Jedro

Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.

Izrek

1.Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da zapuščino po pokojni A. A. dedujeta njeni vnukinji B. B. in C. C., razen parcel št. 3673 in 3674,  ki se izročita Republiki Sloveniji (I. točka izreka), da v zapuščino spadajo v izreku navedene nepremičnine, 148 delnic Vzajemne, sredstva iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), odbitki pa so pogrebi stroški in strošek za postavitev nagrobnega spomenika, zahtevek Republike Slovenije in terjatev ZPIZ (II. točka izreka) ter, da se v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica na dedinji (III. točka izreka).

2.Zoper navedeni sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta dedinji, dedinja C. C. pa vlaga tudi laično pritožbo. S pritožbo, vloženo po pooblaščencu, dedinji sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajata, da priznavata zahtevek za omejitev dedovanja, ki ga je priglasila Republika Slovenija, vendar se ne strinjata, da Republika Slovenija v poplačilo dolga prejme parceli št. 3673 in 3674. Navedeni parceli se nahajata v neposredni bližini hiše, ki stoji na parceli št. 3670, morebitna obdelava parcel s strani tretje osebe (drugega lastnika) pa bi bila za stanovalce hiše obremenjujoča. Prav tako bo brez navedenih parcel manjša vrednost hiše. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo predlogu Republike Slovenije in ni sprejelo predloga dedinj, ki sta v poplačilo dolga ponudili parceli št. 3656 in 6557/1. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3.Dedinja C. C. v laični pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijani sklepom, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora odvetnika na predlog za poplačilo dolga in je ni obvestilo glede ugotovitev, vezanih na njegov dopis, temveč je postopek zaključilo.

4.Državno odvetništvo RS se v odgovoru na pritožbi zavzema za njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (ZD).

7.Po opravljenem pritožbenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev določb postopka,1 je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8.Pregled zadeve pokaže, da sta pritožnici oporočni dedinji po zapustnici. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Republika Slovenija predlagala omejitev dedovanja za znesek prejetega varstvenega dodatka v višini 8.077,69 EUR. Dedinji omejitvi dedovanja nista nasprotovali, zavrnili pa sta možnost plačila zneska 8.077,69 EUR v denarju, zato je Republika Slovenija predlagala, da se omejitev dedovanja izvede tako, da Republika Slovenija pridobi lastninsko pravico na parcelah št. 3673 in 3674. Dedinji sta podali nasproten predlog, po katerem bi Republika Slovenija pridobila lastninsko pravico na drugih parcelah (in sicer št. 3656 in 6557/1). Sodišče prve stopnje je brez podrobnejše obrazložitve sledilo predlogu Republike Slovenije.

9.Odločitev sodišča prve stopnje nima opore v zakonskih določbah, zato je utemeljen je pritožbeni očitek, da je takšna odločitev materialnopravno napačna. Sodna praksa je že večkrat zavrnila možnost, da bi dajalka pomoči, ne da bi s tem soglašali tudi dediči, sama izbrala premoženjske predmete, ki naj preidejo v njeno last.2

10.Namen instituta omejitve dedovanja iz 128. člena ZD je v tem, da premoženje, ki je nastalo ali ki se je ohranilo zaradi solidarnostne pomoči države ali občine, po smrti upravičenca, ko ta pomoči ne potrebuje več, pripade dajalcu pomoči in tako ponovno postane na voljo tistim, ki potrebujejo tovrstno pomoč.3 Na kakšen način se prejeta pomoč povrne državi ali občini, je odvisno od volje dedičev. Le-ti lahko primarno dajalca pomoči izplačajo v denarju, sami pa dedujejo celotno zapuščino (tretji in četrti odstavek 128. člena ZD). Šele če se dediči za to možnost ne odločijo, pride do izročitve sorazmernega dela zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, v last državi ali občini (po prvem odstavku 128. člena ZD).4 Za slednji primer gre v obravnavani zadevi, ker se dedinji za vrnitev prejete pomoči v denarju nista odločili.

11.V takem primeru omejitev dedovanja in izročitev v lasti državi ali občini nastopi glede vsake pravice, ki sestavlja zapustnikovo premoženje (torej glede vsega premoženja zapustnika - nepremičnega, premičnega in denarnih sredstev), in sicer v višini deleža, ki ga priznana terjatev iz naslova prejete pomoči predstavlja glede na celotno vrednost zapuščine. Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni.5 Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu. Takšno je stališče sodne prakse6 in pravne teorije.7 Morebitna razdružitev te večosebne lastninske skupnosti, ki nastane zaradi omejitve dedovanja, se nato izvede v nepravdnem postopku ob upoštevanju določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o delitvi solastnine oziroma skupne lastnine.

12.Ker v obravnavanem primeru dedinji nista soglašali s predlogom, naj v korist države iz zapuščine izločita parceli št. 3673 in 3674, se ob pravilni uporabi prvega odstavka 128. člena ZD omejitev dedovanja izvede glede celotnega zapustničinega premoženja v višini deleža, ki ga terjatev iz naslova prejete pomoči predstavlja glede na celotno vrednost zapuščine.

13.Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je pri določitvi zneska, za katerega je treba omejiti dedovanje, upoštevalo revalorizirano vrednost izplačanega varstvenega dodatka. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS pa stoji na stališču, da ZD in Zakon o socialno varstvenih prejemkih pri omejitvi dedovanja ne dajeta podlage za revalorizacijo prejetih zneskov pomoči.8 Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko znaša nevalorizirana vrednost izplačanega varstvenega dodatka.

14.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča bi sicer na prvi pogled obstajali pogoji za dopolnitev dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje (355. člen ZPP), vendar je glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje, ko so stranke ves čas izkazovale interes po sporazumni rešitvi obravnavane zadeve in glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je sodišče prve stopnje še ni moglo upoštevati, zaradi česar je treba dati udeleženkam možnost, da se o njej izjavijo, ustrezneje, da se zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tako bo strankam omogočeno, da upoštevaje novejša stališča Vrhovnega sodišča, s katerimi v prvostopenjskem postopku niso bile seznanjene, in posledično upoštevaje nevalorizirano vrednost izplačanega varstvenega dodatka najdejo sporazumno rešitev bodisi glede povrnitve vrednosti dane pomoči v denarju (po tretjem odstavku 128. člena ZD) bodisi v zapuščinskem postopku sklenejo dogovor (sodno poravnavo), da se zgolj del zapustničinega premoženja izroči državi. Na ta način se lahko upoštevaje načelo ekonomičnosti izognejo morebitnemu novemu (nepravdnemu) postopku delitve večosebne lastninske skupnosti, ki bi bil potreben v primeru omejitve dedovanja na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.

15.V kolikor stranke v ponovljenem postopku ne bodo sklenile sodne poravnave ali se dedinji ne bosta odločili za izplačilo v denarju (po tretjem odstavku 128. člena ZD), bo sodišče prve stopnje skladno s 362. členom ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu, zlasti bo moralo ugotoviti, koliko znaša nevaloriziran znesek izplačanega varstvenega dodatka in udeleženkam določiti rok, da se izjavijo o stališčih Vrhovnega sodišča RS, ki vplivajo na obseg omejitve dedovanja.

16.Razveljavitev izpodbijanega sklepa po presoji sodišča druge stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravice udeleženk do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP), ker postopek traja manj kot leto dni, iz podatkov spisa pa ne izhaja nobena okoliščina, ki bi narekovala potrebno po nujnosti takojšnje odločitve. Posledično je bila razveljavitev prvostopenjskega sklepa in vrnitev v nov postopek potrebna.

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Pritožnici v pritožbi sicer navajata, da uveljavljata kršitve določb postopka, vendar se do tega, katere kršitve naj bi storilo sodišče prve stopnje konkretno ne opredelita, zato je sodišče druge stopnje opravilo zgolj uradni preizkus, ki nepravilnosti ni pokazal.

2K. Mramor v M. Čujovič, S. Kraljić (ur.), Zakon o dedovanju s komentarjem, Založba WD, Maribor 2025, str. 543 z navajanjem številne sodne prakse.

3K. Mramor, nav. delo, str. 522.

4K. Mramor, nav. delo, str. 543.

5To možnosti majo po 147. členu ZD zgolj dediči (K. Mramor, nav. delo, str. 544).

6VSL sklep I Cp 57/2023 z dne 31. 3. 2023, VSL sklep I Cp 923/2020 z dne 3. 9. 2020, VSL sklep I Cp 2788/2014 z dne 10. 12. 2014, VSL sklep I Cp 833/2022 z dne 14. 7. 2020 in VSK sklep I Cp 497/2020 z dne 21. 4. 2021.

7K. Mramor, nav. delo, str. 537.

8VSRS sklep II Ips 67/2025 z dne 14. 5. 2026.