Jedro

Terjatev za povrnitev nepremoženjske je podeljiva, če je o njej pravnomočno razsojeno do oškodovančeve smrti.

Predlagatelj v postopku za prznane tuje sodne odločbe nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, ker v izvršilnem postopku ne bo mogel izkazati, da je takšna terjatev prešla nanj.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodnica sodišča prve stopnje je izdala sklep, s katerim je zavrgla predlog druge predlagateljice za priznanje sodbe Okrožnega sodišča v Zagrebu, opr.št. LXXIV Pn 30/92 z dne 16.5.2000 in ugodila takšnemu predlogu prve predlagateljice za priznanje te sodbe, s katero je bilo razsojeno, da mora toženka (nasprotna udeleženka) izplačati prvi tožnici (prvi predlagateljici) 68.000 HKN in drugi tožnici (drugi predlagateljici) 44.800 HKN z obrestmi in pravdnimi stroški, medtem ko sta bila tožbena zahtevka v presežku zavrnjena.

Senat prvostopenjskega sodišča je ugovoru nasprotne udeleženke delno ugodil in izpodbijani sklep v delu, s katerim je bilo ugodeno predlogu, tako spremenil, da je predlog prve predlagateljice delno zavrnil in ni priznal tuje sodbe, kar zadeva prisojo odškodnine drugi predlagateljici za 40.000 HKN. Slednje je storil zato, ker je šlo v tem znesku za odškodnino za negmotno škodo. Druga predlagateljica je namreč umrla, preden je bilo pravnomočno razsojeno o odškodnini, po slovenskem pravnem redu pa takšna odškodnina ni podedljiva (204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, takrat veljavnem v obeh državah - ZOR). Sicer pa je Okrožno sodišče v Zagrebu storilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka po 11. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), ker je izdalo sodbo zoper mrtvo osebo.

Proti temu sklepu je prva predlagateljica vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj ga spremeni tako, da se prizna sodba tudi glede zneska 40.000 HKN z obrestmi. Priznava sicer, da je druga predlagateljica umrla, preden je bila izdana obravnavana sodba, vendar nasprotna udeleženka ni oporekala zahtevku. Zato ta tudi ne more več uveljavljati ugovora smrti druge predlagateljice. Dopustila je, da je bila izdana takšna sodba. Jasna in nedvomna je razlaga prvega odstavka 204. člena ZOR, da terjatev, priznana s pravnomočno sodbo, preide na dediče, čeprav je stranka umrla pred izdajo sodbe.

Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Priznanje in izvršitev sodnih odločb sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška (predmet tega postopka je priznanje sodbe hrvaškega sodišča) uredili s pogodbo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. MP št. 10/94 - BHRPPCK). Po tej pogodbi se postopek za priznanje in izvršitev tuje odločbe izvaja po predpisih države, ki odloča o priznanju in izvršitvi (prvi odstavek 23. člena BHRPPCK). Po 111. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99) se v postopku priznanja tujih sodnih odločb smiselno uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/80), ta pa v 37. členu določa, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP. Tako je treba za odločanje o predlagateljičini pritožbi uporabiti določbe petindvajsetega poglavja ZPP in med njimi tudi tiste o preizkusu dovoljenosti pritožbe. Pritožba med drugim ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo (tretji odstavek 343. člena ZPP). Pritožnik ima pravni interes za vložitev pritožbe le, če lahko pričakuje kakšno pravno korist od nje v primeru, da bi ji bilo ugodeno.

Takšne pravne koristi pa pritožnica ne more pričakovati. Je sicer dedinja druge predlagateljice, ki je umrla 10.8.1999. Obravnavana sodba je bila izdana 16.5.2000 in je postala pravnomočna 4.9.2002. Sodba se glasi glede spornega zneska 40.000 HKN na ime druge predlagateljice. Prva predlagateljica bi morala v izvršilnem postopku (nasprotna udeleženka nasprotuje sodbi, za katero trdi, da je niti ni prejela) izkazati prehod terjatve druge predlagateljice nase.

Izvršilni naslov (obravnavana sodba) se glede spornega zneska glasi na drugo osebo - drugo predlagateljico (24. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/2002). Prva predlagateljica sicer izkazuje, da je pravna naslednica druge predlagateljice, in to s sklepom Občinskega sodišča v Zagrebu, opr. št. XX-O-7743/99 z dne 17.10.2000 o dedovanju. Vendar ta sodna odločba dokazuje le, da je prva predlagateljica univerzalna naslednica druge predlagateljice, ne pa tudi, ali je sporna terjatev prešla nanjo. V takšnem položaju mora izvršilni sodnik preizkusiti aktivno legitimacijo upnika, se pravi, ali je nanj prešla terjatev. Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku njegove smrti (32. člen ZMZPP in 135. člen Zakona o dedovanju, Narodne novine, št. 47/78). Po 204. členu ZOR pa preide terjatev za povrnitev negmotne škode na dediče samo, če je priznana s pravnomočno odločbo. To zakonsko določbo pritožba zmotno razlaga. O terjatvi mora biti pravnomočno razsojeno že v trenutku smrti oškodovanca. Zakon je trd - celo v primeru, če oškodovanec umre po izdaji sodbe, pa preden je ta postala pravnomočna, takšna terjatev ni del njegovega premoženja.

Torej tudi, če bi sodišče priznalo obravnavano tujo sodno odločbo v spornem, tu obravnavanem delu, si prva predlagateljica kot dedinja druge predlagateljice, ki je umrla pred pravnomočnostjo sodbe in ki je navedena v sodbi kot upnica, ne bi mogla nič pomagati, ker v izvršilnem postopku ne bi mogla izkazati svoje aktivne legitimacije, se pravi, da je terjatev prešla nanjo.

Pritožba je potemtakem nedovoljena. Zato jo je bilo treba zavreči (prvi odstavek 351. člen ZPP).