Jedro

Kršitve razpravnega načela tožnik ni uveljavljal na naroku za glavno obravnavo, čeprav bi jo lahko. Ker je bilo sodnikovo zapažanje vneseno v zapisnik o zaslišanju, je tožnik mogel pričakovati, da ga bo upošteval pri odločanju v zadevi, vendar temu na naroku ni nasprotoval.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenita tako, da se znesek 4.836,65 EUR nadomesti z zneskom 1.336,65 EUR, v III. točki izreka pa tako, da se znesek 838,71 EUR nadomesti z zneskom 571,56 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 130 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožba glede zahtevka za plačilo 5.500 EUR ustavi, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.836,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 dalje, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne in da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi.

2. Tožnik je zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in o stroških postopka vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prisojena odškodnina ni v skladu z zahtevo po individualizirani odmeri denarne odškodnine. To se je pokazalo pri zaslišanju tožnika, ko je sodišče spor prejudiciralo z ugotovitvijo, da je tožnik zelo atletsko razvit, kar je opazno na oči, pri čemer toženka tega dejstva ni ugovarjala, niti ga ni ugotovil izvedenec. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP). Navedena kršitev je razvidna tudi iz 5. točke izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da se je sodišče nekoliko manj oprlo na tožnikovo izpovedbo, saj se mu zdijo njegove navedbe precej pretirane in je očitno pri tožniku prisotna težnja po prikazovanju hujšega stanja, kot je bilo v resnici, z namenom pridobitve boljšega položaja v pravdi. Zaradi navedenega in zaradi vodenja obravnave nasploh je tožnik predlagal zvočno snemanje obravnave, vendar sodišče o tem predlogu ni odločilo. Pri ugotavljanju obsega pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem se je sodišče oprlo na listinske dokaze in izvedensko mnenje, ni pa ugotavljalo tožnikovega subjektivnega doživljanja bolečin. Posledično je prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka. Tudi pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni ugotavljalo tožnikove subjektivne prizadetosti zaradi prikrajšanj. Ni upoštevalo izpovedbe stranke, niti ni navedlo, zakaj tega ni storilo oziroma zakaj je odločitev oprlo zgolj na izvedensko mnenje. Tožnik ni bil zaslišan niti glede subjektivne prizadetosti v zvezi z zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. V zvezi z odškodnino za strah je sodišče zmotno ugotovilo, da sekundarni strah ni mogel biti intenziven ter je trajal le kratek čas in da mu zato za ta strah ne more iti odškodnina. Napačno je bil ugotovljen tudi obseg primarnega strahu. Tožnik je povedal, da je bil močno pretresen, praktično šokiran in da je trpel močan strah. Ker je o odločilnih dejstvih glede strahu nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnika o zaslišanju in izvedenskega mnenja in teh listin v spisu, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločitvi o stroških bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik uspel z zahtevkom po temelju in da je zato njegov uspeh v pravdi 64,29 %. Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče razpiše obravnavo in ga na njej zasliši, nato pa spremeni sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Toženka v pritožbi zoper odločitev o ugoditvi delu tožbenega zahtevka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Upoštevaje izvedensko mnenje sum zloma baze druge dlančnice ni bil potrjen in ga sodišče pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati. Sodišče je napačno upoštevalo ugotovljeno stopnjo in intenzivnost telesnih bolečin in prisodilo nekoliko previsoko odškodnino. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku ni tolikšno, da bi utemeljevalo prisojo odškodnine iz tega naslova. Izvedenec je navedel, da brazgotine lahko le malenkostno ovirajo tožnikovo gibanje in da gre za minimalno odstopanje, ki ga objektivno ni mogoče izmeriti. Ker gre le za možnost minimalne omejitve gibljivosti, tožnik zaradi tega ne more utemeljeno duševno trpeti tako intenzivno, da bi to upravičevalo prisojo denarne odškodnine. Ker estetske posledice poškodb ne predstavljajo skaženosti, je prisoja odškodnina iz tega naslova neutemeljena. Če bi šlo za skaženost, pa je ta podana le v manjši meri in na tožnikovo življenje bistveno ne vpliva. Prisojena odškodnina je zato močno pretirana. Ker je bil tožnik v nezavesti, primarnega strahu ni mogel trpeti. Zaradi tega je tudi ta del prisojene odškodnine močno pretiran. Toženka trdi, da že izplačana odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Toženkina pritožba je delno utemeljena. Tožnikova pritožba ni utemeljena.

6. Ugotovitev o tožnikovi atletski razvitosti, za katero po pritožnikovih navedbah ni bilo podlage v trditveni podlagi, temelji na zapisu tožnikove izpovedbe na naroku 25. 8. 2011: "Ko mi sodnik predoči, da sem zelo atletsko razvit, kar sicer ugotavljata tudi obe pravdni stranki in je na oči opazno, da sem športno aktiven, povem. Danes se ukvarjam s fitnesom s tem, da ne morem dvigovati uteži. Za svoje telo naredim vse in se vzdržujem v kondiciji."

7. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, pozneje uveljavljane kršitve pa se upoštevajo le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kršitve razpravnega načela tožnik ni uveljavljal na naroku za glavno obravnavo, čeprav bi jo lahko. Ker je bilo sodnikovo zapažanje vneseno v zapisnik o zaslišanju, je tožnik mogel pričakovati, da ga bo upošteval pri odločanju v zadevi, vendar temu na naroku ni nasprotoval. Zatrjevane kršitve zato v pritožbenem postopku ni dovoljeno upoštevati.

8. Enako velja za očitke glede neugotavljanja tožnikove subjektivne prizadetosti v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Pritožnik ne zatrjuje, da ni imel možnosti izpovedati o teh občutkih, niti da njegov pooblaščenec ni imel možnosti postavljati vprašanj o navedenem. Tudi teh očitkov zato v pritožbenem postopku ni dovoljeno upoštevati.

9. Očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnik ni sklepčno utemeljil. Zmotna ocena tožnikove izpovedbe glede intenzivnosti prestanega strahu še ne pomeni, da je bila njegova izpovedba napačno povzeta v sodbi.

10. Očitek, da je opustitev zvočnega snemanja vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ni utemeljen. Tožnik ni zatrjeval, da zapisnik ne odraža dejanskega dogajanja na naroku za glavno obravnavo, morebitna zmotna presoja glede višine pravične denarne odškodnine pa lahko utemeljuje le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

11. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

12. Toženkin očitek, da je odškodnina za telesne bolečine previsoka, je delno utemeljen. Na drugi strani ni utemeljen tožnikov očitek o prenizki odškodnini za to obliko škode. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretres možganov, številne obsežne odrgnine in hude udarnine na desni strani obraza in čela, desni nadlahti in podlahti, obeh stegnih, levem kolenu in gležnju. V sodbi povzeta ugotovitev izvedenca, da je tožnik verjetno utrpel zlom baze druge dlančnice desno, ne more vplivati na pravilnost odločilnih ugotovitev. Iz sodbe namreč ne izhaja, da bi sodišče upoštevalo morebitne bolečine ali nevšečnosti, povezane s to (domnevno) poškodbo. Utemeljen pa je toženkin očitek, da ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne daje podlage za odškodnino v višini 5.000 EUR. Ugotovitve izpodbijane sodbe – tožnik je bil na enodnevnem opazovanju v bolnišnici, dvakrat na punkciji burze, trikrat po 14 dni na fizikalni terapiji, na UZ, CT in rentgenskem slikanju ter več kontrolnih pregledih, zdravljenje, med katerim je 5 dni trpel hude bolečine, sicer pa zmerne, je trajalo dva meseca, občasno pa še trpi bolečine, ki imajo deloma vzrok v obravnavanem škodnem dogodku – dajejo podlago za sklep, da gre za manjšo škodo. Glede na primerljive zadeve v sodni praksi je obseg škode ustrezno ovrednoten v znesku 3.000 EUR. Tožnikove navedbe, da bi sodišče moralo dati večjo težo individualnim okoliščinam obravnavane zadeve, niso utemeljene. Prisojena odškodnina mora odražati tudi ustrezno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, obstoja posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale večji poudarek načelu individualizacije, pa tožnik ni zatrjeval. 13. Delno je utemeljen tudi toženkin očitek o previsoki odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ugotovitve, da so brazgotine, ki so tožniku ostale na desni podlahti in nadlahti in ki po izvedenčevi oceni predstavljajo huje prizadeto zunanjost, lahko vzbujajo pozornost okolice in neprijetna vprašanja ter posledično nelagodje in neprijetne občutke, utemeljujejo prisojo odškodnine iz tega naslova. Glede na to, da so brazgotine vidne le ob nošenju kratkih rokavov in da je prizadetost – v primerjavi z drugimi primeri – blažja in na tožnikovo življenje bistveno ne vpliva, pa je tožnikovo trpljenje ustrezno ovrednoteno v znesku 500 EUR.

14. Toženkini očitki, da tožnik zaradi nezavesti ni trpel primarnega strahu, niso utemeljeni. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je bil tožnik le krajši čas v nezavesti, sicer pa je videl, kako avto z večjo hitrostjo vozi proti njemu, ko je ob robu nasprotnega voznega pasu vozil kolo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je tožnik trpel le kratkotrajen in malo intenziven strah za izid zdravljenja, ki sam za sebe ne utemeljuje prisoje odškodnine. V prisojeni odškodnini 1.000 EUR je ustrezno ovrednotena intenzivnost porušenega duševnega ravnotežja ob in neposredno po samem škodnem dogodku.

15. Pravilna je tudi odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je zaradi boleče gibljivosti desnega ramenskega sklepa, komolca in obeh kolenskih sklepov, boleče in omejene gibljivosti desnega zapestnega sklepa in nekoliko slabše moči desne roke v manjši meri oviran pri opravilih, ki zahtevajo normalno gibljivost zapestij in moč rok ter nebolečo gibljivost sklepov. Tako je oviran pri dvigovanju in prenašanju bremen, vzpenjanju po lestvah, plezanju, delu z orodji in športnih aktivnostih z elementi skoka in teka. Ob upoštevanju tožnikove starosti ob škodnem dogodku (24 let) ter stopnje oviranosti pri opravljanju poklicnega dela (po poklicu je pomočnik kmetovalca, sicer pa prevaža kruh in pecivo) in športnih aktivnosti prisojena odškodnina ustrezno vrednoti intenzivnost njegovega trpljenja. Neutemeljeni so tako toženkini očitki, da ni podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova, kot tudi tožnikovi očitki, da sodišče ni (dovolj) upoštevalo tožnikove izpovedbe.

16. Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki v zvezi z odločitvijo o stroških. Ker je dokazni postopek tekel le v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine, ni bilo podlage za ugotavljanje uspeha ločeno po temelju in po višini.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek odškodnine znižalo za 2.500 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Ker ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega in procesnega prava, je v ostalem toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Sprememba izpodbijane sodbe glede višine odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju uspeha, ugotovljenega na način kot v izpodbijani sodbi (21 %), in ugotovitev o potrebnih stroških postopka vsake od pravdnih strank (tožnika v višini 3.359,38 EUR in toženke v višini 169,50 EUR), je tožnik upravičen do povrnitve 705,47 EUR, toženka pa do povrnitve 133,91 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki povrniti 571,56 EUR.

19. Glede na polovični uspeh v pritožbenem postopku je toženka upravičena do povrnitve polovice potrebnih stroškov, ki skupaj znašajo 260 EUR (sodišče je priznalo strošek za sodno takso v višini 240 EUR in 20 EUR za materialne stroške), torej do povrnitve 130 EUR. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

20. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.