da je spornega dne aktivno sodeloval v komunikaciji več uporabnikov zaprte skupine na strani FB v zvezi s policijskim postopkom z ministrom. Podal je informacijo, da minister nastopa s svojo glasbeno skupino v lokalu in objavil konkretne podatke, kje je to. Predlagal je drugemu članu skupine, naj napoti policiste iz K., da bodo ministra ustavili in z njim opravili preizkus alkoholiziranosti. Bistvo pritožbe niti ni v tem, da tožnik očitanega ne bi storil, ampak v tem, da izredna odpoved temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, ter da je šlo za načrtovano afero tožene stranke, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje ni nedopustno upoštevalo korespondence med udeleženci zaprte FB skupine, ki jo je toženi stranki dostavila anonimna oseba in ki je bila predmet objave na internetu. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilnost zavzetega stališča, da je z objavo na internetu zasebna komunikacija postala javna in dostopna vsem, torej tudi delodajalcu. Ključno pa je dejstvo, da korespondence ni objavila tožena stranka, ter da je tudi ni pridobila na protipraven način.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje pravilno ocenilo kot naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pravilno je uporabilo tudi prvi odstavek iz 109. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2016 v zvezi s sklepom z dne 25. 5. 2016 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 7. 6. 2016 in še vedno traja, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu priznati pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanja in mu plačati plače po pogodbi o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je tožena stranka nezakonito pridobila korespondenco med udeleženci zaprte Facebook skupine. Ker sodišče teh dokazov ni izločilo in je sodbo utemeljilo na nezakonito pridobljenih dokazih, je kršilo določbe pravdnega postopka (III Ips 55/2008, I Cpg 944/2004), zmotno oziroma nepopolno je ugotovilo dejansko stanje ter zmotno presodilo, da je odpoved nezakonita. Pri pridobitvi korespondence je šlo za vdor v Facebook profil. Zbiranje obvestil se je izvajalo na podlagi spornih objav v medijih. Izredna odpoved je podana na osnovi kršenja človekovih pravic. Ker se je tožena stranka očitno zavedala, da je prišla do korespondence nezakonito, je 1. 3. 2016 v javnost in sama sebi poslala anonimno pisanje. Nezakonitost je sanirala s sodno odredbo in zakonito pridobitvijo originalne korespondence. S tem je "pokrila" nezakonito pridobljene dokaze. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na to, da je z objavo korespondence ta postala javna. Tožena stranka (policija in uslužbenec v vodstvu policije) sta bila s sporno korespondenco seznanjena na nezakonit način najmanj že 28. 11. 2015 in 29. 11. 2015, kar dokazuje uradni zaznamek Specializiranega državnega tožilstva z dne 17. 1. 2017. Iz te listine izhaja, da je 29. 11. 2015 v komunikacijo vpogledoval A.B. (bivši generalni sekretar Sindikata C.), ki je bil dne 8. 10. 2015 izključen iz Facebook skupine. Od 5. 10. 2015 je zaposlen v službi D.. Policija je od njegovega ravnanja imela korist. Edini član Facebook skupine z imenom A., je bil A.E., ki pa je izpovedal, da ni nikoli fotografiral sporne korespondence. Očitno je A.B. tista oseba (A., A.B.), ki je pomagala toženi stranki, da je izvedla manever in si sama poslala anonimno pisno. Pritožba vztraja, da je generalni direktor že 1. 12. 2015 seznanil predsednika Sindikata C., da je sporno korespondenco videl in iz nje citiral detajl. Ob zaslišanju se je sprenevedal, da ne ve povedati, kdo mu je za korespondenco povedal oziroma mu jo pokazal. Torej je tožena stranka že takrat imela podlago za odpoved. Anonimnež je očitno čakal na objavo intervjuja z generalnim direktorjem v časopisu F. dne 27. 2. 2016. Generalni direktor je ob zaslišanju na vprašanje, katere so bile nezakonitosti, o katerih v intervjuju ni želel govoriti in ki takrat javnosti še niso bile znane, odgovoril, da je šlo za koriščenje letnega dopusta in blokado G.. To ne drži, saj so o obeh temah takrat že pisali mediji. Afera je bila očitno načrtovana in zrežirana s strani tožene stranke. To, da je generalni direktor policije pričakoval sporno pisanje, dokazuje tudi to, da ga je prejel ob 4.30 uri, pa ga je kljub obsežnosti že ob 5.11 uri posredoval naprej. Tožnik v pritožbi glede 337. člena ZPP poudarja, da novih dejstev o tem, da je v Facebook korespondenco vpogledoval A.B., ni mogel navesti pravočasno, saj je šele 30. 1. 2017 prejel pripravljalno vlogo tožene stranke, v kateri je bil uradni zaznamek Specializiranega državnega tožilstva z dne 17. 1. 2017, iz katerega izhaja, da je v komunikacijo vpogledoval A.B., ter da je bila komunikacija najdena na profilu H.H.. Tožnik ga je prosil za vpogled v komunikacijo in šele tako je ugotovil, da je bil A.B. 8. 10. 2015 izključen iz skupine Facebook. A.B. je iz korespondence izključil tožnik. V zvezi s tem predlaga zaslišanje H.H., prilaga dokaze glede inicialk A.B., predlaga angažiranje izvedenca računalniške stroke, vse s ciljem ugotovitve, kdaj je bil A.B. izključen iz Facebook pogovora in kako je mogoče, da je 28. in 29. 11. vpogledoval v zaprto komunikacijo. To bo potrdilo, da so bili zapisi FB pogovora (fotografije) pridobljeni na nezakonit način. Predlaga tudi vpoglede v pogodbo o zaposlitvi za A.B. za leto 2015 in 2016. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izredne odpovedi, ki se nanaša na očitke glede ustavitve vozila ministra I. in preizkusa alkoholiziranosti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) - naklepno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, niti ni ugotavljalo, ali je podan tudi drugi očitani odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja).

7. Izredna odpoved temelji na komunikaciji več uporabnikov zaprte skupine na Facebooku (FB), kot izhaja iz fotografij korespondence pogovorov te zaprte skupine. Sektor J. je 1. 3. 2016 prejel obvestilo, da so policisti po navodilu sindikata ustavili ministra, poslano iz internetnega naslova ...@yahoo.com. Prejetemu obvestilu je bilo priloženo anonimno odprto pismo javnosti in vodstvu slovenske policije, ki opisuje postopek dogovarjanja in napeljevanja s končnim ciljem preizkusa alkoholiziranosti pri ministru, v interesu zastraševanja s ciljem povišanja plač. V obvestilu je bila navedena tudi spletna stran do materiala, kjer so se nahajale fotografije FB komunikacije, iz katere izhaja, da so se policisti in člani Sindikata C. dogovarjali, kako bi policijska patrulja ustavila ministra in mu odredila preizkus alkoholiziranosti, kar je bilo nato tudi storjeno.

8. Očitek tožniku iz odpovedi je bil, da je 28. 11. 2015 aktivno sodeloval v komunikaciji več uporabnikov zaprte skupine na strani FB v zvezi s policijskim postopkom z ministrom I.. Podal je informacijo, da minister nastopa s svojo glasbeno skupino v lokalu v K. in objavil konkretne podatke, kje je to. Predlagal je drugemu članu skupine, naj napoti policiste iz K., da bodo ministra ustavili in z njim opravili preizkus alkoholiziranosti. Izrazil je zadovoljstvo z mnenjem drugega udeleženca komunikacije, da je treba ukrepati. K storitvi dejanja je spodbujal tudi z zapisom "škoda, da ne delam v K.". Poleg tega je obljubil, da bo plačal večerjo policistom, ki bodo ustavili ministra, in tako posredno obljubil nagrado, darilo oziroma drugo korist uradni osebi - policistom, ki bodo izvedli postopek. Po dejansko izvedenem policijskem postopku z ministrom pa je še naprej obljubljal večerjo in malico policistoma, ki sta postopek izvedla. Z opisanim naj bi naklepoma huje kršil pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur. l. RS, št. 15/2013), Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, Kodeksa policijske etike, Kodeksa etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, Pravil policije in pogodbe o zaposlitvi s pripadajočimi aneksi. Zaupanje delodajalca do tožnika se je porušilo do te mere, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

9. Bistvo pritožbe niti ni v tem, da tožnik očitanega ne bi storil, ampak v tem, da izredna odpoved temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, ter da je šlo za načrtovano afero tožene stranke, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila anonimna objava 1. 3. 2016 odraz nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki bi ga sanirala tako, da je na podlagi sodne odredbe naknadno v januarju 2017 pridobila originalno korespondenco preko ameriškega Zveznega preiskovalnega urada (FBI).

10. Sodišče prve stopnje ni nedopustno upoštevalo korespondence med udeleženci zaprte FB skupine, ki jo je toženi stranki dostavila anonimna oseba in ki je bila predmet objave na internetu. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilnost zavzetega stališča, da je z objavo na internetu zasebna komunikacija postala javna in dostopna vsem, torej tudi delodajalcu. Ključno pa je dejstvo, da korespondence ni objavila tožena stranka, ter da je tudi ni pridobila na protipraven način.

11. Glede neutemeljenih pritožbenih očitkov o kršeni zasebnosti je sodišče prve stopnje prav tako pravilno poudarilo, da je v FB komunikaciji sodelovalo najmanj 22 oseb, v tako številčni skupini pa ni mogoče pričakovati zasebnosti (kot npr. v telefonskem pogovoru dveh oseb). Tega so se očitno zavedali tudi udeleženci same FB skupine, saj je sodišče prve stopnje ravno iz njihove komunikacije razbralo njihovo sklepanje, da je informacija o ustavitvi ministra ušla bodisi iz njihovih krogov, bodisi zato, ker omrežje ni najbolj varno. Pravilno je tudi pojasnilo, da uporaba nezakonito pridobljenih dokazov (ko pravica do zasebnosti pretehta nad drugimi pravicami ali pravili postopka) res ni dopustna, kar pa ni relevantno za obravnavani primer, saj tožena stranka dokaza ni pridobila na nezakonit način. Ni podlage za izločitev dokazov, odpoved ni bila podana na osnovi kršenja človekovih pravic. Zato je nerelevantno pritožbeno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 55/2008 (predmet katerega je bilo vprašanje, ali nedovoljeno prisluškovanje telefonskim pogovorom predstavlja nedopusten dokaz v pravdnem postopku) in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 944/2004 (v katerem je bilo zavzeto stališče, da dokaz, pridobljen v nasprotju s procesnimi pravili kazenskega prava, nima dokazne moči v nobenem sodnem postopku). Predvsem pa je v zvezi z vztrajanjem pri nezakonito pridobljenem dokazu neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot tudi očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter končno tudi zmotne uporabe materialnega prava glede presoje zakonitosti odpovedi.

12. Tožnik šele v pritožbi izpostavlja, kdo naj bi bil anonimni ... - A.B. (bivši generalni sekretar Sindikata C., ki je bil 8. 10. 2015 izključen iz skupine FB, od 5. 10. 2015 pa zaposlen v službi D., ki naj bi bil vešč vdorov v FB korespondence), s čimer naj bi dobile večjo težo tožnikove navedbe o tem, da je anonimno pisanje posledica ravnanja same tožene stranke, pa tudi navedbe o tem, da je odpoved podana prepozno. Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da novih dejstev o tem, da je v sporno korespondenco vpogledoval A.B., ni mogel navesti pravočasno, češ da je šele 30. 1. 2017 prejel pripravljalno vlogo tožene stranke, v kateri je bil uradni zaznamek Specializiranega državnega tožilstva z dne 17. 1. 2017 z originalno FB korespondenco, iz katerega izhaja, da je navedeni (kot A. ali pod inicialkami A.B.) vpogledoval v sporno komunikacijo, ter da je bila komunikacija najdena na FB profilu H.H.. Prvi narok za glavno obravnavo v tej zadevi je bil 20. 12. 2016, drugi in s tem zadnji pa 2. 2. 2017. Na ta narok tožnik sploh ni pristopil. Tožnik je sprva v postopku sporno FB korespondenco zanikal, nato pa je v vlogi 25. 1. 2017 navedel, da se okvirno spominja, da so potekale komunikacije v smeri ustavitve ministra, a da je vse to dojemal kot šalo in da je bil minister ustavljen naključno, tožnikov ključni ugovor v sporu pa je postal že omenjeni ugovor nezakonito pridobljenega dokaza. Takrat je tožnik umaknil tudi vse dokazne predloge za zaslišanje prič (med katerimi je bil tudi dokazni predlog za zaslišanje priče H.H., kar sedaj uveljavlja v pritožbi). Kot rečeno, se tožnik zaključnega naroka, na katerem so se izvajali dokazi z zaslišanji, sploh ni udeležil, pri čemer pa niti ne navaja npr. opravičljivih razlogov izostanka z naroka.

13. Nobene podlage ni, da bi pritožbeno sodišče upoštevalo nove pritožbene navedbe in sledilo dokaznim predlogom iz pritožbe (zaslišanje priče H.H., angažiranje izvedenca računalniške stroške, predložitev pogodbe o zaposlitvi za A.B., upoštevanje dokazov glede inicialk A.B.) - za ugotovitev, kdaj je bil A.B. izključen iz FB pogovora, kako je mogoče, da je 28. in 29. 11. 2015 vpogledoval v zaprto FB komunikacijo, kar pa naj bi tudi dokazovalo, da je bila tožena stranka s sporno korespondenco seznanjena celo že 28. 11. 2015 in 29. 11. 2015. Nenazadnje pa tožnik v pritožbi navaja, da je bil sam tisti, ki je A.B. izključil iz FB skupine. Zato je predlog za upoštevanje pritožbenih novot še toliko manj utemeljen.

14. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da je tožena stranka odpoved podala prepozno. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Če je delodajalec državni organ, nastopa v imenu delodajalca njegov predstojnik oziroma od njega pisno pooblaščena oseba (drugi odstavek 20. člena ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo kot pomembno ugotovitev o tem, kdaj je predstojnik (ne pa kdo drug pri toženi stranki) ugotovil razlog za izredno odpoved. Na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa na podlagi izpovedi generalnega direktorja policije, katero je natančno povzelo in ocenilo, je pravilno zaključilo, da predstojnik za tožnikovo udeležbo v sporni korespondenci in za tožnikove zapise v njej ni vedel vse do prejema pisma anonimnega ... 1. 3. 2016. Tudi glede srečanja generalnega direktorja policije s predsednikom Sindikata C. 1. 12. 2015, ki ga izpostavlja pritožba, je zavzelo ustrezno stališče, da zgolj splošne govorice o možnih nedopustnih aktivnostih policistov niso bile zadostna podlaga za podajo konkretnih odpovedi policistom. Sploh pa se govorice niso nanašale določno na tožnika. Enako velja tudi glede sklicevanja pritožbe na intervju z generalnim direktorjem policije v časopisu F. z dne 27. 2. 2016. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da že to, da je generalni direktor policije pisanje, ki ga je prejel ob 4.30 uri, kljub obsežnosti, že ob 5.11 uri posredoval naprej, kaže na to, da je sporno pisanje pričakoval. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, ne omajejo pravilne presoje sodišča prve stopnje, da je predstojnik šele 1. 3. 2016 ugotovil razloge za izredno odpoved z dne 31. 3. 2016, ki je bila tako podana znotraj 30-dnevnega roka.

15. Prav tako pa ni podlage za zaključek, da je bila afera očitno načrtovana in zrežirana s strani tožene stranke, da je šlo za nekakšno zaroto zoper tožnika in njegove sodelavce. Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje pravilno ocenilo kot naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pravilno je uporabilo tudi prvi odstavek iz 109. člena ZDR-1, česar pa pritožba niti ne problematizira.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).