Jedro

Zavrnilno zamudno sodbo je mogoče izdati zgolj v primeru t. i. neodpravljive nesklepčnosti zahtevka. Zahtevek pa je takšen, če stranka glede na zatrjevani dejstveni substrat zadeve ne more doseči materialnopravne posledice, ki jo zasleduje s tožbenim petitom. Pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe zato niso podani v primeru, če tožbene trditve nasprotujejo vsebini predloženih dokazov. Takšno stanje tožbe zahteva nadaljevanje postopka in po opravljeni glavni obravnavi odločitev o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo.

Izgubljene koristi po 72. členu ZDen ni mogoče vzporejati z ekonomsko kategorijo izgubljenega dobička, saj je njena opredelitev širša, izgubljeni dobiček pa je lahko zgolj ena izmed oblik manifestacije takšne koristi. Tožeči stranki zato na podlagi 72. člena ZDen ni mogoče naprtiti materialnega trditvenega bremena tudi za morebitne stroške ali druge odbitke, za katere ni bila zavezana, ker denacionalizirane nepremičnine ni imela v posesti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v III. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati prvo do tretje tožeči stranki še vsaki 12.310,01 EUR, četrti do sedmi tožeči stranki pa še vsaki 3.077,50 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska glavnice od dneva vložitve tožbe, tj. 31. 3. 2011 do plačila; - v II. točki izreka pa tako, da se znesek 8.135,64 EUR zviša za 1.619,33 EUR (na 9.754,97 EUR), v prvi vrstici se črta beseda "nerazdelno" in za besedo "tožnikom" doda besedilo: "(prvim trem tožnikom vsakemu eno četrtino, preostalim tožnikom pa vsakemu eno šestnajstino pravdnih stroškov)."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki (prvim trem tožnikom vsakemu eno četrtino, preostalim tožnikom pa vsakemu eno šestnajstino) v 15 dneh od prejem prepisa te sodbe 2.903,76 EUR stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo: - prvi tožnici glavnice 61.956,96 EUR, - drugemu tožniku glavnice 61.956,96 EUR, - tretjemu tožniku glavnice 61.956,96 EUR, - četrti tožnici glavnice 15.489,24 EUR, - petemu tožniku glavnice 15.489,24 EUR, - šestemu tožniku glavnice 15.489,24 EUR, - sedmi tožnici glavnice 15.489,24 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska glavnice od dneva vložitve tožbe, tj. 31. 3. 2011 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 8.135,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude z izpolnitvijo (II. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, tj. prva do tretja tožeča stranka vsaka še plačilo 12.610,01 EUR (prav: 12.310,01 EUR), četrto do sedma tožeča stranka pa vsaka še plačilo po 3.077,50 EUR, je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del odločitve, tj. zoper III. točko izreka, in zoper zavrnilni del stroškovne odločitve. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v znesku 50.140,30 EUR s pripadki) spremeni tako, da zahtevku tudi v tem delu ugodi, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih zahteva povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude z izpolnitvijo. Uvodoma opozarja na nasprotje med obrazložitvijo in izrekom sodbe sodišča prve stopnje. Iz točke III. izreka namreč izhaja, da se zavrne zahtevek prve do tretje tožnice za plačilo 12.610,01 EUR. Iz same obrazložitve (glej 15. odstavek izpodbijane sodbe) ter izračuna pa izhaja, da prva do tretja tožnica zahtevajo zgolj 12.310,01 EUR več, in ne 12.610,01 EUR več, glede na ugodilni del. V nadaljevanju nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe ter ugotovitvi nasprotja med trditvami in predloženimi dokazi. Meni, da je zatrdila vsa pravno pomembna dejstva za ugoditev zahtevku na podlagi določb o kondikcijah. Dodaja, da tožniku tudi sicer ni treba eksplicitno zatrjevati pojma prikrajšanja in okoriščenja, saj je dovolj zatrjevanje, da tožeča stranka nima možnosti uporabe solastniškega dela nepremičnine in da tožena stranka uporablja te nepremičnine v svojo korist. Pri tem se sklicuje na razloge odločitve v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 253/2007. V nadaljevanju izrecno povzema odlomke svoje tožbe in vlog, iz katerih izhajajo takšne trditve, vključno s trditvami o vzročni zvezi med prikrajšanjem in okoriščenjem. Dodaja, da njene trditve glede upravičenosti do uporabnine niso v nasprotju s predloženimi dokazi, tj. z denacionalizacijsko odločbo. Iz navedene odločbe namreč izhaja, da mora tožena stranka izročiti skrbnici za poseben primer, tj. prvi tožeči stranki nepremičnine. Gre za izvršitveni način odločitve iz 2. točke denacionalizacijske odločbe, v kateri je določeno, da se premoženje iz 1. točke da v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer do konca zapuščinskega postopka. S citirano denacionalizacijsko odločbo zatorej ni bila opravljena izročitev spornih nepremičnin v soposest tožnici, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Določena je bila zgolj obveznost tožene stranke, da izroči nepremičnino, česar pa ni storila. Poudarja tudi, da iz razlogov sodišča prve stopnje o pomanjkanju trditev glede obogatitve izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da manjkajo določena pravno pomembna dejstva, ki skupaj z že podanimi utemeljujejo njen tožbeni zahtevek v zavrnjenem delu. To pa predstavlja odpravljivo nesklepčnost. Sodišče je posledično bistveno kršilo pravila postopka, ker tožeče stranke ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti z navedbo teh pravno pomembnih dejstev.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Za utemeljitev zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen je treba podati tudi trditve o denarni odmeni, ki bi jo tožeča stranka pridobila, če bi bila sama lastnica tega premoženja. Takšna korist je tisto, kar bi upravičenec lahko dosegel ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih kot najemnino, zmanjšano za odstotek davščin, ki bi jih moral plačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi ga bremenili in za stroške vzdrževanja nepremičnine, če jih je kril zavezanec. Pravotvorna je torej ugotovitev o izgubljenem premoženju, „koristi“, in ne dohodku za nepremičnino. Potencialni bruto dohodek (npr. najemnina) je metodološko izhodišče, ki ga je potrebno zmanjšati. Opozarja tudi, da za stanovanja velja posebno materialnopravno določilo za odmeno po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. V skladu z določbo 147. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) je bila namreč dolžnost lastnika, da z občanom, ki je na dan uveljavitve SZ iz leta 1991 imel stanovanjsko pravico, najkasneje v šestih mesecih sklene najemno pogodbo za nedoločen čas za najemnino, ki se je oblikovala skladno z metodologijo, predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (prvi odstavek 150. člena SZ). Najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem in najemnikom ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije (prvi odstavek 125. člena SZ). Iz navedenega izhaja, da upravičenec do denacionalizacije po vrnitvi stanovanja vstopi v pravni položaj najemodajalca. Smiselno enako izhaja tudi iz določila 29. člena ZDen. Ker iz trditev tožeče stranke ne izhaja povečanje premoženja, če bi imela od navedenega dne dalje nepremičnino v lasti tožeča stranka, temveč izhaja zgolj trditev o višini najemnine, pri čemer tožeča stranka ne dodaja, da v relevantnem obdobju z oddajanjem v najem ne bi imeli nobenih tveganj in izpadov dohodka ali stroška, je tožba nesklepčna. Primerljivo je namreč stališče o nesklepčnosti tožbe za odškodnino, če tožnica zatrjuje zgolj izgubo dohodka, ne pa tudi izgube dobička. Sodbi sodišča prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v 13. točki obrazložitve navedeno, da znaša mesečna najemnina 2.2788,00 EUR, kar ne drži in je v nasprotju z ostalimi razlogi sodbe. Enako velja za zaključek, da predstavlja relevantno obdobje 1961 mesecev, namesto 191 mesecev. V tem delu so razlogi nejasni, predvsem pa med seboj v nasprotju. Navedena dejstva pa tudi sicer niso bila zatrjevana in so v nasprotju s predloženimi dokazi, zato uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev postopka zaradi postopanja v nasprotju s 318. členom ZPP. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Opozarja, da tožena stranka zaradi pasivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno navedla dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče oprlo izračun izgubljene koristi na višino neprofitne najemnine. Tožena stranka bi morala pravočasno podati najmanj navedbe o naslednjih dejanskih okoliščinah: da so bili stanovalci na dan uveljavitve SZ imetniki stanovanjske pravice in da je z njimi v 6 mesecih po uveljavitvi SZ tudi sklenila najemno pogodbo za neprofitno najemnino (kasneje je namreč ni bila več dolžna). Ugotavljanje višine nadomestila je dejansko vprašanje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vtoževala odškodnino na podlagi 72. člena ZDen zaradi nemožnosti upravljanja z njej pripadajočim solastniškim deležem na denacionalizirani nepremičnini (v naravi hiša, stoječa na parceli št. 242, vl. št. 275, k.o. X, na naslovu Y, v kateri je fizično več stanovanj) v času od uveljavitve ZDen, 7. 12. 1991, do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji 4. 11. 2007 oziroma do izročitve spornih stanovanj in poslovnega prostora v posest. Pojasnila je, da primopredaja solastnih deležev stanovanj in poslovnega prostora ni bila izvršena (z izjemo stanovanja v II. nadstropju v izmeri 76,69 m2, ki ga je tožeča stranka dobila v začasno posest 1. 4. 1999). Od tožene stranke je zato terjala nadomestilo za čas 88 mesecev za stanovanje v II. nadstropju v izmeri 76,69 m2, ter za čas 231 mesecev za preostala sporna stanovanja in poslovni prostor.

8. Tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato izdalo zamudno sodbo, vendar zgolj glede zahtevka za plačilo nadomestila za obdobje od uveljavitve ZDen, tj. od 7. 12. 1991 do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi nepremičnin v naravi, tj. do 4. 11. 2007 (gre za 191 mesecev, razen glede stanovanja v II. nadstropju v izmeri 76,69 m2, ki je bilo tožeči stranki vrnjeno v posest že 1. 4. 1999 in za katerega je zahtevala nedomestilo za 88 mesecev). Glede preostalega dela zahtevka pa je izdalo zavrnilno zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so trditve tožeče stranke v tem delu v nasprotju z vsebino predloženih dokazov. Iz predložene denacionalizacijske odločbe naj bi namreč izhajalo, da je bila nepremičnina izročena začasni skrbnici denacionaliziranega premoženja, tj. prvi tožeči stranki, že z dnem njene pravnomočnosti, tj. 7. 11. 2007. O pritožbi tožeče stranke:

9. Sodišče druge stopnje uvodoma opozarja, da je mogoče zavrnilno zamudno sodbo izdati zgolj v primeru t. i. neodpravljive nesklepčnosti zahtevka. Zahtevek pa je takšen, če stranka glede na zatrjevani dejstveni substrat zadeve ne more doseči materialnopravne posledice, ki jo zasleduje s tožbenim petitom (1). Pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe zato niso podani v primeru, če tožbene trditve nasprotujejo vsebini predloženih dokazov. Takšno stanje tožbe zahteva nadaljevanje postopka in po opravljeni glavni obravnavi odločitev o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo (2). Odločitev sodišča, da z zamudno sodbo zavrne zahtevek tožeče stranke v delu, za katerega je ugotovilo neskladje med trditvami in predloženimi dokazi, je zato že iz tega razloga zmotna.

10. Nadalje pa gre pritrditi tožeči stranki, da je tudi sicer zmoten zaključek o nasprotju med trditvami in dokazi tožnice. Le-ta je namreč vtoževala odškodnino na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen za obdobje od njegove uveljavitve do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe oziroma do vrnitve te nepremičnine v posest tožnikom. Dodala je, da tožena stranka nepremičnino, glede katere je denacionalizacijska zavezanka, kljub izdani denacionalizacijski odločbi še ni vrnila. Iz denacionalizacijske odločbe pa izhaja, da je tožena stranka kot zavezanka dolžna izročiti nepremičnine prvi tožnici kot začasni skrbnici vrnjenega premoženja. Tožeča stranka torej pravilno opozarja, da iz vsebine takšne listine ne izhaja dejansko vračilo v posest, temveč zgolj obveznost takšne vrnitve. Trditve tožeče stranke, da do tega ni prišlo, posledično niso v nasprotju s predloženo denacionalizacijsko odločbo. Glede na pasivnost tožene stranke v postopku pa jih je šteti za priznane.

11. Posledično so nepotrebni materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljenost zahtevka preverilo še na odškodninski podlagi in določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (3) o neupravičeni obogatitvi. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo pravilnost takšnih razlogov, zato ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tudi v tem delu gre namreč za zahtevek, utemeljen na določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. O naravi takšnega zahtevka se je sodna praksa poenotila, da je ni mogoče primerjati ne z odškodninskimi zahtevki, ne z zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve. Gre za posebno, sui generis obliko „povračila, nadomestila (odmene), odškodovanja za izgubo tistega ali tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal“ (II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998). Ker je takšno korist tožeča stranka zatrdila in tudi zadostno konkretizirala (o čemer v nadaljevanju v odgovor na pritožbene očitke tožene stranke), je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu – tj. glede vsake prve do tretje tožeče stranke še za 12.310,01 EUR ter glede vsake četrte do sedme tožeče stranke še za 3.077,50 EUR ter glede obresti od tega dela glavnice (tožeča stranka namreč zakonske zamudne obresti zahteva od vložitve tožbe, ko je tožena stranka vsekakor prišla v zamudo z izpolnitvijo vtoževane obveznosti – 299. člen OZ) – ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Znesek 12.310,01 EUR predstavlja seštevek zmnožka zatrjevane mesečne najemnine v višini 5,02 EUR/m2 za stanovanjsko površino 199,98 m2 (38,66 m2 + 93,46 m2 + 67,86 m2) (4) za obdobje 40 mesecev (tj. za nepriznano obdobje ali razliko med vtoževanimi 231 meseci – od 7. 12. 1991 do vključno konca marca 2011, ko je bila vložena obravnavana tožba – in ugodenimi 191 meseci) ter zmnožka zatrjevane mesečne najemnine v višini 20,00 EUR/m2 za površino poslovnih prostorov izmere 113,94 m2 za obdobje 40 mesecev, pomnoženega s solastniškim deležem 39/416 za vsako prvo do tretjo tožečo stranko.

13. Znesek 3.077,50 EUR pa predstavlja seštevek zmnožka zatrjevane mesečne najemnine v višini 5,02 EUR/m2 za stanovanjsko površino 199,98 m2 (38,66 m2 + 93,46 m2 + 67,86 m2) za obdobje 40 mesecev (tj. za nepriznano obdobje ali razliko med vtoževanimi 231 meseci – od 7. 12. 1991 do vključno konca marca 2011, ko je bila vložena obravnavana tožba – in ugodenimi 191 meseci) ter zmnožka zatrjevane mesečne najemnine v višini 20,00 EUR/m2 za površino poslovnih prostorov izmere 113,94 m2 za obdobje 40 mesecev, pomnoženega s solastniškim deležem 39/1664 za vsako četrto do sedmo tožečo stranko.

14. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka, tj. v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe, sicer res zapisalo, da se zavrne zahtevek vsake od prve do tretje tožeče stranke še za 12.610,01 EUR. Vendar gre za očitno pisno pomoto, saj tako iz obrazložitve kot iz pravilnega izračuna zavrnjenega dela zahtevka izhaja, da se odločitev nanaša na znesek 12.310,01 EUR, ki je glede vseh cifer številke, razen tretje, enak. Odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za 300,00 EUR, kolikor znaša razlika med zneskom 12.610,01 EUR in 12.310,01 EUR, zato ni bilo potrebno razveljaviti.

O pritožbi tožene stranke:

15. Tožena stranka neutemeljeno očita trditvam tožeče stranke nesklepčnost. Ugovarjanje, da profitna najemnina, s katero tožeča stranka opredeljuje vsebino izgubljene koristi, predstavlja zgolj bruto izhodišče za presojo izgubljene koristi, ne pa njene neto vrednosti, namreč ne sodi v polje sklepčnosti, temveč v domet graje utemeljenosti višine zahtevka. Le-ta pa je nujno breme stranke, ki se zahtevku upira, tako kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Za sklepčnost tožbe zadostuje, da iz trditvene podlage izhaja materialnopravna posledica, ki se zasleduje s tožbenim petitom, in da je trditvena podlaga zadostna (dovolj jasna, popolna in konkretizirana) za presojo njene utemeljenosti. Glede na takšno izhodišče je torej za presojo sklepčnosti trditev tožeče stranke v konkretnem primeru odločilno, kakšno pravno naravo ima izgubljena korist po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) (5), na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek. Šele pravilna interpretacija vsebine zgornje premise namreč omogoča pravilno presojo izpolnjenosti elementov objektivnega dejanskega stanu s trditvami o dejstvih, ki tvorijo spodnjo premiso odločanja.

17. Upoštevajoč zgoraj pojasnjeno ustaljeno stališče sodne prakse glede navedenega vprašanja pa je jasno, da takšne koristi ni mogoče vzporejati z ekonomsko kategorijo izgubljenega dobička, saj je njena opredelitev širša, izgubljeni dobiček pa je lahko zgolj ena izmed oblik manifestacije takšne koristi. Tožeči stranki zato na podlagi 72. člena ZDen (oziroma na podlagi njegovega tolmačenja s pomočjo nasprotnega razlogovanja) ni mogoče naprtiti materialnega trditvenega bremena tudi za morebitne stroške ali druge odbitke, za katere ni bila zavezana, ker denacionalizirane nepremičnine ni imela v posesti.

18. Pojmu izgubljenega dobička je namreč inherentno, da predstavlja razliko med prihodki in odhodki, ki nastajajo v postopku ustvarjanja takšnih prihodkov. To je njegovo bistvo. Takšna razlika pa ni inherentna pojmu koristi od uporabe nepremičnine, ker le-ta ni v nujni korelaciji z obstojem odbitkov ali stroškov zaradi takšne koristi. Morebitni odbitki, ki zmanjšujejo zatrjevano korist, so zato upoštevni zgolj na ugovor nasprotne stranke in predstavljajo vprašanje utemeljenosti višine zahtevka, ne pa problem njegove sklepčnosti (saj tožeča stranka izgube svoje koristi ni opredelila kot izgubo na dobičku). Tožena stranka zaradi svoje pasivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnih ugovorov dejanske narave ni podala, niti ni zatrdila dejanskih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno opredelitev izgubljene koristi (npr. kot neprofitne najemnine).

19. Ugovarjanje tožene stranke, da je treba od koristi odšteti tudi davščine, za katere bi bila zavezana tožeča stranka, če bi imela v posesti denacionalizirane nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do njihove vrnitve v naravi (ker naj bi zmanjševale njeno korist od teh nepremičnin v navedenem obdobju), pa je glede na ustaljeno sodno prakso tudi materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče RS je namreč v sodbi II Ips 412/2001 izrecno zavzelo stališče, da je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožečo stranko in državo in ne zadeva tožene stranke. Takšno stališče je bilo povzeto v zadevi II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, na njem pa se je ustalila tudi praksa višjih sodišč (6), na katero se je vrhovno sodišče v navedeni zadevi izrecno sklicevalo. Ker je vrhovno sodišče v citiranih odločitvah upoštevalo tudi teoretična izhodišča, na katera se sklicuje pritožba, ter razloge, podane v zadevi II Ips 218/97, tožena stranka pa v pritožbi ne ponuja drugih, dodatnih argumentov za odstop od opisanih in uveljavljenih stališč sodne prakse, je pritožbeno utemeljevanje zmotne uporabe materialnega prava glede navedenega vprašanja v konkretnem primeru odveč.

20. Pritožbeni očitek o nejasnosti razlogov sodišča prve stopnje o izgubljeni koristi tožeče stranke pa je neutemeljen, saj zapis 1961 mesecev namesto pravilno 191 mesecev ter 2.2788,00 EUR namesto 2.278,80 EUR predstavlja očitno pisno pomoto, kar je nedvoumno razvidno iz trditev in siceršnjih razlogov sodišča prve stopnje. Tudi očitku, da navedena dejstva v tožbi niso bila zatrjevana, ni mogoče slediti, saj je tožeča stranka jasno navedla višino mesečne najemnine za nepremičnino, izračun najemnine za obdobje 191 mesecev pa posledično predstavlja zgolj dejansko subsumpcijo sodišča, ki temelji na matematičnem izračunu. Preizkus odločitve sodišča prve stopnje posledično ni bil onemogočen, zato tudi sprememba odločitve na drugi stopnji toženi stranki ni odvzela pravice do pritožbe.

21. Ker torej v pritožbi tožene stranke uveljavljane in po uradni dolžnosti preizkušene kršitve niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v ugodilnem delu odločitve o glavni stvari (tj. v I. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka kot stranski terjatvi. Glede na to, da je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom, ji je sodišče druge stopnje prisodilo odmerjene stroške v celoti. Pri tem se v izogib ponavljanju sklicuje na odmero sodišča prve stopnje, kakor je razvidna iz točke 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeči stranki je tako prisodilo stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje v skupni višini 9.754,97 EUR, pri čemer je toženi stranki naložilo njihovo plačilo kot deljivo obveznost (po analogiji z drugim odstavkom 161. člena ZPP). Solidarnost na upniški strani se ne domneva, temveč obstoji zgolj, če je dogovorjena ali z zakonom določena (406. člen OZ). Tožeča stranka dogovora ni zatrjevala, z zakonom pa je obveznost plačila pravdnih stroškov kot stranske terjatve solidarna, če je solidarna tudi obveznost plačila glavne obveznosti (tretji odstavek 161. člena ZPP). Ker navedeni dejanski stan v obravnavanem primeru ni podan, je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka.

23. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato mora tožeči stranki povrniti tudi stroške s pritožbo. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) (7) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) (8) na podlagi specifikacije v pritožbi. Skupaj je tako tožeči stranki priznalo 2.903,76 EUR (1.469,80 EUR iz naslova nagrade za postopek pred sodiščem druge stopnje (tar. št. 3210 ZOdvT – količnik 1,6 x 685 EUR - vrednost izpodbijanega dela je 49.240,04 EUR, povečanje za zastopanje več oseb po tar. št. 1200 ZOdvT - 2 x 0,3 x 341 EUR + 4 x 0,3 x 141 EUR), 20,00 EUR kot pavšal za poštne stroške in stroške telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT), 297,96 EUR iz naslova DDV od vsote zneska nagrade in zneska materialnih stroškov ter 1.116,00 EUR iz naslova stroška za sodno takso za pritožbo). Glede na navedene tarifne postavke ZOdvT pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo višje priglašenih stroškov. Tožeča stranka krije stroške za odgovor na pritožbo, ker ta ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Če so tožbene trditve zgolj pomanjkljive ali nejasne, pa ne gre za neodpravljivo, temveč odpravljivo nesklepčnost, zaradi katere mora sodišče stranko tudi v primeru siceršnje podanosti ostalih pogojev po 318. členu ZPP, pozvati na odpravo takšne pomanjkljivosti tožbe. Šele če trditve tožnika tudi po opravljenem materialnem procesnem vodstvu ostanejo pomanjkljive, lahko sodišče izda zavrnilno zamudno sodbo.

(2) J. Zobec, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 126. (3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(4) Delu zahtevka za nezmožnost upravljanja stanovanja v II. nadstropju nepremičnine na naslovu Y, v izmeri 76,69 m2, ki se je nanašal na obdobje 88 mesecev (in ne 231 mesecev, kot za ostalo stanovanjsko in poslovno površino), je v celoti ugodilo že sodišče prve stopnje. Glej razloge v 8. točki obrazložitve.

(5) Ur. l. RS, št. 27I/1991 in nasl..

(6) Prim. VSL II Cp 1333/2009, II Cp 1549/2009, I Cp 951/2009, I Cp 2659/2009. (7) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(8) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl..