Jedro

Tožena stranka je v pritožbi med drugim navajala, da se pravice delavcev zaradi prenehanja delovnega razmerja in po zaposlitvi pri podjetju P. ne bodo spremenile ter, da je tožeča stranka delavcem ob podpisovanju sklepov o prenehanju delovnega razmerja le-tem obljubljala, da bodo obdržali tudi sobe, ki so jih dotlej uporabljali. Teh pritožbenih trditev, ki jih revident ponavlja tudi v reviziji in ki so za odločitev o tožbenem zahtevku (tožeča stranka zahteva izselitev iz sporne sobe zato, ker je toženi stranki prenehalo delovno razmerje - 7. čl. Pogodbe o dodelitvi samske sobe oz. ležišča, sklenjene med Š. c. in toženo stranko 11.5.1981) pravno odločilne, sodišče druge stopnje ni preizkušalo. Štelo je namreč, da za pravilno uporabo materialnega prava zadostuje ugotovitev, da je toženki prenehalo delovno razmerje. Tako je ostala uvodoma zapisana pritožbena trditvena podlaga neizčrpana.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo izpraznitev sobe. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji opozarja, da je pogodbo o dodelitvi samske sobe podpisal Š. c., ki je izdal tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja, kot tožeča stranka pa nastopajo Š. d. Tožeči stranki s tem oporeka aktivno legitimacijo. Meni, da sta sodišči zato, ker tega nista upoštevali, zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje poudarja, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja fiktiven in zato ničen, čeprav je pravnomočen. Tožena stranka opravlja namreč še vedno ista dela, le da je zaradi koristi tožeče stranke delodajalec spremenjen. Sicer pa je bilo ob spremembi delodajalca vsem zaposlenim v Š. d. obljubljeno, da bodo obdržali dosedanje najemne prostore. Zato se tudi niso pritožili proti sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Zatrjuje še, da je to razvidno iz spisa IV P .../92 oz. izpovedi direktorice tožeče stranke.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revident sicer utemeljeno opozarja, da kot tožeča stranka nastopajo Š. d. Ljubljana, medtem ko iz priloženih listin izhaja, da je bila tožena stranka v delovnem razmerju pri Š. c. Toda, v sodnem registru je pri podjetju Š. c. 28.11.1991 vpisana naslednja sprememba imena: Š. c. se je preimenoval v Š. d. Ker je bilo tako spremenjeno le ime pravne osebe, ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen. Ob tem je revidentu potrebno pojasniti, da je vprašanje aktivne oz. pasivne legitimacije materialnopravno, ne pa procesno vprašanje. Zato ni utemeljen revizijski očitek, češ da sta sodišči zato, ker naj tožeča stranka ne bi bila aktivno legitimirana, zagrešili absolutno bistveno kršitev določb ZPP.

Tožena stranka je v pritožbi med drugim navajala, da se pravice delavcev zaradi prenehanja delovnega razmerja in po zaposlitvi pri podjetju P. ne bodo spremenile ter, da je tožeča stranka delavcem ob podpisovanju sklepov o prenehanju delovnega razmerja le-tem obljubljala, da bodo obdržali tudi sobe, ki so jih dotlej uporabljali. Teh pritožbenih trditev, ki jih revident ponavlja tudi v reviziji in ki so za odločitev o tožbenem zahtevku (tožeča stranka zahteva izselitev iz sporne sobe zato, ker je toženi stranki prenehalo delovno razmerje - 7. čl. Pogodbe o dodelitvi samske sobe oz. ležišča, sklenjene med Š. c. in toženo stranko 11.5.1981) pravno odločilne, sodišče druge stopnje ni preizkušalo. Štelo je namreč, da za pravilno uporabo materialnega prava zadostuje ugotovitev, da je toženki prenehalo delovno razmerje. Tako je ostala uvodoma zapisana pritožbena trditvena podlaga neizčrpana. Ker je ta, kot je bilo že zapisano, materialnopravno pomembna, je s tem podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP. Revizijsko sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. V nadaljevanju postopka bo pritožbeno sodišče moralo zavzeti stališče še o teh pritožbenih trditvah.

Sicer pa je potrebno revidentu ponovno pojasniti, da so druge revizijske trditve, t.j. tiste ki oporekajo veljavnosti prenehanja delovnega razmerja, neutemeljene. Zatrjevane nepravilnosti v postopku prenehanja delovnega razmerja ne morejo biti predmet presoje v tem postopku, kot je to že pravilno presodilo pritožbeno sodišče. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.