Jedro

Stališče, da je že dejstvo, da je prednica predlagatelja sklenila pogodbo namesto razlastitve, pomenilo silo in grožnjo, je zmotna. Grožnja z odvzemom nepremičnine v razlastitvenem postopku zaradi gradnje objekta, ki je v splošnem interesu, obstaja tudi danes in ob sedaj veljavni ustavi in zakonodaji ostaja brez sankcij (plačilo odškodnine ni sankcija za grožnjo odvzema). Kar zadeva tedanje razmere, pa bi grožnja z razlastitvijo lahko zadoščala le v primeru, če bi grozila razlastitev po katerem od predpisov, ki jih kot krivične določa 3. člen ZDen, ali pa, če bi šlo za brezplačen odvzem po 4. členu ZDen. Odvzem s pravnim poslom, ki bi bil sklenjen z grožnjo ukrepa po zakonu iz 3. člena ZDen, ne bi smel imeti drugačne usode kot odvzem na podlagi odločbe državnega organa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Udeleženca trpita vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. Zoper navedeno odločitev se je pritožil predlagatelj. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je vložil revizijo predlagatelj zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev o prodaji nepremičnine ni bila prostovoljna. Iz same pogodbe izhaja, da je bila sklenjena namesto razlastitve. Že samo to dejstvo je pomenilo silo in grožnjo za upravičenko. Upravičenka ni imela nobene možnosti upreti se odvzemu. Poleg tega je bil prodan "srednji" najlepši del parcele. Trdi še, da je družina upravičenke bila predmet pritiskov tudi zato, ker je bila meščanska. Kot takšna je doživela vrsto ponižanj in krivic. Sodišče bi moralo presojati tedanje razmere. Formalna uporaba 60. člena ZOR, brez upoštevanja namena 5. člena ZDen, zato ni pravilna. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sklep pa tako spremeni, da zahtevku za plačilo odškodnine ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, nasprotnemu udeležencu pa naloži v plačilo stroške vsega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo odgovoril (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da ne obstoji temelj za denacionalizacijo po 5. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 in 31/93).

Revizijsko sodišče se strinja z razlago navedene določbe Zden na prvi in drugi stopnji. Sile in/ali grožnje ni mogoče utemeljevati le s splošnimi razmerami v času, ko je do pravnoposlovnega razpolaganja s premoženjem prišlo. Zakonodajalec je izhajal iz predpostavke, da je pravni promet praviloma tekel po pravnih pravilih premoženjskega prava. Zato je tudi določil, da so temelj za denacionalizacijo le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni pod vplivom sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Zato je napako volje potrebno ugotavljati za vsak pravni posel posebej.

Prav to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo in sodišče druge stopnje se je z ugotovitvami na prvi stopnji strinjalo. Sodišči prve in druge stopnje sta se sicer zmotno sklicevali na 60. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki v času sklepanja spornega posla ni veljal, vendar pa sklicevanje na ta člen na pravilnost odločitve ni vplivalo. Tudi pravna pravila prejšnjega občega državljanskega zakona glede napak volje pri sklepanju pravnih poslov (paragrafi 869 - 871), bistveno niso odstopala od določb sedanjega ZOR. Bistveno za odločanje v tej denacionalizacijski zadevi je, da predlagatelj že v svojih trditvah ni navajal vseh pravno odločilnih dejstev za ugotovitev sile ali grožnje v času sklepanja sporne pogodbe namesto razlastitve, ki bi imele lahko za posledico denacionalizacijo. Prav tako ni trdil nič konkretnega glede pritiskov ob sklepanju tega posla s strani državnih organov ali drugih predstavnikov oblasti. Priča, ki jo je predlagal sam predlagatelj, je to posebej zanikala. Gre za ugotovitve dejanske narave, na katere je revizijsko sodišče vezano. Po 3. odstavku 385. člena ZPP (v povezavi s 37. členom ZNP) je izpodbijanje dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog.

V odgovor na revidentova stališča o namenu Zden in njegovi povezavi s tedanjimi razmerami pa revizijsko sodišče še dodaja. Stališče, da je že dejstvo, da je prednica predlagatelja sklenila pogodbo namesto razlastitve, pomenilo silo in grožnjo, je zmotna. Grožnja z odvzemom nepremičnine v razlastitvenem postopku zaradi gradnje objekta, ki je v splošnem interesu, obstaja tudi danes in ob sedaj veljavni ustavi in zakonodaji ostaja brez sankcij (plačilo odškodnine ni sankcija za grožnjo odvzema). Kar zadeva tedanje razmere, pa bi grožnja z razlastitvijo lahko zadoščala le v primeru, če bi grozila razlastitev po katerem od predpisov, ki jih kot krivične določa 3. člen ZDen, ali pa, ča bi šlo za brezplačen odvzem po 4. členu ZDen. Odvzem s pravnim poslom, ki bi bil sklenjen z grožnjo ukrepa po zakonu iz 3. člena ZDen, ne bi smel imeti drugačne usode kot odvzem na podlagi odločbe državnega organa.

Vendar pa je v konkretnem primeru šlo za pogodbo namesto razlastitve v času, ko je že veljal zakon o razlastitvi iz leta 1957 (Uradni list FLRJ, št. 12/57), ki ni naveden v 3. členu ZDen (primerjaj še 4. odstavek 32. člena ZDen). V 3. členu ZDen je naveden le temeljni zakon o razlastitvi iz leta 1947 (12. točka 3. člena ZDen). Prav tako ni šlo za brezplačen odvzem nepremičnine. V postopku je bilo ugotovljeno, in tega tudi predlagatelj ne izpodbija, da je bila plačana odškodnina in sicer odškodnina, ki je bila višja od odškodnin, ki so se plačevale v razlastitvenem postopku. Tako tudi ne gre za situacijo po 4. členu ZDen, po katerem prihajajo v poštev tudi drugi predpisi, ki v 3. členu ZDen niso navedeni. Vse navedeno so le dodatni razlogi za to, da je odločitev na prvi in drugi stopnji pravilna.

Sklicevanje na druge krivice, ki so se dogajale družini M. (podržavljenje trgovine itd.), so lahko podlaga drugega denacionalizacijskega postopka glede tistega premoženja, ki je bilo v zatrjevanih okoliščinah odvzeto. Za odločitev končno ni pomembno, glede katerega dela parcele je bila sklenjena sporna pogodba.

Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP v povezavi s 37. členom ZNP. Predlagatelj z revizijo ni uspel, odgovor nasprotnega udeleženca pa glede na razloge, ki jih je navedel, ni bil potreben.