Jedro

Stanje zožene zavesti ni sopomenka za močno razdraženost iz prvega odstavka 128. člena KZ in ne njen nujni pogoj. Močna razdraženost je afektno stanje z intenziteto, ki je lahko nižja od intenzitete tega stanja pri zoženi zavesti.

Napad, ki po drugem odstavku 11. člena KZ izključuje protipravnost kaznivega dejanja in napad kot povzročitelj močne razdraženosti iz 128. člena KZ se razlikujeta po tem, da se v primeru prvega storilec nanj s kaznivim dejanjem neposredno – istočasno odziva, pri drugem pa te neposrednosti (več) ni.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke in pritožba zagovornika obd. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja na mah po prvem odstavku 128. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen 6 let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ki ga je ta prestal v priporu od 2.2.2002 do 28.2.2002, po prvem odstavku 69. člena KZ pa še varnostni ukrep odvzema predmetov. Plačila stroškov kazenskega postopka je bil obdolženi po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in obdolženčev zagovornik. Prva se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ ter mu izreče kazen 12 let zapora. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da mu izreče pogojno obsodbo ali pa, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Isti je še odgovoril na pritožbo okrožne državne tožilke. V odgovoru nasprotuje pritožbeni obrazložitvi ter predlaga, da pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je po zahtevi obdolženčevega zagovornika opravilo sejo, ki sta se je skupaj z obdolženim udeležila, ni pa se je udeležila višja državna tožilka, ki je bila o tem procesnem dejanju pravilno obveščena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi okrožne državne tožilke: Pritožničina ocena izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki jo podaja v pritožbeni obrazložitvi je, nasprotno od iste ocene sodišča prve stopnje, zmotna. Stanje zožene zavesti ni sopomenka za močno razdraženost iz prvega odstavka 128. člena KZ in ne njen nujni pogoj. Gre za dve stanji z iste lestvice, ki se razlikujeta po njuni intenzivnosti, pri čemer prvo zaradi višjega položaja konzumira drugo, obratno pa to z vidika zakonskega dejanskega stanu navedenega kaznivega dejanja ni potrebno. Z drugimi besedami, močna razdraženost, ki jo je sicer izvedenec psihiatrične stroke za obdolženega neposredno potrdil (l. št. 301), je afektno stanje z intenziteto, ki je lahko nižja od intenzitete tega stanja pri zoženi zavesti. Pritožničina prizadevanja, ki ugotovljenega ne upoštevajo, sploh pa ne tistega, kar se je dogajalo v mansardi hiše, ne morejo biti utemeljena.

Podobno velja glede pritožničinih prizadevanj za strožjo odmero kazni. Odvzem življenja mlademu človeka na eni strani in obdolženčevo obžalovanje dogodka na drugi, nista edini okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri kazni in ne okoliščini, ki bi po pomenu mogli odtehtati druge okoliščine. Te, enakovredno z obema navedenima in z nepredstavljivostjo ter zavržnostjo izbranega načina reševanja sporov, tvorijo celoto, zaradi katere se odmerjena kazen izkaže za ustrezno in je v nakazani smeri ne gre spreminjati.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika: Pritožnik je uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obrazložil z lastnim videnjem dogodka, ki se po vsebini ne razlikuje veliko od tistega, ki ga je podal v besedi strank. Nanj je sodišče prve stopnje odgovorilo z dokazno oceno, ki zajema tako potek dogodka kot tudi razloge za izključitev protipravnosti. V obrazložitvi sodbe ustrezno izdelana dokazna ocena je z vidika odločilnih dejstev popolna in izkustveno ter logično pravilna. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema, na pritožbene poudarke pa odgovarja: Zgolj to, da izvedenec balistične stroke ni potrdil obdolženčevega zagovora, ne more biti razlog za dvom v njegovo strokovnost in posledično za dvom v popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Še zlasti, ker je obdolženčev zagovor obdan s subjektivnim prepričanjem, ki ga je treba presojati v povezavi s tistimi ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke o racionalizaciji, ki jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe neposredno navaja in jih na tem mestu ne gre ponavljati. Glede ponujene različice, po kateri bi naj oškodovanec z zadetjem v pištolo sprožil „petelina“, ni mogoče prezreti, da so v pritožbeni obrazložitvi izpostavljeni zgolj deli ugotovitev izvedenca balistične stroke, ki se nanašajo na drugi strel, medtem ko je glede prvega – usodnega strela, s pomočjo istega izvedenca popolnoma jasno, da je bil ta sprožen z razdalje enega metra in da je bil usmerjen v oškodovančevo glavo (l. št. 319). Ker je bil s takšnim izvedenskim mnenjem dobljen tako imenovani lok med izpovedbama prič P. in M. ter ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, ki je opravil raztelešenje trupla, ponovni ogled kraja dejanja in rekonstrukcija dogodka tudi po presoji pritožbenega sodišča nista bila potrebna.

Z obrazložitvijo, po kateri so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo 11. člena KZ, pritožnik po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz 2. točke 370. člena ZKP v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP, s čemer posredno pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga predhodno graja. Ne oziraje se na očitno protislovnost takšnega ravnanja, in ker mora pritožbeno sodišče, ko gre za kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, tovrstni preizkus opraviti tudi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je treba najprej opozoriti na razliko med napadom, ki po drugem odstavku 11. člena KZ izključuje protipravnost kaznivega dejanja in napadom kot povzročiteljem stanja močne razdraženosti iz 128. člena KZ, v katerem je bilo to kaznivo dejanje storjeno. V primeru prvega se storilec nanj s kaznivim dejanjem neposredno – istočasno odziva, pri drugem pa te neposrednosti (več) ni. Slednji zamik je v nasprotju s pritožnikovimi prizadevanji potrjen ravno z obdolženčevim zagovorom v delu, ko je opisoval položaje udeležencev dogodka pred prvim strelom, iz katerega izhaja, da P. in M. v tistem trenutku nista bili več predmet oškodovančevega napada. Glede na to, in ker je istočasnost med napadom in obrambo obenem pogoj za, sicer fakultativno predpisano uporabo tretjega odstavka 11. člena KZ, je jasno, da obdolženi ne more biti deležen prav nobenega izmed učinkov iz tega zakonskega določila.

Pritožnikov očitek sodišču prve stopnje, da je pri ocenjevanju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, preveč poudarilo obteževalne okoliščine, medtem ko je olajševalne okoliščine upoštevalo v premajhni meri, je pavšalen in ga tudi nadaljnja pritožbena obrazložitev, s katero se že vse ugotovljene olajševalne okoliščine še enkrat in potencirano izpostavljajo, vsebinsko ne more okrepiti. Obteževalne in olajševalne okoliščine so namreč celota in samo kot celota lahko dajo odgovor na vprašanje, ali odmerjena kazen ustreza teži dejanja in obdolženčevi krivdi (prvi odstavek 41. člena KZ). Ker v obravnavanem primeru ni znakov, da katera izmed olajševalnih okoliščin ne bi bila ugotovljena (in bi po tem takem ne mogli govoriti o celoti), in ker ni znakov, da bi bila katera izmed obteževalnih okoliščin favorizirana v razmerju do katere izmed olajševalnih okoliščin, se odmera kazni obdolžencu izkaže za pravilno in tako mu potem niti pogojne obsodbe ni mogoče izreči. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP ter prvim odstavkom 97. člena ZKP in je posledica obdolženčevih neugodnih premoženjskih razmer.