Jedro

Po določbi 1. odst. 88. čl. ZDen je bilo z dnem uveljavitve tega zakona prepovedano zavezancem razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen. Sodišče se pri presoji, ali je razpolaganje z nepremičninami, ki so lahko predmet denacionalizacije, dopustno, omeji na ugotavljanje dejstva, ali gre za nepremičnino, ki je bila podržavljena in je lahko predmet denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede ugotovitve ničnosti pogodbe tako s p r e m e n i , da glasi: „Kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 4.12.1998 sklenili E. d.o.o. in Z.T. d.d. (prva in druga toženka) za nepremičnini s parcelno št. 382/1 in 378/1 k.o. P., vpisane v vl. št. 2273, je nična.« Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu (zahtevek za izbris na podlagi te sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.024,87 EUR, v 15-ih dneh od dneva prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje.

Toženki sta dolžni tožeči stranki povrniti 309,00 EUR pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh od prejema te odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženki sklenili dne 4.12.1998 glede parcel št. 382/1 in 378/1 k.o. P., vpisanih v vložek št. 2273, nična. V posledici neuspeha v pravdi je tožeči stranki naložilo, da toženkama povrne pravdne stroške.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je sodba nezakonita. Zahtevek je zavrnjen zgolj zato, ker sodišče meni, da so podane ovire za vrnitev predmetnih nepremičnin. Sodišče ni ugotovilo, če bi se zaradi vrnitve nepremičnin bistveno okrnila možnost postavitve predvidenega centra v P. Ustreznih trditev in dokazov toženk niti ni bilo v tej smeri, zahtevku bi moralo sodišče ugoditi kljub temu, da je ugotovilo, da nepremičnine tvorijo del kompleksa „C.P.“. Posledice bi morale biti namreč take, da bi vrnitev nepremičnin bistveno posegla v prostor ali pa v namen kateremu prostor služi, ni pa bistveno, ali bi vrnitev v naravi imela kakšne gospodarske ali druge ekonomske posledice (tako Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik 1992, stran 80). Primarna je vrnitev v naravi glede na določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Prva toženka ovir iz člena 19 ZDen niti navajala ni. Druga toženka je navajala le, da bi navedeni nepremičnini tvorili del kompleksa „C.P.“ in da naj bi vrnitev nepremičnin v naravi okrnila prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora, ni pa navedla zakaj in na kakšen način. Izjemo iz 19. čl. ZDen je treba razlagati nerestriktivno. Tudi dejstvo sklenitve prodajne pogodbe v letu 1998 ne more predstavljati odločilnega dejstva, zgolj sprememba lastništva ne pomeni bistvenega posega v prostorsko kompleksnost v smislu ovire iz določbe člena 19.1.4 ZDen (sklep VS RS II Ips 144/2002). S tako razlago izjemnih pravil ZDen, ki je nedopustno preširoka, bi se poseglo v z ustavo zagotovljeno pravico do lastnine, ki jo določa 33. čl. Ustave RS. Dopustne omejitve lastninske pravice pa Ustava določa v 67. členu, določa jih le v javnem interesu, določa torej njeno socialno, gospodarsko in ekološko funkcijo. Razpolaganje z navedenimi parcelami je zaradi prostorske odločbe omejeno, toda le v smislu namembnosti. To dejansko pomeni, da lastniki nepremičnin, ki so vključeni v kompleks „C.P.“, s le-temi ne morejo prosto razpolagati glede izbire namembnosti. Gotovo pa z njimi lahko razpolagajo tako, da jih bodisi prodajo ali dajo v najem. Priglaša pritožbene stroške.

Prva toženka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe. Sodišče je pojem prostorske kompleksnosti pravilno tolmačilo.

Pritožba je delno utemeljena.

V tožbi je tožeča stranka trdila in to niti sporno ni bilo, da teče postopek denacionalizacije po zahtevi z dne 22.12..1992. V letu 1998 pa sta toženki sklenili pogodbo glede dveh parcel vpisanih v k.o. P. s parc.št. 378/1 in 382/1, ki pa sta predmet postopka denacionalizacije in glede katerih tožnica zahteva v upravnem postopku vrnitev v naravi, upravni organ pa je tožnico napotil na pravdo zaradi ugotovitve ničnosti pravnega posla v delu, ki se nanaša na predmetni parceli. Zato je tožeča stranka uveljavljala delno ničnost navedene pogodbe, ki sta jo sklenili toženki. Toženki pa sta ugovarjali, da ne obstoji možnost vračila v naravi, saj so podane ovire iz 19. oziroma tudi 32.čl. ZDen, v postopku je ostalo odprto še vprašanje, ali obstoje ovire za vrnitev v naravi glede na določbo 19. čl. ZDen, nepremičnine namreč po določbi 4. tč. 1.odst. tega člena ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je ta primer podan, navedeni parceli sta že v času uveljavitve ZDen spadali v območje stavbnih zemljišč v ureditvenem območju P19/C3, katerih površine so bile namenjene centralnim dejavnostim, in sta glede na funkcijo predstavljali del širšega kompleksa centra mesta P. Predstavljata tudi sicer pretežni del kompleksa in ležita v njegovi sredini. Z vračilom zemljišč bi kompleks razpadel in namena ne bi mogel izvrševati. Zaključilo je zato, da obstoje pravne in dejanske ovire za vrnitev v naravi. Po oceni pritožbenega sodišča pa je taka odločitev materialnopravno zmotna, razlaga prvostopenjskega sodišča je preširoka, na kar opozarja tudi pritožba. Že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu je sodišče druge stopnje sicer opozorilo, da se mora prvostopenjsko sodišče do ugovora, da vrnitev v naravi ni možna, opredeliti in zato sodbo, s katero je bilo zahtevku na ugotovitev ničnosti, ugodeno, razveljavilo. Sedaj se je sodišče prve stopnje do teh ugovorov opredelilo, vendar pa je pravno stališče, ki ga je zavzelo, zmotno. V prejšnjem razveljavitvenem sklepu je bilo že opozorjeno na odločbo Ustavnega sodišča Up-195/00. Ustavno sodišče je zapisalo med drugim tudi, da se dolžnost vrnitve nepremičnine pojavi v trenutku upravičenčeve izbire oblike vračanja, to je v primeru, če se denacionalizacijski upravičenec odloči za vračilo v naravi in ta konkretni primer je v tej zadevi tudi podan. Po določbi 1. odst. 88. čl. ZDen je namreč bilo z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1991) prepovedano zavezancem razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen, torej možnost vrnitve, ter naj bi se začasno, do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov in nadalje do odločitve o njih (o zahtevku v upravnem postopku v tem primeru še ni odločeno) zato, da bi se zavaroval položaj upravičencev do denacionalizacije, pa tudi zavezancev, ustavil pravni promet s tistim premoženjem, ki je lahko predmet vračanja v naravi. 2.odstavek pa kot sankcijo za kršitev te prepovedi – razpolaganja z nepremičninami, določa ničnost. V tem obdobju je torej pravni promet s takim premoženjem prepovedan, gre zato za pravno neučinkovit posel in je sodna odločba, ki ničnost ugotavlja, deklaratorna. Namen ničnosti je torej, da se upravičencem do denacionalizacije omogoči, da po določbah ZDen uveljavljajo svoje pravice do vrnitve nacionaliziranega premoženja v naravi. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi dalje tudi zapisalo, da je v primeru, če je jasno, da ni dolžnosti vračila, podan primer, ko ni mogoče govoriti o možnosti vrnitve nepremičnin. Zato je za presojo dopustnosti razpolaganja z nepremičnino relevantna okoliščina, ali je bila nepremičnina podržavljena, če ni bila, ni podana vrnitvena dolžnost po določbah ZDen. Opozorilo je tudi na pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 22. in 23.6.1993, ki je bilo sprejeto v zvezi s prepovedjo razpolaganja, in po katerem se sodišče pri presoji, ali je razpolaganje z nepremičninami, ki so lahko predmet denacionalizacije, dopustno, omeji na ugotavljanje dejstva, ali gre za nepremičnino, ki je bila podržavljena in je lahko predmet denacionalizacijskega postopka. Tako bi lahko bil na primer uspešen ugovor, da ne gre za podržavljeno nepremičnino, ker na določenem zemljišču stoji stavba, ki predstavlja novo gradnjo, zgrajeno po nacionalizaciji, kar bi lahko predstavljalo oviro iz 2.odst. 32.čl. ZDen. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, da ne bi šlo za podržavljene nepremičnine. Obstoj ovir za vrnitev v naravi je razlagalo torej preširoko, z vprašanjem, ali gre za situacijo, ko bi se z vrnitvijo teh nepremičnin bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, se bo, ko bo ugotavljal konkretne okoliščine, ukvarjal v upravnem postopku upravni organ, saj je denacionalizacijski postopek sprožen pri upravnem organu, tam se bo končal in je v okviru te pravde mogoče ugotavljati le, če je posel med toženkama glede navedenih parcel ničen, ni pa mogoče posegati v tisto odločanje, ki je pridržano upravnemu organu. Le posledice v tej pravdi ugotovljene ničnosti bodo vplivale na nadaljnji tek upravnega postopka. Neutemeljena pa je pritožba, ko izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za izbris iz zemljiške knjige, v tem delu je namreč bila tožba nesklepčna, kar je problem materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zahtevek se ne glasi tudi na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in tudi ne na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izbrisna tožba – 243. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, enako prej 101.čl. ZZK). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, saj so odločilna dejstva ugotovljena v tem postopku, presojani so tudi ugovori toženk, vendar je pri tej presoji le materialno pravo delno zmotno uporabljeno, ter sodbo delno spremenilo tako, da se ugotovi ničnost v delu predmetne pogodbe, ki sta jo toženki sklenili glede dveh obravnavanih parcel, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (4. tč. 358. čl., 353. čl. in 2. odst. 350. čl. ZPP).

Sodišče druge stopnje je zaradi spremembe sodbe spremenilo tudi odločbo o stroških. Ker je tožeča stranka v pravdi uspela (delna zavrnitev zahtevka na uspeh ni vplivala), sta ji toženki dolžni povrniti pravdne stroške. Te je sodišče prve stopnje že odmerilo dne 19.5.2005 na 315.760,00 SIT (sedaj 1.317,64 EUR), nadaljnji stroški (priglašeni in izkazani, po Odvetniški tarifi) so še po 200 točk za sestavo nadaljnjih dveh pripravljalnih vlog, po 200 točk za pristop na dva naroka, 50 točk za trajanje, 240 za odsotnost pooblaščenke iz pisarne in 50 točk za končno poročilo stranki, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV, skupaj (vrednost točke 0,459 EUR) 640,47 EUR ter dvakrat po 33,38 EUR stroškov za kilometrino, skupno 707,23 EUR. Toženki sta zato dolžni tožeči stranki solidarno povrniti 2.024,87 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, v 15-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru z zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154., 155. in 165.čl. ZPP). Zaradi uspeha s pritožbo sta dolžni tožeči stranki povrniti tudi pritožbene stroške v višini 550 točk za sestavo pritožbe in obvestilo stranki, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV, torej 309,00 EUR pritožbenih stroškov, prav tako v 15-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne gredo pa tožeči stranki stroški takse za sodbo in pritožbo, saj iz spisa ne izhaja, da bi ji ti stroški nastali (154., 155. in 165. čl. ZPP).