Jedro

Zagovornica tudi neutemeljeno navaja, da ni bila podana družinska skupnost med obdolžencem in oškodovanko K.G., ker slednja od 15. leta naj ne bi živela doma. Obstoj družinske skupnosti je namreč vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, za presojo teh okoliščin pa je treba upoštevati določbo 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Osebe, ki sestavljajo družinsko skupnost iz 191. člena KZ-1, so družinski člani, kot jih določa 2. člen ZPND, mednje pa je uvrščen tudi otrok zakonca, pri čemer skupno gospodinjstvo ali ekonomska skupnost nista odločilni okoliščini za presojo obstoja družinske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 288,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 3704/2018 z dne 17. 12. 2019 pod točko 1 izreka spoznalo obdolženega A.V. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 2 izreka pa storitve kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje iz točke 2 izreka pa kazen štiri mesece zapora ter nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je mladoletno oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica smiselno uveljavlja z navajanji, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker se ni (zadostno) opredelilo do obdolženčevega zagovora in izpovedb prič. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje zagovora obdolženca in izpovedb zaslišanih prič ni zgolj obširno povzelo, kot to skuša prikazati pritožba, temveč jih je tudi, upoštevaje drugi odstavek 355. člen ZKP, zadostno dokazno ocenilo. Izpodbijana sodba namreč dokazne ocene ne vsebuje zgolj v točki 62 razlogov, temveč tudi na ostalih mestih obrazložitve (npr. točke 76, 83, od 96 do 99, 124, od 127 do 129), pri tem pa je popolnoma jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče sprejelo zaključke v smeri, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji. Razlogovanje pritožnice, da povzetek izpovedbe N.P. ne sme bit upoštevan, ker njeno pričanje ni navedeno kot dokaz v točki 62 obrazložitve, pa ni utemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem sklepu v točki 20 razlogov izpodbijane sodbe navedlo, da je zaslišalo tudi pričo N.P., v točki 98 pa je pojasnilo, da je izpovedba oškodovanke K.G. podprta z izpovedbami prič, ki se jim je zaupala, medtem ko je iz vsebine izpovedbe priče N.P. (točka 67) popolnoma jasno, da se je oškodovanka K.G. zaupala tudi P., saj je slednja povedala, da ji je K. razlagala, kakšno je stanje doma, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožnici, da ni jasno, kakšen pomen je tej priči dalo sodišče prve stopnje. S preostalimi pritožbenimi navedbami v smeri, da priče D.Š., K.H.J. in V.P. niso potrdile izpovedbe oškodovanke K.G., pa zagovornica podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe. S tem pa zagovornica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa je tudi popolnoma jasno, katere oblike nasilja so bile obdolžencu dokazane, oziroma da je izvršil ravnanja, kot se mu očitajo v izreku prvostopenjske sodbe.

5. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja oziroma da ti niso dovolj konkretizirani, s čimer zagovornica smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ki so tudi ustrezno konkretizirani. Obdolženec je namreč kot oče hudo kršil svoje dolžnosti do mladoletne osebe, hčerke A.V., rojene 14. 3. 2010. Izvršitveno ravnanje inkriminacije iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 je torej hudo kršiti dolžnosti do mladoletne osebe, pri čemer je vprašanje, kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja glede na okoliščine konkretne zadeve. Pri tem morata biti narava dolžnosti in intenzivnost njene kršitve taki, da lahko ogrozita razvoj mladoletne osebe. Huda kršitev dolžnosti je tudi ravnanje storilca, ki izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 nad polnoletnim družinskim članom vpričo otroka, če je nasilje nad družinskim članom pri otroku povzročilo posledice, ki kažejo, da bi lahko bil ogrožen njegov razvoj,1 kar je mogoče ugotoviti v obravnavani zadevi. Iz konkretnega dela opisa očitanega kaznivega dejanja namreč izhaja, da je obdolženec dejanje storil na način, da je ravnanja, opisana pod točko 1 izreka, v času med 14. 3. 2010 in 5. 9. 2017 storil v navzočnosti svoje hčerke, mladoletne A.V., saj je bila pri njegovih nasilnih ravnanjih zoper N.V. in K.G. večkrat prisotna ter s tem kvarno vplival na vzgojo in razvoj A.V., pri kateri se je vzpostavila splošna vzgojna prikrajšanost, čustvena zanemarjenost, nakazano manipulativno vedenje, ki ima funkcijo čim boljšega preživetja v neugodnih splošnih razmerah, strahom in občutjem nemoči ob dominantnosti moških likov, ob doživljanju lastne matere kot nepomembne, nesamostojne in neodvisne. Takšna konkretizacija ustreza zakonskemu opisu obravnavanega kaznivega dejanja in ni presplošna, kot se to prizadeva prikazati pritožnica, zaradi česar so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi obdolženec lahko dejanje storil zgolj, če kljub svoji zmožnosti ne bi poskrbel za celoviti razvoj mladoletne A.V. 6. Pritožnica ni uspešna niti, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornica ne soglaša, saj meni, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno verjelo izpovedbi oškodovanke K.G., ki je splošna in nekonkretizirana. Po mnenju pritožbe izpovedba oškodovanke K.G. ni podprta z nobenimi drugimi dokazi, sodišče prve stopnje pa tudi ni enako obravnavalo izpovedb vseh zaslišanih prič.

8. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi oškodovanke K. G., izpovedbah zaslišanih prič D.Š., K.H.J., N.P., V.P., J.Š.Č., K.B., N.I., v listinski dokumentaciji Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ter mnenju sodne izvedenke dr. M.B.Ž.T. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa je tehtno pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila oškodovanka K.G. v svoji izpovedbi prepričljiva, v njeno verodostojnost pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, ker je o odločilnih dejstvih ves čas postopka izpovedovala enako, zaradi česar ni mogoče pritrditi zagovornici, da je oškodovanka izpovedbo o grožnjah in zmerjanju s strani obdolženca tekom postopka spreminjala. Oškodovanka K.G. je namreč podrobno opisala nasilje, ki ga je obdolženec v obravnavanem času izvajal nad njo in njeno materjo N.V., prav tako pa je prepričljivo pojasnila, da je ob nasilju bila navzoča tudi njena mladoletna polsestra A.V., pri tem pa je potrdila, da je obdolženec ravnal na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Povsem utemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da so izpovedbo oškodovanke K.G. potrdile priče, ki se jim je oškodovanka zaupala, torej D.Š., K.H.J., V.P. in N.P., ter socialna delavka J.Š.Č. in policist S.S. Hkrati je pravilno ocenilo tudi izvedene dokaze po predlogu obrambe, izpovedbam prič V.F., M.O., H.D. in J.O. pa upravičeno ni sledilo, saj jim o grdem ravnanju in nasilju obdolženca nad oškodovankama N.V. in K.G. ni bilo ničesar znanega, medtem ko pritožba zgolj z izpostavljanjem posameznih delov njihovih izpovedb ne more biti uspešna. Da očitanih izvršitvenih ravnanj nobena od zaslišanih prič ni videla ali neposredno zaznala, kot to navaja pritožba, je povsem življenjsko in pričakovano, saj se je večina le-teh zgodila na domu obdolženca in oškodovank, ko so bili sami. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo domneve nedolžnosti, obsodilna sodba pa temelji na dokaznem standardu gotovosti, medtem ko zmotni zaključki pritožnice na strani 11 in 12 pritožbe izhajajo iz dejstev, ki niso odločilna v obravnavani zadevi.

9. Res je sicer, da socialna delavka J.Š.Č. na glavni obravnavi ni bila prepričana, ali ji je oškodovanka N.V. povedala o fizičnem nasilju obdolženca, je pa sodišče prve stopnje o fizičnem nasilju obdolženca nad obema oškodovankama utemeljeno sklepalo tudi na podlagi zapisnika CSD z dne 5. 9. 2017, ki ga je sestavila navedena socialna delavka, prav tako pa je o njem tekom dokaznega postopka prepričljivo izpovedala oškodovanka K.G., njena izpovedba v tem delu pa ni zgolj splošna, kot se to prizadeva prikazati zagovornica. Imenovana je namreč podrobno opisala tudi fizično nasilje, ki ga je obdolženec izvajal nad njeno mamo N.V. Tako je povedala, da je obdolženec z materjo fizično obračunaval, vanjo vrgel cvetlično korito in druge predmete, zaradi česar je imela modrice, vendar k zdravniku nista šli, saj je bila njihova stanovanjska hiša od avtobusne postaje oddaljena kilometer, mama pa se je tudi bala, da bi jo kdo videl. O tem, da je obdolženec tepel mamo, se je oškodovanka K.G. zaupala tudi N.P. Vse navedeno zadošča za ugotovitev, da je obdolženec bil do oškodovanke N.V. fizično nasilen, medtem ko se je o fizičnem nasilju do K.G. mogoče prepričati še na podlagi izpovedb prič J.Š.Č., K.H.J. in V.P. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da nobena od zaslišanih prič ni zaznala modric pri oškodovanki K.G., pa na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati. Enako je mogoče ugotoviti glede vprašanja, kdaj natančno je obdolženec K.G. zvil gleženj, saj iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec oškodovanki na silo tiščal nogo v čevelj in ji zvil gleženj v času med letoma 2012 in 2013 (ko je obiskovala prvi letnik srednje šole), oškodovanka K.G. pa je potrdila, da je to bilo avgusta na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, zaradi česar uveljavljano nasprotje ni podano. Zagovornici pa ni mogoče pritrditi niti, ko na tem mestu navaja, da opisana ravnanja obdolženca ne predstavljajo dalj časa trajajočega fizičnega nasilja. Ob natančnem pregledu opisa očitanega kaznivega dejanja in izpovedbe oškodovanke K.G. je mogoče ugotoviti, da obdolženec do obeh oškodovank ni bil fizično nasilen zgolj enkrat, pač pa gre za trajnejše, kontinuirano ravnanje obdolženca. Pa tudi sicer se obdolžencu očita več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, zato posameznih delov opisa ni mogoče ločiti, temveč je treba opis dejanja obravnavati kot celoto oziroma kontinuirano ravnanje obdolženca, s sicer več izvršitvenimi ravnanji, a še (vedno) kot eno kolektivno kaznivo dejanje.

10. Zagovornica tudi neutemeljeno navaja, da ni bila podana družinska skupnost med obdolžencem in oškodovanko K.G., ker slednja od 15. leta naj ne bi živela doma. Obstoj družinske skupnosti je namreč vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, za presojo teh okoliščin pa je treba upoštevati določbo 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Osebe, ki sestavljajo družinsko skupnost iz 191. člena KZ-1, so družinski člani, kot jih določa 2. člen ZPND, mednje pa je uvrščen tudi otrok zakonca, pri čemer skupno gospodinjstvo ali ekonomska skupnost nista odločilni okoliščini za presojo obstoja družinske skupnosti.2 Ob upoštevanju konkretnih razmer, ko je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovanki, ki je povedala, da je od 16. leta starosti pri fantu preživljala zgolj vikende, medtem ko je bila med šolanjem doma, se je o obstoju družinske skupnosti med obdolžencem in oškodovanko K.G. mogoče prepričati zlasti na podlagi zagovora obdolženca. Slednji je namreč povedal, da je oškodovanka po tem, ko se je odselila k fantu, prihajala enkrat na mesec domov po denar, kar nedvomno kaže na obstoj ekonomske in s tem tudi družinske skupnosti, med njima pa je bila očitno še vedno izoblikovana trajnejša vez. Na tem mestu izpostavljeni pritožbeni očitki, da je oškodovanka K.G. lahko prijateljicam govorila le o dogajanju v fantovi družini, pa ne morejo biti uspešni, saj so zgoraj navedene priče izrecno in brez vsakega dvoma izpovedovale o nasilju, ki ga je obdolženec izvajal nad oškodovankama K.G. in N.V. in s katerim so bile torej seznanjene preko oškodovanke K.G. 11. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno verjelo oškodovanki K.G., da je obdolženec njeno mamo N.V. v februarju 2010, ko je bila visoko noseča, zaklenil iz stanovanjske hiše, tako da kljub mrazu ni mogla nazaj. Njena izpovedba v tem delu je bila prepričljiva ter podprta z zapisnikom CSD z dne 5. 9. 2017, medtem ko okoliščina, da je oškodovanka N.V. v fazi preiskave „negirala“ takšno izjavo, na navedeno ne more vplivati. Strinjati se je namreč z zaključki sodišča prve stopnje, da je oškodovanka N.V. v fazi preiskave skušala le zanikati in minimalizirati lastne navedbe, ki jih je podala ob prijavi kaznivega dejanja, medtem ko se je na glavni obravnavi odpovedala pričanju, zaradi česar, upoštevaje ostale izvedene dokaze, njenemu pričanju utemeljeno ni verjelo. Neutemeljeno pa pritožnica izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje, da sta bili oškodovanki zaradi strahu, ki sta ga dnevno trpeli pred obdolžencem, v podrejenem položaju. Prav je namreč ravnalo sodišče prve stopnje, ko je glede strahu verjelo oškodovanki K.G. in J.Š.Č., medtem ko subjektivno dojemanje priče D.Š., da oškodovanka K.G. ni bila ustrahovana, ker je obdolžencu zmeraj povedala stvari nazaj, na navedeno ne more vplivati. Enako je mogoče ugotoviti glede nerazumnih pritožbenih zaključkov, da oškodovanka N.V. ni bila sposobna govoriti v navzočnosti hčerke K., medtem ko takšne negotovosti po mnenju obrambe ni bilo zaznati v navzočnosti obdolženca, ko je na CSD povedala, da si je premislila.

12. Pritožbenih navedb v smeri, da bi naj obdolženec nad oškodovankama izvajal tudi ekonomsko nasilje, da bi naj oškodovanki N.V. prepovedal, da bi se zaposlila in opravila vozniški izpit, ter da jo je imel doma zaprto, pa pritožbeno sodišče ni posebej obravnavalo, saj navedeni očitki niso zajeti v izreku izpodbijane sodbe in torej ne predstavljajo konkretizacije obravnavanih izvršitvenih ravnanj.

13. Glede kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, opisanega pod točko 2 izreka, zagovornica brez uspeha izpostavlja, da bi naj iz izpovedbe učiteljice mladoletne A.V., N.I., izhajalo, da je obdolženec vedno deloval v korist mladoletnice in se trudil za njen razvoj. Zagovornica očitno prezre, da se obdolžencu očita zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje, ker je kaznivo dejanje nasilje v družini nad družinskima članicama storil vpričo mladoletne A., kar je pri njej povzročilo posledice, ki kažejo, da bi lahko bil ogrožen njen nadaljnji razvoj. Obdolženec je namreč s svojimi nasilnimi ravnanji do N.V. in K.G., ob katerih je bila prisotna mladoletna A.V., kvarno vplival na vzgojo in razvoj le-te. Mladoletna A.V. je zaradi tega utrpela posledice, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe in točke 5 razlogov te sodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz izpovedbe K.G. in iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za otroško in mladostniško psihiatrijo dr. M.B.Ž.T. (točke od 106 do 124 razlogov prvostopenjske sodbe), katera je natančno opisala posledice, ki jih je utrpela mladoletnica. Njenemu mnenju je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo ter tako pravilno zaključilo, da je obdolženec s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja iz prvega odstavka 192. člena KZ-1. Nobenega dvoma ni, da so pri mladoletnici nastale navedene posledice zaradi obdolženčevega nasilja. Izvedenka je namreč med drugim pojasnila, da so dejanja, kot so očitana obdolžencu, nedvomno vplivala ne samo na doživljanje mladoletnice, ampak tudi na njeno pojmovanje stvari. Zato so nepomembne navedbe, da so na splošno vzgojno prikrajšanost mladoletnice in njeno egocentričnost vplivali tudi drugi dejavniki iz njenega otroštva. Presoja, ali je obdolženec hudo kršil svoje dolžnosti do mladoletne osebe, pa je v domeni sodišča, ne pa izvedenke, zato sklicevanje pritožbe, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi obdolženec z mladoletno A. grobo ravnal in opuščal njene osnovne potrebe, ni pomembno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo „opraviti še diagnostiko obdolženca“, da bi lahko ocenilo njegovo sposobnost zavedanja hčerkinih potreb. Po mnenju izvedenke se povprečno sposoben starš zaveda potreb otrok in ravna v skladu z njimi, zaradi česar sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi izobrazbo obdolženca, utemeljeno ni podvomilo v obdolženčevo razumevanje dejanskih potreb otrok, saj na kaj takega ni opozarjala niti obramba tekom dokaznega postopka. Šele pritožbeno sklicevanje, da bi sodišče prve stopnje navedeno moralo ugotavljati, ne da bi zagovornica navedbe podkrepila z razlogi za dvom v obdolženčevo sposobnost razumevanja otrokovih potreb, pa ne more biti uspešno.

14. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

15. Zagovornica odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja in kazensko odgovornost obdolženca je sodišče prve stopnje, upoštevaje predhodno nekaznovanost, obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. 16. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7112 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Tako Filipčič K. in Novak B. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 283. 2 Prav tam, str. 261 in 262.