Jedro

Prenehanja služnosti poti ni mogoče zahtevati v primeru, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini. Temeljni kriterij za presojo koristnosti služnosti so potrebe gospodujoče nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da je prenehala pravica stvarne služnosti peš hoje in vožnje s samokolnico v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 46/3, 46/4 in 46/2 k.o. G. v breme parcele št. 41/1 k.o. G., ki poteka ob meji s parcelno številko 46/2 k.o. G. do parcelne številke 46/3 k.o. G.. Prav tako je zavrnilo tudi zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izbris opisane služnosti iz zemljiške knjige opustitev vsakršnega vznemirjanja lastninske pravice tožečih strank na parc. št. 41/1 k.o. G., predvsem vseh nadaljnjih prevozov in prehoda preko zemljišča parc. št. 41/1 k.o. G. ter odstranitev drsnih ograjnih vrat, ki se odpirajo na meji med parc. št. 41/1 in 46/2 k.o. G.. Sodišče prve stopnje za zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ukinitev opisane stvarne služnosti in njen izbris iz zemljiške knjige ter plačila 454,30 EUR, kar predstavlja odškodnino za posekane ciprese. V nadaljevanju je ustavilo pravdni postopek glede nekaterih zahtevkov, kar pritožbeno ni sporno. Odločilo je še o stroških postopka,

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka, in sicer odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o ugotovitvi prenehanja stvarne služnosti, njenem izbrisu iz zemljiške knjige, opustitvi nadaljnjih prevozov po služnostni poti in plačila 454,30 EUR ter glede podrednega zahtevka v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v izpodbijanem delu ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožečih strank in odloči o pritožbenih stroških, podrejeno predlaga vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja.

6. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožeče stranke, da tožena stranka služnosti od leta 2001 ni izvrševala. Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku in po skrbni oceni izvedenih dokazov - zaslišanju številnih prič pravilno zaključilo, da je tožena stranka vsaj občasno, to je nekajkrat letno, za dostop do kleti uporabljala služnostno pot, pri tem pa pravilno, glede na skladne izpovedbe prič in tožene stranke ni sledilo izpovedi tožnikov, da sta preprečila služnost z zasaditvijo cipres.

7. Glede na to, da je višje sodišče izpodbijano sodbo potrdilo, pritožbeni predlog naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje, sicer ni pomemben, vendar pa pritožbeno sodišče pripominja, da tak predlog ni izvedljiv, saj razveljavljena sodba ne obstaja več in je zato ne bi bilo mogoče spremeniti. Način odločanja pritožbenega sodišča določa prvi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in drugačne odločitve niso mogoče. 8. Neutemeljena je pritožbena graja, da se služnost po letu 2002 ni več izvrševala, ker je postala nekoristna, saj iz izpovedbe tako toženke kakor tudi prič P. F., B. F., V. F., B. R. in A. R., nedvomno izhaja, da je toženka sporno pot uporabljala, kar je obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9. S. R., s katerim je bila služnost dogovorjena s sodno poravnavo, je res izvrševal gospodarsko dejavnost, vendar je služnost potreboval za spravilo pridelkov v klet, torej za enak namen, kot jo izvršuje tudi toženka, pri tem pa ni pomembno, ali je ozimnico, ki jo je spravljala, pridelala sama, ali pa jo je kupila in po služnostni poti spravila (v samokolnici) do kleti. Drži, da je zgrajen dostop po stopnicah na zemljišču toženke, vendar dostop do kleti po stopnicah za spravilo ozimnice ne more pomeniti nepotrebnosti služnosti hoje in vožnje s samokolnico, saj je spravilo v klet predvsem težjih stvari po stopnicah bistveno težje, včasih celo nemogoče, dovoz teh stvari po služnostni poti s samokolnico do kleti pa je vsekakor lažji. Korist služnosti je tako izkazana. Tudi glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba II Ips 830/2009) prenehanja služnosti ni mogoče zahtevati v primeru, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini. Temeljni kriterij za presojo koristnosti služnosti so potrebe gospodujoče nepremičnine.

10. Trditev, da je toženka sama povedala, da služnosti nikoli v preteklosti ni uporabljala, je kot segment njene izpovedbe iztrgan iz celovite izpovedbe, saj iz te nedvomno izhaja, da so služnost nemoteno uporabljali tri do štiri krat letno, vse do leta 2015, ko so se s tožniki sprli zaradi škarpe.

11. B. F. je res izpovedal, da je spravljanje jabolk v klet po služnostni poti nekoliko zakomplicirano, nikoli pa ni izpovedal, da je jabolka spravil v klet po stopnicah, ampak je na vprašanje pooblaščenke tožeče stranke povedal, da bi sicer, če ne bi bilo služnostne poti, lahko zaboje spravil v klet po stopnicah.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ima toženka v kleti prešo, te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Tako je logično, da je toženka prešo, ki je prej v kleti ni bilo, spravila tja po služnostni poti, saj tega po stopnicah ne bi mogla storiti. Preša v kleti tudi kaže na to, v kakšne namene toženka služnostno pot uporablja, ti nameni pa niso prav nič drugačni od tistih, za katere je bila služnost ustanovljena.

13. Tožeča stranka ni dokazala niti, da je služnost postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, niti da so se spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (222. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Prav tako tožeča stranka ni dokazala prenehanja te služnosti po 223. členu SPZ, saj je bilo ugotovljeno, da je toženka vsaj do leta 2015 služnost izvrševala. Tožba je bila vložena 11. 7. 2016, tako da rok iz 223. člena SPZ še ni mogel preteči, saj je toženka tožbenemu zahtevku nasprotovala že z odgovorom na tožbo 8. 9. 2016 (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 254/2015). Že upiranje tožbenemu zahtevku na prenehanje služnosti s podajo odgovora na tožbo v pravdnem postopku pomeni neposredno uveljavljanje svoje pravice, torej potrebno skrb za njeno varstvo z jasno določenim namenom še nadalje uporabljati sporno služnostno pot. V času trajanja sodnega postopka zaradi prenehanja služnosti rok ne teče. 14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede plačila 454,30 EUR za posekane ciprese. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da si v tem obsegu navedbe in izpovedbe tožnikov nasprotujejo, kar vzbuja dvom v njihovo verodostojnost in je zato verjelo toženki ter njenim pričam, da zahteve za odstranitev cipres z njene strani sploh ni bilo in ta svoj zaključek tudi obširno obrazložilo.

15. Dokazi, predlagani in predloženi s pripravljalno vlogo 27. 12. 2017 so prepozni, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka pa v tej pripravljalni vlogi tudi ni povedala, zakaj teh dokazov ni mogla predlagati pravočasno. Dokaze naj bi predlagala, ker S. R. ničesar ni bil primoran odstopiti za s sodno poravnavo dogovorjeno služnost. Te trditve poleg tega, da so dokazi predlagani prepozno, na odločitev o prenehanju služnosti ne morejo vplivati, zato bi jih sodišče prve stopnje tudi, če bi bili pravočasni, moralo zavrniti. Prav tako za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomembno, ali je toženka ozimnico kupila, ali pridelala sama, pomembno je, kako jo je spravljala v klet. 16. Dokaz z izjavo Prometne policije Š. o nasprotni izpovedbi policistke K. za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomemben, sodišče prve stopnje pa na izpovedbo K. svoje odločitve ne opira.

17. Pooblaščenka tožeče stranke zapisov v sodnih zapisnikih ni grajala in jih je podpisala, zato je pritožbena graja, da je sodišče pristransko zapisovalo vprašanja in odgovore, neutemeljena.

18. Tožeča stranka odločitve sodišča prve stopnje o odstranitvi premičnih drsnih ograjnih vrat (točka I/4. sodbe) ne izpodbija, zato je nerazumljiva pritožbena graja, da dokaz tožnikov z izvedencem ustrezne stroke, ki je bil predlagan prav zaradi odstranitve drsnih vrat, ni zgolj informativne narave. Kljub temu, da tožeča stranka v tem obsegu sodbe ne izpodbija, pa pritožbeno sodišče meni, da je bil ta dokaz res predlagan v informacijske namene, saj tožnika nista podala dejanskih trditev o nevarnosti, zaradi katere sta izvedenca predlagala.

19. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP ter prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.