Jedro

Če je bilo pravno dejanje stečajnega dolžnika izvedeno v obdobju izpodbojnosti, in sta izpolnjena tudi nadaljnja pogoja za izpodbijanje (objektivni ter subjektivni), je tako pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno in na njegovi podlagi nastala terjatev stečajnega dolžnika do upnika ne more veljati za pobotano s terjatvijo upnika po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo prve stopnje se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje novo sojenje.

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 1221/2010 z dne 16. 1. 2012 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: a. 1. Razveljavi prodajo in izročitev: – motornega kolesa znamke S..., reg. št. ..., letnik 2003, po računu št. ... z dne 30. 10. 2009, za prodajno ceno 1.000,00 EUR z DDV – priklopnega vozila znamke I..., reg. št. ..., letnik 2000, po računu št. ... z dne 30. 10. 2009, za prodajno ceno 60,00 EUR z DDV – osebnega vozila znamke V. reg. št. ..., letnik 2003, po računu št. ... z dne 30. 10. 2009, za prodajno ceno 2.431,20 EUR z DDV – kolesa z motorjem znamke T., reg. št. ..., letnik 2003, po računu št. ... z dne 30. 10. 2009, za prodajno ceno 100,00 EUR z DDV – motornega kolesa znamke H ..., reg. št. ..., letnik 2007, po računu št. ... z dne 30. 10. 2009, za prodajno ceno 2.200,00 EUR z DDV – kolesa z motorjem znamke T...., reg. št. …., letnik 2004, po računu št. ... z dne 30. 10. 2009, za prodajno ceno 120,00 EUR z DDV – vrtne ute V., po računu št. ... z dne 09.11.2009, za prodajno ceno 643,94 EUR z DDV – računalnika s tiskalnikom, po računu št. ... z dne 09. 11. 2009, za prodajno ceno 100,00 EUR z DDV tožencu. 2. V razmerju med tožnikom in tožencem se razveljavi učinek prenosa lastninske pravice na: – motornem kolesu znamke S., reg. št. ..., letnik 2003, za prodajno ceno 1.000,00 EUR z DDV, prodano tožencu po računu št. ... z dne 30. 10. 2009 – priklopnem vozilu znamke I., reg. št. ., letnik 2000, za prodajno ceno 60,00 EUR z DDV, prodano tožencu po računu št. ... z dne 30. 10. 2009 – osebnem vozilu znamke V., reg. št. ..., letnik 2003, za prodajno ceno 2.431,20 EUR z DDV, prodano tožencu po računu št. .. z dne 30. 10. 2009 – kolesu z motorjem znamke T.., reg. št. ..., letnik 2003, za prodajno ceno 100,00 EUR z DDV, prodano tožencu po računu št. ... z dne 30. 10. 2009 – motornem kolesu znamke H., reg. št. ..., letnik 2007, za prodajno ceno 2.200,00 EUR z DDV, prodano tožencu po računu št. ... z dne 30. 10. 2009 – kolesu z motorjem znamke T., reg. št. ..., letnik 2004, za prodajno ceno 120,00 EUR z DDV, prodano tožencu po računu št. ... z dne 30. 10. 2009 – vrtni uti V., za prodajno ceno 643,94 EUR z DDV, prodano tožencu po računu št. ... z dne 09. 11. 2009 – računalniku s tiskalnikom, za prodajno ceno 100,00 EUR z DDV, prodano tožencu po računu št. ... z dne 09. 11. 2009. 3. V razmerju med tožnikom in tožencem se razveljavi učinek vpisa toženca kot lastnika na: – motornem kolesu znamke S., reg. št. ..., letnik 2003, – priklopnem vozilu znamke I.., reg. št. ..., letnik 2000, – osebnem vozilu znamke V.L, reg. št. ..., letnik 2003, – kolesu z motorjem znamke T., reg. št. ..., letnik 2003, – motornem kolesu znamke H., reg. št. ..., letnik 2007, – kolesu z motorjem znamke T., reg. št. ..., letnik 2004, v prometnih dovoljenjih in dovoli ponovni vpis lastninske pravice v točki 3 navedenih predmetih, motornem vozilu, priklopnem vozilu, kolesih z motorjem in motornih kolesih, na ime tožnika. b. Tožena stranka M. K., V. u. ..., 3210 S. K. mora vrniti tožniku: 1. – motorno kolo znamke S., reg. št. ..., letnik 2003 za prodajno ceno, – priklopno vozilo znamke I. A., reg. št. ..., letnik 2000, – osebno vozilo znamke V., reg. št. ..., letnik 2003, – kolo z motorjem znamke T., reg. št. ..., letnik 2003, – motorno kolo znamke H., reg. št. ..., letnik 2007, – kolo z motorjem znamke T., C., letnik 2004, – vrtno uto V., za prodajno ceno 643,94 EUR z DDV, – računalnik s tiskalnikom (...), za prodajno ceno 100,00 EUR z DDV in plačati tožniku nadomestilo za uporabo sredstev, in sicer za obdobje od 30. 10. 2009 do dneva vložitve tožbe v obračunani višini 9.261,00 EUR (270 dni 34,30 EUR) in od 30. 07. 2010 dalje do vrnitve sredstev v višini 34,30 EUR/dan, v roku 8. dni pod izvršbo. 2. V primeru, da vrnitev sredstev ni mogoča mora toženec K. M., V. u. ..., S. K. vrniti v stečajno maso znesek 14.071,66 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 07. 2010 dalje do vračila, v roku 8. dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku tudi njegove pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. se v celoti zavrne kot neutemeljen. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nastale ji pravdne stroške v skupnem znesku 1.172,57 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.” S sklepom I Pg 1221/2010 z dne 1. 2. 2012 pa je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 328. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklenilo: “Izrek sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 1221/2010 z dne 16. 1. 2012 se v zadnjem odstavku popravi tako, da (se) pravilno glasi: “Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki nastale ji pravdne stroške v skupnem znesku 1.172,57 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.” V ostalem delu ostane izrek nespremenjen.” Tožeča stranka s 23. 2. 2012 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in sklep sodišča prve stopnje (tudi v celoti) brez navedbe pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo, oziroma da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, in odloči, da je upravičena do povrnitve stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila. Glede izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje pa tožeča stranka pritožbenemu sodišču ne predlaga ničesar.

Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba zoper sodbo prve stopnje je utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste (in štirinajste) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), nista podani.

Res je, da “V izpodbijani sodbi … nikjer ni najti pravega pojasnila, zakaj je sodišče štelo tudi denarna nakazila v pobot … .”, da “… v sodbi sploh niso navedeni razlogi, zakaj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev dveh denarnih nakazil v skupni višini 3.530,00 EUR.” in da “V izpodbijani sodbi sodišče razlaga svoje stališče glede pobota, ki pa se nanaša zgolj na kupnine za prodane premične stvari.” (prva točka (obrazložitve) pritožbe tožeče stranke), oziroma da “… v obrazložitvi sploh ni navedlo, kaj naj bi bil razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izpodbijanje denarnih nakazil v skupni višini 3.530,00 EUR.” ter da “V razlogih sodbe se … spušča zgolj v prodajo osnovnih sredstev ter pobot nikjer pa ne navaja razloge za zakonitost tožbenega zahtevka v zvezi z denarnimi nakazili … .” (sedma točka (obrazložitve) pritožbe tožeče stranke). Vendar pa ta opustitev sodišča prve stopnje nedvomno ni “vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe”, oziroma zaradi nje izpodbijana sodbe prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katere se “v tem delu” ne bi mogla preizkusiti. Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje (sploh) ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, o katerih bi moralo odločiti z izpodbijano sodbo. (Verjetno oziroma očitno pomotoma) je namreč izpustilo prav zahtevek tožeče stranke pod točko a. 4. tožbenega petita (“4. Razveljavi nakazila tožnika tožencu: – z dne 11. 11. 2009 v višini 3.270,00 EUR – z dne 23. 11. 2009 v višini 260,00 EUR”). Ker tako odločbe o tem zahtevku tožeče stranke v izreku izpodbijane sodbe ni, tudi razlogi za “odločitev o njem” v njeni obrazložitvi niso bili niti potrebni niti mogoči. Toda sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo (tudi na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)); zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je v devetnajsti točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo: “Tožeča stranka je vložila zahtevek na izpodbojnost po 271. in 272. čl. ZFPPIPP (Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), vendar pa v konkretni zadevi gre za drugačno situacijo kot se nanaša na takšen primer izpodbojnosti po 271. in 272. čl. zgoraj citiranega zakona. Med pravdnima strankama je bilo namreč nesporno, da je med njima obstajalo dolžniško – upniško razmerje in da je tožena stranka imela dolg napram tožeči stranki, da je tožena stranka kot upnik namesto denarja od tožeče stranke sprejela ta vozila na osnovi prodajne pogodbe. S samo sklenitvijo prodajne pogodbe in izročitvijo blaga še ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase. Tožeča stranka bi namreč lahko za izročeno blago tudi v stečajnem postopku zahtevala kupnino. Do zmanjšanja stečajne mase je prišlo šele zato, ker sta stranki pobotali terjatev tožene stranke s kupnino za izročeno blago. Vendar v konkretni zadevi je v trenutku sprejema teh osnovnih sredstev denarna terjatev tožene stranke do tožeče prenehala, terjatev tožeče stranke na plačilo teh osnovnih sredstev pa sploh ni nastala. Nadaljnje dogovarjanje med pravdnima strankama o pobotu medsebojnih terjatev ima pomen samo za knjigovodsko izkazovanje zapiranja terjatev. Pa tudi ob predpostavki v primeru, da bi tožena stranka obdržala svojo terjatev, tožeča stranka pa bi pridobila terjatev na plačilo teh osnovnih sredstev, bi bile terjatve pobotane po samem zakonu v trenutku nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko. Po I. odst. 261. čl. ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka veljata terjatvi za pobotani, to je v primeru, če gre za nepogojne terjatve. Učinek pobota torej nastane že z začetkom stečajnega postopka in izjava stranke o uveljavitvi pobota dejansko v nasprotju kot je določeno v 312. čl. OZ (Obligacijskega zakonika), ni potrebna. Poleg tega je pobot učinkovit tudi, če terjatvi ob začetku stečajnega postopka nista istovrstni, kar pomeni, da se z začetkom postopka prisilne poravnave pobota tudi nedenarna terjatev z nasprotno denarno terjatvijo. Poleg tega pobot učinkuje tudi, če terjatev in nasprotna terjatev v začetku stečajnega postopka še niti ni zapadla. Izjema pa je določena v 263. čl. ZFPPIPP in pobot v teh primerih ne velja, to je, da ne velja za cedirane terjatve, in sicer ni dovoljen, če sta kumulativno izpolnjeni obe predpostavki, določeni v 263. čl., to je, da je upnik terjatev do stečajnega dolžnika pridobil s cesijo v obdobju od začetka zadnjih 6 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka in da je ob pridobitvi te terjatve vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen. Glede na zgoraj navedeno je ugotoviti, da je v konkretni zadevi prišlo do nadomestne izpolnitve in da so terjatve bile pobotane že ob samem začetku stečajnega postopka in torej, ker takšen pobot ni izpodbojen, glede na zgoraj navedena določila, se sodišče ni spuščalo v ocenjevanje vseh zgoraj navedenih navedb tožeče in tožene stranke, tudi ne v obstoj objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti po 271. in 272. čl. ZFPPPIPP, glede na to, da tožba ni izpodbijala nadomestne izpolnitve, niti ni izpodbijala pobota, pa tudi če bi ga, dejansko pobot je nastal ob nastanku stečaja in je zato zahtevek tožeče stranke v celoti neutemeljen in ga je zato sodišče tudi zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.” Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja: “Sodišče je očitno namerno prezrlo pravo vsebino spora, ker je celotna sodba poenostavljena na pomen pobota. V tej zadevi ni sporno, da je bil pobot izvršen, vendar je bil pa pobot narejen zgolj kot finalno dejanje prej storjenih izpodbojnih dejanj. Pomen pobota je sodišče v konkretni zadevi precenilo, ker je bil smisel pobota samo zato, da so se knjigovodsko zaprle terjatve.” (prva točka (obrazložitve)); “Iz ugotovljenega dejanskega stanja v tej pravdi je res samo to, da je toženka namesto denarja sprejela vozila na osnovi prodajne pogodbe. Drži pa navedba, da je imela toženka dolg do tožnika, ampak je bilo dejansko stanje ravno nasprotno, da je imel tožnik dolg do toženke, zaradi prejetih posojil. V zvezi s tem kar je sodišče ugotovilo, da je toženka namesto denarja sprejela blago – premičnine in sicer vozila, uto in računalnik, sodišče v nadaljevanju navede, da pomenijo te izpolnitve nadomestne izpolnitve. Sodišče sicer ne pojasni, kakšen je pravni pomen nadomestne izpolnitve, vendar pa je očitno, da je tudi sodišče prišlo do spoznanja, da je nadomestna izpolnitev lahko pomemben element za izpodbijanja, saj na 14. strani sodbe navaja, da naj se tožnik ne bi skliceval na nadomestno izpolnitev. Ta trditev sodišča ni točna. Iz celotnega zapisa v tožbi je razvidno, da je tožnik dajal poseben poudarek, da je na eni strani obstajala tožnikova obveznost za vrnitev posojila, v takšni obliki, kot je bilo posojilo dano, torej v denarju in da je na drugi strani prišlo do sklenitve posla prodaje premičnega premoženja, kar pomeni, da je tožnik izpolnil obveznost z drugim sredstvom, kot se vrača denarno posojilo. Tožnik je na nadomestno izpolnitev opozoril tudi v II. pripravljalni vlogi v točkah IV in XIII. Po mnenju tožnika pa je potrebno v predmetni zadevi podati pravo veljavo prav nadomestni izpolnitvi. V konkretni zadevi je namreč prišlo do pobotanja zgolj zato, da se je izvedlo knjigovodsko zapiranje medsebojnih terjatev. Pobot je bil narejen samo kot drugi del transakcije, potem, ko je bil prej opravljen prvi del, torej prodaja premičnih stvari, s katero je bodoči stečajni dolžnik pridobil proti svojemu upniku – toženki terjatev za plačilo kupnine. Pobot je bil torej narejen samo zato, da je toženka prišla do poplačila večjega dela svoje terjatve. Plačilo denarne obveznosti – posojila z izročitvijo blaga je nadomestna izpolnitev in prav te nadomestne izpolnitve je tožnik izpodbijal, ker v tej pravdi zahteva razveljavitev prodaje in izročitev stvari ter posledic, ki so s tem nastale, kot je prenos lastninske pravice in vpise v javnih registrih, poleg tega pa tudi vrnitev stvari oziroma plačilo denarne protivrednosti za stvari.” (druga točka (obrazložitve)); “O tem, da naj bi obstajali tudi listini o pobotu št. 02 in 03, se je ugotovilo šele v teku pravde po prvem naroku. Tožnik je šele po naknadnih pregledih listinske dokumentacije ugotovil, da sta ti listini vloženi na neobičajnem mestu in ju je sodišču tudi predložil, saj je mnenja, da omenjena pobota prav v ničemer ne spreminjata pravno pomembnih dejstev. V zvezi s pobotom, pa je potrebno opozoriti tudi na to, da toženka po začetku stečaja v roku 3 mesecev upravitelja ni obvestila o pobotu v skladu z določbo v 261. členu ZFPPIPP. Če bi se v skrajnem primeru ugotovilo, da so res podani pogoji za zavrnitev tožbenega zahtevka, zaradi pobota, potem je mnenje tožnika, da je toženka povzročila razloge za to pravdo, ker upravitelja ni obvestila o pobotih in bi zato morala toženka nositi svoje stroške pravde poleg tega tudi pravdne stroške tožnika.” (tretja točka (obrazložitve)); “Takšno dejansko stanje pa pomeni, da terjatev toženke ob začetku stečaja za vrnitev posojila ni obstajala oziroma je prenehala, ker je po navedeni zakonski določbi posojilo postalo del premoženja stečajnega dolžnika. Toženka torej ob začetku stečaja ni imela terjatve za dana posojila, torej ne drži trditev sodišča, da so se z začetkom stečajnega postopka terjatve pobotale oziroma da je nastal učinek pobota z začetkom stečajnega postopka.” (peta točka (obrazložitve)); ter “V zvezi s tem ne drži navedba sodišča, da prodaja in izročitev blaga ne pomeni zmanjšanja stečajne mase ter da je zmanjšanje stečajne mase nastalo šele s pobotom terjatev za izročeno blago. Tožniku sploh ni razumljivo kakšen pomen daje sodišču pobotu, saj najprej trdi, da je šele pobot povzročil zmanjšanje stečajne mase, potem pa trdi da gre pri pobotu samo za knjigovodsko izkazovanje zapiranja terjatev, pa tudi da so za pobot podani pogoji po samem zakonu z začetkom stečaja. V konkretni zadevi po mnenju tožnika sam pobot ni pravno relevantna okoliščina. Pobot ni povzročil zmanjšanja premoženja. Pobot je samo posledica prej sklenjene prodaje premičnih stvari. Če ne bi bilo prodaje, tudi pobota ne bi bilo. Bistvena pravna relevantna okoliščina je prodaja in izročitev premičnih stvari, samo ta pravna dejanja so povzročila zmanjšanje premoženja tožnika in v posledici tudi onemogočila poplačilo prednostnih upnikov, zato se v tej pravdi izpodbijajo. V nasprotju z vsemi dokazi je zaključek sodišča, da je glavno vlogo v predmetni zadevi prevzel pobot. Pobot pa je v tej zadevi pravzaprav samo stranski učinek, ki sam po sebi ni povzročil nobenega premika premoženja od tožnika k toženki, ampak je bil porabljen zgolj kot izigravanje stečajnih upnikov zlonamerno v njihovo škodo.” (šesta točka (obrazložitve)).

Prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP res določa: Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno (cedirane terjatve). Toda cit. določbo ZFPPIPP je mogoče uporabiti le v primeru, da pravno dejanje (v obravnavani zadevi nadomestne izpolnitve), na podlagi katerega je stečajnemu dolžniku nastala nasprotna terjatev do upnika, ni bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti. Če je bilo pravno dejanje stečajnega dolžnika izvedeno v obdobju izpodbojnosti (269. člen ZFPPIPP), in sta izpolnjena tudi nadaljnja pogoja za izpodbijanje (objektivni ter subjektivni (271. in 272. člen ZFPPIPP)), je tako pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno in na njegovi podlagi nastala terjatev stečajnega dolžnika do upnika ne more veljati za pobotano s terjatvijo upnika po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje bi zato najprej moralo ugotoviti, kdaj je stečajni dolžnik izvedel obravnavane nadomestne izpolnitve. Če bi ugotovilo, da jih je izvedel v obdobju izpodbojnosti, bi nadalje moralo še ugotoviti morebitno izpolnitev tudi cit. nadaljnjih pogojev za izpodbijanje. Šele če bi ugotovilo, da stečajni dolžnik spornih nadomestnih izpolnitev ni izvedel v obdobju izpodbojnosti, bi se pri svoji odločitvi glede terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika in nasprotnih terjatev stečajnega dolžnika do tožene stranke lahko oprlo na določbo prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP. Ker pa tako (še) ni ravnalo (“… se … ni spuščalo v ocenjevanje vseh zgoraj navedenih navedb tožeče in tožene stranke, tudi ne v obstoj objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti po 271. in 272. členu ZFPPIPP … .”), bo zato moralo ustrezno dopolniti postopek in ugotoviti tudi dejstva, ki jih še ni ugotovilo, in na katera ga opozarja sodišče druge stopnje v tej točki obrazložitve (svojega) sklepa.

Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja: “Vsebina izpodbojnega zahtevka je odvisna od vrste pravnega posla oziroma drugega pravnega dejanja, ki je predmet izpodbijanja, oziroma dosledneje od pravnih posledic, ki so nastale z izvedbo tega pravnega posla. Zato je treba pri oblikovanju vsebine izpodbojnega zahtevka razlikovati dva položaja. Prvi položaj nastane, če je predmet izpodbijanja zavezovalni pravni posel. Pogodbe obligacijskega prava in drugi zavezovalni pravni posli povzročajo nastanek medsebojnih obligacijskih pravic in obveznosti strank teh poslov. Drugi položaj nastane, če je predmet izpodbijanja razpolagalni pravni posel ali drugo pravno dejanje, s katerim je dolžnik izpolnil svojo obveznost do upnika. Razpolagalni pravni posel je pravno dejanje zavezanca (dolžnika) zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega upravičenec (imetnik pravic) iz zavezovalnega pravnega posla pridobi stvar oziroma premoženjsko pravico, ki je predmet zavezovalnega posla, oziroma te pravice prenehajo. Vsebina razpolagalnega pravnega posla je izjava volje lastnika stvari oziroma imetnika premoženjske pravice, da prenaša lastninsko pravico na tej stvari oziroma to premoženjsko pravico, oziroma da na tej stvari oziroma na tej premoženjski pravici ustanavlja drugo stvarno pravico. Vrsta razpolagalnega pravnega posla, ki je potreben za pridobitev oziroma prenos stvarnih pravic oziroma za prenos drugih premoženjskih pravic, je odvisna od predmeta razpolagalnega pravnega posla (predmeta dajatve, ki se jo je dolžnik zavezal opraviti z zavezovalnim pravnim poslom). Stvarne pravice na premični stvari se prenašajo z izročitvijo (prim.: dr. N. Plavšak, ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba Ljubljana 2008, strani 208, 209, 212). V tej zadevi so bili razpolagalni pravni posli izročitve premičnih stvari in denarni nakazili ter da je tožeča stranka videla izpodbojna pravna dejanja stečajnega dolžnika v nadomestnih izpolnitvah, ki naj bi jih tožena stranka izvedla z navideznimi prodajnimi pogodbami in pobotom. Če je pobotanje samo drugi del transakcije (prvi del je prodaja, s katero je bodoči stečajni dolžnik pridobil proti svojemu upniku terjatev na plačilo kupnine), sklenjene zato, da bi upnik bodočega stečajnega dolžnika prišel do popolnega poplačila svoje terjatve, je celotna transakcija enotno dejanje. Čeprav gre materialnopravno samo za eno (izpolnitveno) dejanje, je bilo to formalno izvedeno v dveh delih – kot prodaja in kot pobot. Zato je z izrekom sodbe (na izpodbijanje prodajne pogodbe in izvršenega pobotanja) izpodbito učinkovanje vsakega od formalno izvedenih delov nadomestne izpolnitve proti stečajni masi tožeče stranke, ne pa samo pobotanja, ki ga v obravnavanem primeru, upoštevajoč celotno transakcijo, sploh ni bilo (prim.: Pravno mnenje, občna seja VSS z dne 17. 10. 1995). Pobot je tako le knjigovodska operacija, ki služi zgolj izvedbi nadomestne izpolnitve oziroma (krite) prodajne pogodbe.

Ker je po povedanem zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ter okoliščine primera in zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča za nadaljnje delo v dvanajsti (in trinajsti) točki obrazložitve tega sklepa (prvi odstavek 362. člena ZPP (pravilno in)) popolno ugotoviti dejansko stanje, nato pa na podlagi tako (pravilno in) popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabiti materialno pravo. Če bo potrebno, bo pred tem moralo kritično obravnavati tudi druga vprašanja (razen nedovoljenih pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP)), ki jih v pritožbi (glede zmotne uporabe materialnega) navaja tožeča stranka.

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje pa ni utemeljena.

Ker se pritožbene navedbe tožeče stranke: “Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper sklep o popravi izpodbijane sodbe z dne 01. 02. 2012, ker se nanaša na naložitev pravdnih stroškov toženke v breme tožnika. Glede na to, da tožnik izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku izpodbija tudi odločitev, da bi moral nositi pravdne stroške toženke.”, (sploh) ne nanašajo na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, je obravnavana pritožba dejansko neobrazložena.

Ker tožeča stranka v pritožbi ni navedla nobenega od razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sklep (prvi odstavek 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (le) v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Po uradni dolžnosti opravljen preizkus zadeve pa ni pokazal niti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste in štirinajste točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP niti nepravilne uporabe materialnega prava.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa je tudi sicer pravilen.

Predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (prvi odstavek 328. člena ZPP).

O popravi se izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa (drugi odstavek 328. člena ZPP).

O popravi sodbe lahko odloči sodišče brez zaslišanja strank (četrti odstavek 328. člena ZPP).

Ker je v zadnjem odstavku izreka izpodbijane sodbe prve stopnje (“… glede na vsebino sodbe …”, “… saj je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla in je to razvidno tudi iz obrazložitve sodbe glede stroškov.”) prišlo do očitne pisne pomote, v njem je namreč zapisano, da “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki … .”, namesto pravilno: “Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki … .”, je sodišče prve stopnje na 30. 1. 2012 vložen predlog tožene stranke (“Predlog za popravo očitne pisne napake”) z izpodbijanim sklepom (drugi odstavek 328. člena ZPP) pravilno (“v skladu s 328. členom ZPP”) ustrezno popravilo cit. izrek izpodbijane sodbe (prvi in četrti odstavek 328. člena ZPP).

Glede na tako stanje stvari je bilo treba to pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena, 353. člen in prvi odstavek 366. člena ZPP).