Jedro

Ker je pri tožniku od 30. 6. 2005 izkazana takšna sprememba v zdravstvenem stanju, ki pomeni tudi spremembo invalidnosti, tožniku pravice na podlagi spremembe v stanju invalidnosti (pravica do dela s krajšim delovnim časom) pripadajo s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej s 1. 7. 2005 dalje. Začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine pa je odvisen od izpolnjevanja pogoja dejanskega pričetka dela s krajšim delovnim časom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 12. 12. 2005 in št. … z dne 30. 3. 2005 ter tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti od 29. 11. 2003 dalje, od 1. 7. 2005 dalje priznalo pravico do dela komercialista za nepremičnine s krajšim, štiriurnim delovnim časom. V 2. točki izreka je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine in toženi stranki naložilo, da o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Delodajalca D. d.o.o., je v 3. točki izreka obvezalo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, v 4. točki izreka pa je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 767,45 EUR v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008 - ZPP) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni, ne da bi navedla kako, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Iz pritožbenih razlogov izhaja, da tožena stranka izpodbija predvsem odločitev v 2. točki izreka, ker je sodišče pravico do delne invalidske pokojnine priznalo prezgodaj. V postopku ni bilo ugotovljeno ali in od kdaj tožnik dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, kar je po 1. in 2. odstavku 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) pogoj za priznanje pravice in za odmero delne invalidske pokojnine. Delna invalidska pokojnina se tožniku lahko prizna oz. odmeri šele, ko začne delati s krajšim delovnim časom od polnega, do tedaj pa te pravice nima, kljub temu, da zaradi III. kategorije invalidnosti ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije. Sodbe v tem delu ni mogoče izvršiti, dokler tožnik ne začne delati s polovico polnega delovnega časa, mu ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine in je tudi ni mogoče odmeriti. Tudi po 159. členu ZPIZ-1 je pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine pričetek dela s krajšim delovnim časom od polnega. V posledici je nepravilna tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka v višini 767,45 EUR v 8 dneh.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bilo pri tožniku dne 29. 11. 2003 ugotovljeno takšno zdravstveno stanje, da od tega datuma dalje ne more več delati s polnim delovnim časom. Izvedenskemu mnenju tožena stranka ni ugovarjala. Sodišča priznavajo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od datuma, od katerega zavarovanec dejansko ni več zmožen delati s polnim delovnim časom, ne pa šele od izdaje sodbe, za kar se zavzema tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, na katere sodišče druge stopnje, ob obravnavi pritožbe, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, pazi po uradni dolžnosti.

Iz izvedenih dokazov pri sodišču prve stopnje, zlasti iz obeh izvedenskih mnenj specialista ortopeda in specialista za medicino dela, prometa in športa izhaja, da je pri tožniku, ki je sicer že po dokončni odločbi tožene stranke št. … z dne 21. 7. 2004 od 29. 11. 2003 invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto v svojem poklicu, brez dela na neurejenih gradbiščih in brez vsiljene hitre hoje, kot npr. delo „komercialist za nepremičnine“, prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju, ki je ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in je zato za delo komercialista za nepremičnine zmožen le s krajšim, štiriurnim delovnim časom. Skladna je tudi ugotovitev izvedencev o datumu nastanka sprememb v zdravstvenem stanju, saj je specialist ortoped ugotovil, da iz preiskave z MRI izhaja, da se je tožniku zdravje poslabšalo pred 12. 12. 2005, specialist medicine dela pa ugotavlja, da je poslabšanje zanesljivo izkazano 30. 6. 2005, ko je bila opravljena omenjena preiskava in je bila ugotovljena nova hernija diskusa po dokaj neuspeli operaciji.

Tožnik je ob ugotovljenem poslabšanju invalidnosti dopolnil starost 47 let in 19 dni. Po podatkih iz fotokopije delovne knjižice, priložene v upravne spisu, je tožnikova pokojninska doba več kot 16 let, kar pomeni, da izpolnjuje splošne pogoje za priznanje pravic iz 1. odstavka 66. člena in 71. člena v zvezi z 68. členom ZPIZ-1 tudi ob novi invalidnosti.

Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da je pogoj za priznanje pravice na podlagi sprememb v stanju invalidnosti dejanski pričetek dela v skrajšanem delovnem času. Pri tožniku je skladno z obema izvedenskima mnenjema še vedno podana III. kategorija invalidnosti s tem, da zaradi poslabšanja od 30.6.2005 ne velja več ugotovitev o zmanjšanju tožnikove delovne zmožnosti za svoj poklic za manj kot 50 %, pač pa tožnik z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja svoje delo komercialista za nepremičnine v skrajšanem, polovičnem delovnem času. V smislu 3. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 je pri tožniku od 30. 6. 2005 izkazana takšna sprememba v zdravstvenem stanju, ki pomeni tudi spremembo invalidnosti. Na podlagi 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, ki določa, da v primeru, ko pri zavarovancu nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha oz. se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, v obravnavanem sporu torej s 1. 7. 2005, je sodišče prve stopnje zakonito odločilo in novo pravico priznalo od pravilnega datuma dalje. Tožena stranka v pritožbi pravico do skrajšanega delovnega časa in na tej podlagi pravico do delne invalidske pokojnine neutemeljeno izenačuje s pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, kot je opredeljena v 159. členu ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani 2. točki izreka tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, ob tem pa ni določilo datuma, od katerega se pokojnina odmerja in izplačuje. O tej izvedeni pravici, ki temelji na pravici do dela z delovnim časom, ki ustreza tožnikovi delovni zmožnosti, je skladno z 2. alineo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1) naložilo odločitev toženi stranki v zakonskem roku iz 2. odstavka 82. člena ZDSS-1. V tem postopku bo tožena stranka na podlagi 1. odstavka 159. člena, v zvezi s 158. ter 93. členom ZPIZ-1 odmerila delno invalidsko pokojnino, odločila o pričetku izplačevanja in pri tem upoštevala, kdaj je tožnik na podlagi spremenjene pogodbe o zaposlitvi s takšnim delom dejansko pričel. Tožnik v odgovoru na pritožbo sicer zmotno in v nasprotju z izrekom prvostopenjske sodbe navaja, da je sodišče priznalo pravico do dela v skrajšanem delovnem času od 29. 11. 2003 dalje. Nasprotno, sodišče v 1. točki izreka poudarja, da je tožnik po dokončni odločbi tožene stranke z dne 21. 7. 2004 od 29. 11. 2003 delovni invalid III. kategorije invalidnosti, določene pa so mu bile tudi omejitve pri delu. Sodišče prve stopnje je zakonito prisodilo pravico do dela s krajšim štiriurnim delovnim časom s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Pritožbe zoper sklep o povračilu stroškov postopka tožena stranka ni obrazložila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki povračilo stroškov ob upoštevanju načela uspeha v sporu po 154. členu ZPP, odmerilo pa jih je v skladu z 2. odstavkom 155. člena ZPP po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami - OT).

Na podlagi 353. člena ZPP je drugostopenjsko sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.